Jedro

Skladno z določili ZIZ mora postopek zavarovanja, kamor spada tudi postopek za zavarovanje nedenarne terjatve z izdajo začasne odredbe, potekati hitro že iz razloga, da se strankam zagotovi nujno potrebno začasno zavarovanje, in narok ni obligatoren.

Postopek v zvezi z začasno odredbo je samostojni postopek znotraj nepravdnega postopka, zato je skladno z določili ZIZ dopustno odločati o stroških, ki nastanejo v postopku za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotna udeleženca sama nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V obravnavani nepravdni zadevi je predlagateljica zoper nasprotna udeleženca vložila predlog za določitev nujne poti, skupaj z njim pa predlog za izdajo začasne odredbe na dovolitev hoje in vožnje po obstoječi trasi poti. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 4. 2017 izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da se za potrebe nepremičnin v lasti predlagateljice dovoli hoja in vožnja z vsemi motornimi vozili po obstoječi poti, ki poteka po parc. št. 2053/10 k. o. X, ki je last nasprotnih udeležencev. Za primer, da nasprotna udeleženca ne bosta ravnala v skladu z obveznostmi iz začasne odredbe, jima je izreklo denarno kazen v višini 1.000 EUR, ter sklenilo, da začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka. Zoper sklep o izdani začasni odredbi sta nasprotna udeleženca dne 3. 5. 2017 vložila ugovor, katerega je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo, nasprotnima udeležencema pa naložilo povrnitev stroškov ugovornega postopka v višini 258,47 EUR.

2. Proti sklepu sodišča prve stopnje se pritožujeta nasprotna udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navajata, da je ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi neutemeljen in zmoten. Utemeljitev sodišča prve stopnje glede verjetnega obstoja terjatve ni konkretizirana in temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Zgolj dejstvo, da je predlagateljica ostala brez vsake povezave z javno cesto, ne zadostuje za zaključek, da je izkazala verjeten obstoj terjatve. Sodišče prve stopnje se s primernostjo poti, kljub temu, da sta nasprotna udeleženca izpostavila možnost dostopa po drugi poti, ni ukvarjalo. Pojasnjevanje trenutne situacije predlagateljice, da nima dostopa do svojih nepremičnin, v obravnavanem primeru ne zadostuje, še posebej ne glede na dejstvo, da je pri izdaji začasnih odredb, s katerimi se posega v lastninsko pravico, potreben izrazito restriktiven pristop. Sodišče prve stopnje bi se zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja moralo prepričati z ogledom na kraju samem in z razpisom glavne obravnave, česar ni storilo, s tem pa je nasprotnima udeležencema onemogočilo ustrezno kontradiktorno obravnavo. Poleg tega je z izdajo izpodbijanega sklepa kršilo temeljno pravilo stvarnega prava, da mora biti nujna pot taka, da najmanj obremenjuje lastnika sosednje nepremičnine. Nasprotna udeleženca nadalje navajata, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo glede ugovornih navedb, da je za nastalo situacijo odgovorna izključno predlagateljica, saj je s svojim dolgotrajnim nespoštovanjem dogovora glede začasne uporabe poti sama povzročila situacijo, da nima dostopa z javne ceste do svoje nepremičnine. Njen sedanji predlog pomeni izigravanje zakonskih določb, kar ji sodišče omogoča. Glede na to, da sta nasprotna udeleženca predlagateljici za dostop do njenih nepremičnin zgradila drugo pot po parceli 2053/7, ni izkazana verjetnost terjatve oziroma ni z verjetnostjo dokazano, da je ravno sporna pot tista, ki jo predlagateljica edino lahko uporablja za dostop do svojih nepremičnin. Nasprotna udeleženca opozarjata, da sta zaradi voženj predlagateljice po sporni poti močno obremenjena v izvrševanju svoje lastninske pravice, v celoti pa jima je onemogočena ureditev dvorišča. Sodišče prve stopnje ni ustrezno preverjalo pogoja sorazmernosti in ne drži, da nasprotna udeleženca z izdajo začasne odredbe ne bi trpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredba nastale predlagateljici. Navajata, da v izreku predloga sporna pot ni v zadostni meri konkretizirana, niti po dolžini niti po širini, kar onemogoča njeno enoznačno opredelitev ter se sodišče prve stopnje do navedenega ugovora ni izreklo. Nasprotna udeleženca nasprotujeta izreku denarne kazni in njeni višini. Končno nasprotna udeleženca izpodbijata tudi stroškovni del odločbe, predmetni postopek je bil začet in voden izključno zaradi interesov in ravnanj predlagateljice, zato je ta dolžna nositi vse stroške postopka, vključno s stroški povezanimi z začasno odredbo. Tudi po višini odločitev sodišča ni pravilna. Predlagateljica ni imela potrebe po pridobitvi izpisov iz baze P. in zemljiškoknjižnih izpiskov, saj je vse navedeno pridobila v pravdnem postopku. Iz tega razloga so prisojeni odvetniški stroški v višini 100 točk nepotrebni. Pritožbeno sodišče naj sklep sodišča prve stopnje spremeni, ugodi ugovoru nasprotnih udeležencev in začasno odredbo razveljavi, predlog pa v celoti zavrne ter predlagateljici naloži, da jima povrne njune stroške, podredno predlagata razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev temu sodišču v ponovno odločanje.

3. Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagateljica v nepravdnem postopku predlaga, da sodišče s sklepom določi nujno pot po parceli št. 2053/10 k. o. X, ki je v lasti nasprotnih udeležencev, za potrebe dostopa do njenih nepremičnin parcel 2053/4 in 2053/5 in 784/3, vse k. o. X, in sicer po trasi, katero je vsa leta do sedaj uporabljala. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 12. 7. 2016 (priloga A 13) izhaja, da sta nasprotna udeleženca od predlagateljice s tožbo zahtevala, da opusti vsakršno poseganje v njuno solastninsko pravico po sporni poti na parceli 2053/10, in sta s tem zahtevkom uspela. Predlagateljica je z nasprotno tožbo zahtevala pridobitev stvarne služnosti po sporni poti, a s svojim zahtevkom ni uspela. Sedaj zatrjuje, da drugih dostopov do svojih nepremičnin nima, s sodbo ji je bilo naloženo, da preneha voziti po sporni poti v lasti nasprotnih udeležencev, zato v nepravdnem postopku zahteva določitev nujne poti. S predlogom za izdajo začasne odredbe je zahtevala, da se ji dovoli hoja in vožnja z vsemi motornimi vozili po obstoječi sporni poti, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo.

6. Najprej gre ugotoviti, da je predlagateljica predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo v 5. točki izpodbijanega sklepa, ko je navedlo, da je v tovrstnih primerih dopustno izdati regulacijsko začasno odredbo in se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Up 275/97 z dne 16. 7. 1998. Z navedeno obrazložitvijo pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Sicer pritožba ne izpodbija dopustnosti izdaje regulacijske začasne odredbe.

7. Ne držijo pritožbene trditve, da utemeljitev sodišča prve stopnje glede verjetnega obstoja terjatve ni konkretizirana in da temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Kot tudi ne drži, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s primernostjo sporne poti in z možnostjo dostopa po tej poti. Sodišče je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da je zaradi odločitve v pravdnem postopku predlagateljica ostala brez vsake povezave z javno cesto, saj ji je sodba naložila, da preneha z vožnjami in hojo po sporni poti na parceli 2053/10, z nasprotno tožbo po ugotovitvi stvarne služnosti pa ni uspela. Navedeno ne pomeni zgolj pojasnjevanja trenutne situacije predlagateljice, kot trdi pritožba, ampak je v tem delu sodišče prve stopnje pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje v času izdaje začasne odredbe. Tudi ni res, da se sodišče ni ukvarjalo z možnostjo dostopa po drugi poti. Sodišče je navedeno storilo v 9., 10. in 11. točki izpodbijanega sklepa, ko je obrazložilo, da so si glede možnosti dostopa po parceli 2053/7 trditve predlagateljice in nasprotnih udeležencev nasprotujoče. Pravilno je ugotovilo, da iz zapisnika glavne obravnave v pravdnem postopku izhaja izpoved tam zaslišane priče G. G., ki je izpovedal, da so poskusili peljati po novi trasi z bagrom, kombinirko in traktorjem do nove hiše, vendar niso mogli, ker ima ta trasa prevelik naklon. Opredelilo se je tudi do predloženih fotografij s strani nasprotnih udeležencev v prilogah od B16 do B22, s katerimi sta dokazovala ustreznost novo zgrajene poti po parceli št. 2053/7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bo odločitev, ali je nova trasa poti ustrezna ali ne, predmet presoje v postopku določitve nujne poti. Pravilno je obrazložilo, da ker so si trditve in dokazi predlagateljice in nasprotnih udeležencev glede možnosti uporabe poti po parceli 2053/7 nasprotujoči, v tej fazi postopka ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da ima predlagateljica možnost dostopa po tej novi poti, kar pomeni, da potrebuje nujno pot, po kateri je dostopala že do sedaj.

8. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni razlogov, da ne bi verjelo nasprotnima udeležencema, da sta z avtomobilom M. lahko peljala po poti na parceli 2053/10, ni pa tudi razlogov, da ne bi verjelo priči G. G. v pravdnem postopku, še posebej, ker gre pričo oceniti za popolnoma neodvisno, saj je brez razmerja do pravdnih strank. Ob pričinih izpovedbah na eni strani in predložitvi fotografij s strani nasprotnih udeležencev na drugi strani, pa zaenkrat ni mogoče trditi, da je verjetnost, da je mogoče po novi trasi poti dostopati do nepremičnin predlagateljice, večja, kot tista, da se do njenih nepremičnin po tej poti ne da dostopati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je predlagateljica dokazala obstoj verjetnosti terjatve in mu ni bilo potrebno, kot trdi pritožba, razpisati glavne obravnave in opraviti ogleda na kraju samem. Skladno z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) mora postopek zavarovanja, kamor spada tudi postopek za zavarovanje nedenarne terjatve z izdajo začasne odredbe, potekati hitro že iz razloga, da se strankam zagotovi nujno potrebno začasno zavarovanje in narok ni obligatoren. Zato tudi niso utemeljene trditve v pritožbi, da je sodišče nasprotnima udeležencema onemogočilo ustrezno kontradiktorno obravnavo. Nasprotna udeleženca sta bila seznanjena z vsemi trditvami predlagateljice v tem postopku, imela sta možnost odgovarjati na njene trditve, kar sta tudi storila. Sodišče prve stopnje, ko v tej fazi postopka ni opravilo ogleda in ni razpisalo naroka, ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka.

9. Nadalje niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo glede ugovornih navedb, da je za nastalo situacijo odgovorna izključno predlagateljica, ki je s svojimi ravnanji povzročila, da z javne ceste nima dostopa do svojih nepremičnin, drugega dostopa pa si vsa ta leta ni uredila, čeprav bi si morala. Sodišče prve stopnje se je do tega ugovora opredelilo v 8. točki izpodbijanega sklepa, ko je navedlo, da obstoji več tistih razlogov, ki govorijo v prid verjetnosti obstoja terjatve, kot tistih, ki govore nasprotno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene trditve nasprotnih udeležencev tudi niso bistvene. Kakšni so bili dogovori v preteklosti za uporabo sporne poti, ni predmet nepravdnega postopka za določitev nujne poti. Še v letu 2016 je bila predlagateljica namreč prepričana, da je na obstoječi poti pridobila služnostno pravico, saj jo je vtoževala v pravdi. Zaradi tega ji sedaj nasprotna udeleženca neutemeljeno očitata, da gre v nepravdnem postopku za izigravanje zakonskih določb. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je pravna podlaga za določitev nujne poti podana v 88. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), po katerem sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. V tem postopku ni bilo prerekano, da je predlagateljica z odločitvijo v pravdnem postopku izgubila pravico uporabljati sporno pot, zaradi tega sedaj za redno rabo nepremičnine nima potrebne zveze z javno cesto.1 Pravice, da je podala predlog za določitev nujne poti, ji zato ni dopustno odrekati.

10. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da za verjetno nista podana pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je oba pogoja pravilno ugotovilo, kar je obširno obrazložilo v 12. in 13. izpodbijanega sklepa ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na to obrazložitev. Sodišče prve stopnje je ustrezno presojalo sorazmernost, ko je na strani predlagateljice ugotovilo, da z možem živi v stanovanjski hiši, ki stoji na parceli, do katere brez začasne odredbe ne bi imela dostopa, da ne bi mogla hoditi v službo, z možem se ne bi mogla ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, poleg tega mož, ki pogosto boleha, ne bi mogel k zdravniku ter ne bi bilo odprte intervencijske poti za nujne primere. Nasprotnima udeležencema je korektno pojasnilo, da razume, da sta v svoji lastninski pravici ovirana zaradi tega, ker se po njunem dvorišču vozijo predlagateljica in njeni družinski člani, vendar je pravilno zaključilo, da z izdajo začasne odredbe ne gre za nesorazmeren ukrep, ki prekomerno posega v pravice nasprotnih udeležencev. Pravilno je ocenilo, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode ter tudi, da je izkazan drugi pogoj, to je, da nasprotna udeleženca z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi trpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale predlagateljici.

11. Pritožbene trditve, da predlog za izdajo začasne odredbe ni v zadostni meri konkretiziran, saj nista navedeni dolžina in širina poti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo v 15. točki izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče dodaja, da gre za pot, ki jo predlagateljica in nasprotna udeleženca uporabljajo dolga leta. Ta pot je v izreku začasne odredbe ustrezno in določno opredeljena s številkami parcel ter opisno tako, da omogoča popolno identifikacijo in ne more biti sporno, uporabo katere poti je sodišče z začasno odredbo predlagateljici dopustilo.

12. Pritožbene trditve v zvezi z izrečeno denarno kaznijo oziroma njeno višino niso utemeljene. Pravno podlago za določitev kazni je sodišče prve stopnje imelo v 273. členu ZIZ, v 17. točki izpodbijanega sklepa pa je pravilno obrazložilo, da je namen izdaje začasne odredbe predlagateljici omogočiti vožnjo po sporni poti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je višina denarne kazni 1.000 EUR ustrezna, sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo premoženje nasprotnih udeležencev in ustrezno višini tega premoženja izreklo denarno kazen. Tudi v tem delu ni prišlo do kršitev pravil postopka.

13. Pritožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na stroškovni del izpodbijanega sklepa. Postopek v zvezi z začasno odredbo je samostojni postopek znotraj nepravdnega postopka, zato je skladno z določili ZIZ dopustno odločati o stroških, ki nastanejo v postopku za izdajo začasne odredbe. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je bil postopek začet in voden izključno zaradi interesov predlagateljice, zato naj stroške nosi ona. Predlagateljica je s svojim predlogom uspela, zato ji morata nasprotna udeleženca povrniti njene stroške (154. člen ZPP v povezavi s 37. členom ZNP in s 15. členom ZIZ). Nasprotna udeleženca v pritožbi navajata, da je sodišče neutemeljeno prisodilo stroške v višini 100 točk saj naj bi listine iz baze P. in zemljiškoknjižne izpiske predlagateljica pridobila že v pravdnem postopku. Pritožba ni utemeljena niti v tem delu, saj nasprotna udeleženca z ničemer nista dokazala, da bi predlagateljica te listine pridobila v pravdnem postopku. Iz sodbe izdane v pravdnem postopku (priloga A 13) ne izhaja natančno, v katero listinsko dokumentacijo je sodišče vpogledalo, saj je navedeno, da je vpogledalo v tiste listine, ki sta jih stranki predložili ter iz sodbe ni razvidno, katera stranka je pridobila in predložila katero listino.

14. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus prvostopenjskega sklepa pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP), zato je bilo treba pritožbo nasprotnih udeležencev zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (drugi odstavek 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).

15. Ker nasprotna udeleženca s pritožbo nista uspela, nista upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP in s 15. členom ZIZ).

1 V tej fazi postopka še ni razčiščeno ali je druga pot po parceli 2053/7 ustrezna, kar zatrjujeta nasprotna predlagatelja in bosta imela v nepravdnem postopku možnost navedeno dokazati. Sodišče prve stopnje je v 12. točki izpodbijanega sklepa opozorilo, da tudi ta druga pot poteka po parceli v lasti nasprotnih predlagateljev, torej predlagateljica neposredne povezave z javno cesti tudi po tej poti ne bi imela.