Jedro

Če lastnik stanovanja v skladu z določili 129. člena SZ prodaje ne odkloni, čeprav je bil objekt, v katerem se stanovanje nahaja, predviden za rušenje, upravičenec ne more zahtevati prodaje drugega stanovanja.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta toženi stranki dolžni tožnici prodati stanovanje enakovredno zahtevanemu za znesek 202.007,00 SIT s pravico zemljiškoknjižne vknjižbe lastnine na ime tožnice v izmeri 36,62 m2 na mestu dostopnem z avtomobilom, ne oddaljeno več kot 3000 m od obravnavanega stanovanja v pritličju in v uporabnem stanju ter plačati tožnici 214.290,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1993 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je prvotožena stranka Občina P. dolžna prodati tožeči stranki stanovanje v pritličju stavbe v P., ki ga tožnica poseduje na parceli št. ... vložna št. ... k.o. ... v izmeri 36,62 m2, ki se sestoji iz dveh sob, kopalnice, kuhinje, hodnika skupaj s pravicami na zemljišču, na ime kupca za znesek kupnine v višini 202.807,00 SIT in ga je tožnica dolžna plačati prodajalcu v 60 dneh po pravnomočnosti te sodbe, drugotožena stranka S. pa ji dovoliti zemljiškoknjižno vknjižbo lastnine na ime tožnice. Višji tožbeni zahtevek, to je prodajo stanovanja po nižji ceni ter prodajo kleti pa je sodišče zavrnilo.

Zoper to sodbo se je pritožila tožnica po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po mnenju pritožbe je protispisna ugotovitev izpodbijane sodbe, da ni ovir za sklenitev kupoprodajne pogodbe, ker se tožena stranka sama sklicuje, da ne more prodati stanovanja, ker je predvidena celovita prenova in so podani razlogi iz 129. čl. Stanovanjskega zakona (SZ). Ovire za odkup citiranega stanovanja so obstojale, ko je tožnica podala zahtevo za odkup. Tožena stranka je pričela ponujati za odkup tožeči stranki stanovanje šele 15.10.1997, to je precej za tem, ko je Ministrstvo za okolje in prostor izdalo odločbo, da je lastnik dolžan izvršiti vzdrževalna dela v takšnem obsegu, da objekt ne bo več ogrožal varnosti ljudi in okolice.

Sodišče prve stopnje spisa Ministrstva za okolje in prostor ni pribavilo ter ni zaslišalo priče P.W. in Ž.Z.. Poleg tega je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo materialno pravo, ker tožeči stranki ni priznalo lastnih vlaganj. Predlaga zaslišanje cenilca S.P., ki naj pove, kako je prišel do omenjene vrednosti. Tožeča stranka ne more ponovno plačevati lastnih vlaganj.

Glede stanja v kakšnem se objekt nahaja, pa tožnica predlaga zaslišanje prič K.V. in S.R.. Ti dve priči bosta tudi potrdili, da stanovalcem v M. ulici vse od uveljavitve Stanovanjskega zakona tožena stranka obljublja celovito obnovo ulice.

Pritožba ni utemeljena.

V 1. odst. 129. čl. SZ je določeno, da lastniki niso dolžni prodati stanovanja, če je stanovanje v stanovanjski hiši predvideni za rušenje ali teče celovita prenova oziroma ima kdo zakonito predkupno pravico na stanovanju ali stanovanjski hiši. To zakonsko določilo jasno pove, da ima lastnik v tem primeru prvotožena stranka možnost odkloniti prodajo, ni pa to nujno. Če prodaje ne odkloni, potem upravičenec ne more zahtevati prodaje drugega stanovanja, kot to napačno razume tožeča stranka. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za prodajo drugega stanovanja, je torej pravilen, kajti ugotovilo je, da je tožena stranka pripravljena prodati tožeči stranki sporno stanovanje. Sklicevanje na to, da je tožena stranka odklonila prodajo v času, ko je tožeča stranka vložila zahtevo za odkup, pa nič ne pomeni, kajti pomembno je to, kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožena stranka tekom tega postopka ni odklonila prodaje. Ali je bila stanovanjska hiša, v kateri se stanovanje nahaja predvidena za rušenje da ali ne, pa ni pomembno, kot to izpostavlja v pritožbi tožeča stranka, kajti kot je že rečeno lastnik stanovanja prodaje ni odklonil, zato dopolnitev dokaznega postopka v tej smeri, kot pritožba predlaga ni potrebna. Pritožbeni predlog naj sodišče zasliši izvedenca S.P., kako je prišel do ocenjene vrednosti stanovanja tudi ni utemeljen, kajti v cenitvi spornega stanovanja, takšen način cenitve si je izbrala tožeča stranka sama kot ji to omogoča 121. čl. SZ, je to opisano. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena zahtevati prodajo stanovanja pod nižjo ceno, kot je to ugotovil izvedenec, saj za takšen zahtevek nima pravne podlage. Da pa je stanovanjski objekt, v katerem se nahaja sporno stanovanje, v slabem stanju, je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo in zato ni potrebe še posebej zasliševati predlaganih prič. Da je Občina P. dolžna opraviti sanacijo objekta, je razvidno iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor in kot je sodišče prve stopnje pravilno povedalo, izvršitev te odločbe ni stvar pravdnega postopka. Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).