Jedro

Sodišče ne more opreti svoje odločitve na pisno izjavo osebe, ki v postopku ni bila zaslišana kot priča, saj bi to bilo v nasprotju z načelom neposrednosti. Dejstvo, da je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na takšno pisno izjavo, še ne pomeni, da je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, če glede na celotni dokazni postopek to ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I, II in III) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnika v zadnji mirni posesti parc. št. 1765/1, vl. št. 108 k. o. ..., s tem da je v dneh od 3. do 5. oktobra 1997 porezano vejevje žive meje odložil na navedeni parceli, ter je tožencu prepovedalo vsako tako in podobno dejanje, s katerim bi tožnika motil v mirni uporabi navedene parcele. Nadalje je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 157.225,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahteval tožnik več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper tak sklep se je v ugoditvenem delu pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep v ugoditvenem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o izpovedbah v postopku, in med samimi zapisniki. Sodišče je iz izpovedi priče F. K. in pisne izjave I. C., ki sta oba tožnikova prijatelja, sklepalo, da je toženec, potem ko je porezal živo mejo, vejevje vrgel po vsej dolžini na tožnikovo stran in ga pustil razmetanega. Svojo odločitev je oprlo tudi na izjavo policista M. T., ki je izjavil, da je dejansko stanje vidno iz fotografij, hkrati pa, da se ne spomni, kako so bile veje zložene. Ni pa sodišče upoštevalo in iz nerazumljivega razloga ne verjelo popolnoma drugačnim izpovedbam toženca in prič M. L. ter B. K., ki so vsi izpovedali, da je toženec vejevje naložil na tožnikovo stran na dva kupa, ki sta se tam nahajala že prej. Izpodbijana odločba sploh ne analizira izpovedi samega tožnika. Ta je na glavni obravnavi izrecno povedal, da je pred dogodkom na svoji strani sam porezal živo mejo. Na vprašanje, kdaj je pospravil veje, je odgovoril, da približno čez mesec dni, šele nato se je popravil, da je te veje pospravil takoj, za tožencem pa je pospravil res šele čez mesec in pol. Tudi tožnikova izpoved, da med tednom nima časa za dela okoli hiše, dokazuje, da so bili kupi vej na njegovem zemljišču že prej. Da je toženec veje postrigel in položil na kupa, ni motitveno dejanje. Toženec je ravnal v samopomoči. Toženec je predlagal ogled, da bi se ugotovilo, ali veje, zložene na kup, ovirajo dovoz tožnika na njegovo parcelo, in tudi v pritožbi vztraja pri izvedbi tega dokaza. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zadevi ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo, svojo odločitev pa v celoti obrazložilo, ne da bi pri tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ali zagrešilo kako drugo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je toženec porezano vejevje žive meje vrgel na tožnikovo parcelo in ga pustil razmetanega, res oprlo le na izpovedi samega tožnika in prič F. K., B. K. in M. T. ter na pisno izjavo I. C. in na fotografije, kar pa ne pomeni, da je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku, in samimi temi zapisniki. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 4. odstavka 338. člena ZPP v obrazložitvi povzelo dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo odločilna dejstva, in pojasnilo, zakaj jim je sledilo. Brez potrebe bi bilo povzemanje izpovedi, ki jim sodišče prve stopnje ni verjelo. Ko se toženec sklicuje na protislovje v tožnikovi izpovedi, pa že sam pove, da je tožnik svoj odgovor, da je pospravil za seboj čez en mesec, popravil in povedal, da je pospravil takoj, za tožencem pa čez mesec in pol. Kar zadeva izpovedi prič B. K. in M. T., je sodišče prve stopnje obrazložilo, da jima je sledilo v delu, v katerem sta potrdili, da je bilo stanje po dogodku verjetno tako, kot ga izkazujejo fotografije oz. da je najbolje vidno iz fotografije (priloga A3), na kateri ni videti kupov, temveč je živa meja razmetana po tožnikovi parceli - kakor je bila porezana, na tistem mestu je tudi vržena na tožnikovo parcelo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse predpostavke posestnega varstva (75., 77. in 78. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90, in 441. člen ZPP), tako tudi, da je opisano toženčevo ravnanje motilno, saj tožnik na svoji parceli zaradi razmetanega vejevja ni mogel parkirati. Toženčeva dovoljena samopomoč je medtem le v tem, da je veje smel sam porezati. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi izvedbo dokaza z ogledom kraja, saj izvedba takega dokaza zaradi preteka časa ne bi bila smotrna. Ugotavljanje, ali bi bil tožnik moten tudi, če bi bile veje položene na kupa, pa je brez pomena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da kupov ni bilo, sodišče druge stopnje pa, kot že povedano, tako ugotovljenemu dejanskemu stanju v celoti verjame. Svoje odločitve sicer sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na pisno izjavo I. C., saj je izvedba takšnega dokaza v nasprotju z načelom neposrednosti. Vendar to glede na celotni dokazni postopek ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato s tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.