Jedro

Iz obrazložitve napadene sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni kot bistveno olajševalno okoliščino upoštevalo tudi dejstvo, da je obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ki je bilo posledica organske možganske okvare in nastalega možganskega psihosindroma, kot je to navedeno v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe in obrazloženo z mnenjem izvedenca psihiatra mag. M.V., dr. med., katerega vsebina je povzeta v razlogih sodbe.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 36161/2017 dne 28. 12. 2017 obdolženega V.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in mu zanj izreklo kazen pet let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo pripor, ki traja od 21. 8. 2017 od 03.40 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona proračun, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa, da se nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika izplača iz proračunskih sredstev.

2. Proti tej sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen sedem let zapora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni zapora premalo upoštevalo težo samega kaznivega dejanja in prevelik poudarek dalo olajševalnim okoliščinam. Obdolženega je prikazalo kot žrtev nasilnega brata, pokojnega A.R., kar po presoji sodišča prve stopnje izhaja iz izpovedb prič D.M., M.Z. in S.H., vendar slednja nista izpovedala, da bi pokojni oškodovanec bil nasilen do obdolženca. Priča M.Z. je povedala, da so se kot sosedi dobro razumeli z obema, občasno pa imeli težave z obdolžencem, ki se je takrat, ko ni jemal tablet, čudno obnašal, iz njune hiše pa ni bilo nikoli slišati kakšnega kričanja, ki bi kazalo, da se slabo razumeta. S.H. je sicer povedal drugače, da se je kričanje oziroma glasno govorjenje včasih slišalo in da je bil glasnejši pokojni oškodovanec, ki je bil tudi nasilnejši, nikoli pa ni videl, da bi obdolženca tepel. Večkrat mu je namenil le neprimerne besede. Zato po pritožbi glede v prvostopni sodbi izpostavljenega nasilja pokojnega oškodovanca do obdolženega ni dovolj podlage oziroma v tolikšni meri, kot to izhaja iz ugotovitev sodišča v obrazložitvi sodbe, ki je slednjo okoliščino upoštevalo kot olajševalno in ji dalo prevelik poudarek. Spregledalo pa je zavržnost obdolženčevega ravnanja, ki se kaže v tem, da je bilo storjeno zoper brata, s katerim je obdolženec živel v skupnem gospodinjstvu. Premalo je upoštevalo težo kaznivega dejanja.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Iz obrazložitve napadene sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni obdolžencu upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in ugotovljene olajševalne ter obteževalne okoliščine, pri čemer je kot olajševalne štelo poleg priznanja krivde in obžalovanja dejanja, da obdolženi še ni bil nikoli obsojen in da ni bil v kazenskem postopku, kakor tudi prispevek pokojnega oškodovanca, ki je prebival v obdolženčevi hiši, pa bil kljub temu do njega nasilen. Navedeno je ugotovilo na osnovi izpovedb prič D.M., M.Z. in S.H., kakor tudi na osnovi izpisov dogodka PP Lenart z dne 11. 6. 2011 in 12. 7. 2011. Iz slednjih izhaja, da je za intervencijo policije zaprosil obdolženi, ki je prijavil, da mu njegov brat (pokojni oškodovanec) grozi s požigom hiše, pri čemer je brat pijan (12. 7. 2011 - list. št. 127) oziroma, da ga je brat A. večkrat udaril (11. 6. 2011 - list. št. 128). Policija je obe prijavi zaključila s poročilom, vendar je na osnovi njih in tudi izpovedb prič, na katere se sklicuje, prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je bil pokojni oškodovanec do obdolženca nasilen.

6. Iz obrazložitve napadene sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni kot bistveno olajševalno okoliščino upoštevalo tudi dejstvo, da je obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ki je bilo posledica organske možganske okvare in nastalega možganskega psihosindroma, kot je to navedeno v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe in obrazloženo z mnenjem izvedenca psihiatra mag. M.V., dr. med., katerega vsebina je povzeta v razlogih sodbe (str. 3, zadnji odstavek).

7. Pritožbeno sodišče z razlogi napadene sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljilo izrek in višino obdolžencu izrečene kazni v celoti soglaša in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo kazen, ki je primerna teži storjenega kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde in vsem na prvi stopnji pravilno ugotovljenim olajševalnim in obteževalni okoliščinam. Ni res, da je dalo prevelik poudarek olajševalnim okoliščinam in spregledalo zavržnost obdolženčevega ravnanja, kot to navaja pritožba, ki prezre soprispevek pokojnega oškodovanca k temu, da je obdolženi storil obravnavano kaznivo dejanje. Okoliščine, ki so ga pripeljale do storitve, je namreč obdolženi podrobno opisal, pri tem pa navedel, da se je brata, ki je živel v njegovi hiši in ki mu je ukazoval, bal, ter da mu je žal, da je storil kaznivo dejanje. To povzema v razlogih sodbe tudi sodišče prve stopnje (str. 3, tretji odstavek). Izrečena kazenska sankcija je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilna in pravična in bodo z njo doseženi prav vsi nameni izrekanja kazenskih sankcij.

8. Iz navedenih razlogov in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji izrečene sodbe, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu le te po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker okrožna državna tožilka s pritožbo ni uspela (drugi odstavek 98. člena ZKP).