Fotografiranje na javni površini

Datum

22.04.2024

Številka

07121-1/2024/479

Kategorije

Definicija OP, Mediji

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: IP) je prejel vaše zaprosilo za mnenje glede fotografiranja oseb na javni površini.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22; v nadaljevanju: ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

Fotografiranje posameznikov samo po sebi ne predstavlja nujno kršitve predpisov s področja varstva osebnih podatkov, lahko pa gre za poseg v pravico do zasebnosti v širšem smislu iz 35. člena Ustave RS, ki sodi v pristojnost sodišč in je varovana z instituti civilnega in kazenskopravnega varstva, za posledico pa ima lahko tudi kazensko in odškodninsko odgovornost.

Obrazložitev

IP uvodoma poudarja, da lahko podaja neobvezujoča mnenja in pojasnila, ne sme pa izven konkretnih nadzornih ali drugih upravnih postopkov preverjati namenov oziroma obsega obdelave osebnih podatkov v konkretnem primeru.

IP uvodoma pojasnjuje tudi, da ni pristojen za komentiranje vodenja postopkov drugih inšpekcijskih ali prekrškovnih organov, zato o tem tudi ne more izdajati mnenj. Skladno s sklepom Ustavnega sodišča RS, št. U-I-92/12-13, z dne 10. 10. 2013 (http://odlocitve.us-rs.si/documents/8b/89/u-i-92-122.pdf), tudi ne sme izvajati inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, tako, da pri izvrševanju svojih zakonsko določenih pooblastil poseže v posamične pravne postopke, ki jih vodijo za to pristojni državni organi ter ne sme preverjati, ali se v konkretnih pravnih postopkih ustavnoskladno in zakonito spoštuje varstvo osebnih podatkov. Kot je v citiranem sklepu ugotovilo Ustavno sodišče, bi bila zakonska podlaga, ki bi to omogočala, v nasprotju z načelom samostojnosti pristojnega državnega organa pri odločanju (2. odstavek 120. člena Ustave RS za upravne organe, 125. člen Ustave RS za sodišča) ter v nasprotju z rednim sistemom pravnih sredstev oziroma vzpostavljeno hierarhično strukturiranostjo državne oblasti (načelo večstopenjskega odločanja) in s tem v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije). Ta načela zahtevajo, da o pravicah in obveznostih fizičnih in pravnih oseb odločajo pristojni organi v postopkih, ki so vnaprej zakonsko določeni, pri čemer se njihove odločitve lahko preverjajo le v vnaprej določenih postopkih s pravnimi sredstvi pred pristojnimi organi.

IP uvodoma še opozarja, da je pristojen le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov in ga ureja 38. člen Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Uradni list RS, št. 33/91-I, s spremembami in dopolnitvami). Fotografiranje posameznikov samo po sebi ne predstavlja nujno kršitve predpisov s področja varstva osebnih podatkov, lahko pa gre za poseg v pravico do zasebnosti v širšem smislu iz 35. člena Ustave RS, ki sodi v pristojnost sodišč in je varovana z instituti civilnega in kazenskopravnega varstva, za posledico pa ima lahko tudi kazensko in odškodninsko odgovornost.

Osebni podatki predstavljajo skladno s prvo točko 4. člena Splošne uredbe katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom; določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

IP pojasnjuje, da vsi osebni podatki sami po sebi ne uživajo zaščite v skladu s Splošno uredbo in ZVOP-2, temveč so te zaščite deležni le v primeru, če gre za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatiziranimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatiziranimi sredstvi za osebne podatke, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke, kot to določa prvi odstavek 2. člena Splošne uredbe. V skladu s šesto točko 4. člena Splošne uredbe pomeni zbirka vsak strukturiran niz osebnih podatkov, ki so dostopni v skladu s posebnimi merili, niz pa je lahko centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi. Za obdelavo osebnih podatkov v smislu Splošne uredbe gre torej le takrat, kadar so osebni podatki del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke.

Glede na navedeno lahko fotografije pomenijo varovane osebne podatke po Splošni uredbi takrat, kadar določajo ali omogočajo določljivost posameznika, predvsem takrat, ko je posameznik na fotografiji jasno in nedvoumno razviden ter bi se bi se ga dalo na ta način identificirati, prepoznati in določiti ali ko se hkrati s posnetki in fotografijami obdelujejo tudi drugi osebni podatki o posamezniku, na primer njegovo ime in priimek, letnica rojstva in podobno. Torej, če je ločljivost shranjenih fotografij dovolj velika in je posameznike na njih mogoče prepoznati, takšno fotografiranje lahko predstavlja obdelavo osebnih podatkov. V tem primeru bi bilo za njihovo obdelavo treba zagotoviti ustrezno in zakonito pravno podlago, v skladu s prvim odstavkom 6. člena Splošne uredbe, poleg tega pa zagotoviti tudi druge pogoje za obdelavo, ki jih predpisuje Splošna uredba (obvezno informiranje posameznikov, zagotovitev varne obdelave podatkov,…). Če pa na fotografijah ni določljivih posameznikov oziroma gre zgolj za fotografije objektov, ne gre za vprašanje oziroma kršitev varstva osebnih podatkov v smislu določb Splošne uredbe oziroma ZVOP-2, saj v takem primeru sploh ne gre za osebni podatek v smislu zgoraj navedene opredelitve.

IP glede na navedbe in vprašanja v vašem zaprosilu za mnenje pojasnjuje, da v primerih 1 in 2 otroci najverjetneje ne bi bili določljivi in tako najverjetneje ne bi šlo za obdelavo osebnih podatkov, medtem ko pri vprašanju 3 nikakor ne gre za obdelavo osebnih podatkov. IP ob tem sicer ponavlja, da konkretno presojo, ali gre v primeru, ki ga opisujete v vašem zaprosilu za mnenje, za obdelavo osebnih podatkov v smislu Splošne uredbe, lahko opravi le v konkretnem nadzornem postopku.

IP ob tem poudarja, da bi v primeru, da bi posamezniki na fotografijah bili določljivi, imeli pravico do drugega pravnega varstva, četudi konkretni primer morda ne bi predstavljal kršitve predpisov s področja varstva osebnih podatkov. Pravni red namreč daje posamezniku vrsto zahtevkov, ki so namenjeni varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. Ob tem IP ponavlja, da je pristojen le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov v skladu z 38. členom Ustave RS, nima pa pristojnosti v zvezi z zahtevki posameznikov, ki so namenjeni varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. Za obravnavo teh zahtevkov so pristojna sodišča. Posameznik tako lahko na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 97/07 - UPB, 64/16 – odl. US, 20/18 – OROZ631) vloži tožbo in sodišču predlaga, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost njegove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga njegova osebnostna pravica, kadar meni, da se z določenim dejanjem (v konkretnem primeru s fotografiranjem) posega v njegove osebnostne pravice. Poleg tega lahko posameznik v primeru, da je z ravnanjem druge osebe prišlo do občutnega posega v posameznikovo zasebnost in mu je zaradi tega nastala škoda, na podlagi 179. in 181. člena OZ vloži tožbo pred pristojnim sodiščem in od povzročitelja škode zahteva denarno odškodnino.

Lepo vas pozdravljamo.

Pripravil

Matej Sironič, Svetovalec pooblaščenca za varstvo osebnih podatkov

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav., Informacijska pooblaščenka