Jedro

Tožnica v pritožbi še vedno vztraja pri osamljenih in nepojasnjenih frazah ter pravnih pojmih, golem citiranju zakonskih določb in tako pavšalnih ter nekonkretiziranih navedbah, da izdaja začasne odredbe na takšni trditveni podlagi preprosto ni mogoča, saj že same navedbe ne zadoščajo za njeno izdajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (tožnice) za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, da do končne odločitve v tej pravdi tožena stranka (toženec) ne sme razpolagati (prodajati, dati v najem, odtujiti ali kako drugače razpolagati) z zemljišči parc. št. 298, 299, 300, 301, 302, 303, 304, 306, 307, 308, 309, 310, 312, 313, 314/1, 314/2, 65.S, 69.s, 309.S, 310.S, vse vpisane pri vložni številki ... k. o. ..., in s premičnim premoženjem na naštetih nepremičninah.

2. Zoper predmetni sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo s predlogom, naj se ji ugodi in izda predlagano odredbo. V pritožbi se tožnica sklicuje na določbe Ustave Republike Slovenije (URS), Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in protokolov k njej (protokoli), Splošne deklaracije človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in na nekatere sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (zadeve V., P., M., V., S. in B.) ter navaja, da je izdaja odredbe utemeljena. Obstaja verjetnost, da bo zoper ″dolžnika″ nastala nevarnost in da bo uveljavitev terjatve onemogočena, če upnik svobodno razpolaga z nepremičninami in bo tako nastala težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda. Verjetnost obstoja nevarnosti nastanka omenjene škode izražata dejstvi, da gre za zaščiteno kmetijo v površini 60 ha in v vrednosti 678.393,00 EUR. Gre za kaznivo dejanje prevare oziroma goljufije in je smotrno, da predmet prevare v vseh postopkih ostane neodtujen, saj bi se v primeru prodaje povzročila nepopravljiva škoda, ker bi bilo zemljišča težko povrniti v sedanje stanje. S prodajo nepremičnin, ki so bile pridobljene z zvijačo, bi se povzročila nepopravljiva škoda, če se predmetna zadeva konča ugodno za tožnico, saj bi v primeru prodaje nastala izredno zapletena situacija, v katero bi bila vpletena še tretja oseba (kupec). Z izdajo odredbe tožencu, ki je s prevaro odtujil zaščiteno kmetijo, ne bi nastala nobena škoda oziroma le "znatna" škoda, saj se vse do sedaj situacija glede kmetije ni spremenila, ker jo je obdelovala tožničina družina. Tožnica ni vedela za vknjižbo toženca. Je prava neuka in nevešča oseba in je verjela napotkom toženca, ki jo je izkoristil in prevaral. Odredba je upravičena tudi zaradi nesorazmernosti priposestvovanja, ki se kaže v priposestvovanju 60 ha kmetije v vrednosti 678.393,00 EUR. V nadaljevanju pritožbe tožnica citira zgoraj nekatere določbe iz zgoraj omenjenih pravnih virov in meni, da jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri odločanju.

3. Toženec je na pritožbo vsebinsko odgovoril, pritrdil razlogom sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim je v odgovoru navedel, da tožnica nima posesti, da ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, da njene trditve ostajajo na pavšalni ravni in da nenazadnje tožničina terjatev ne obstoji. Toženec je tisti, ki je bil primoran zoper tožnico sprožiti sodni spor, ki se je zaključil s pravnomočno zamudno sodbo istega prvostopenjskega sodišča P 311/2007. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v spisu ni najti podlage za pritožbeni zaključek, da sodišče prve stopnje ni odločalo neodvisno in nepristransko ter skladno z načelom enakosti oziroma načelom enakega varstva pravic (14., 22. in 23. člen URS). V postopku za izdajo začasne odredbe se uporabljajo pravila Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in šele podredno ter smiselno (glej 15. člen ZIZ) pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno pri izdaji začasne odredbe odločalo (le) na podlagi pisnih vlog pravdnih strank (glej 29. člen ZIZ), medtem ko se narok v postopku po začasni odredbi opravi le, če to določa zakon (ZIZ) oziroma če je to po mnenju sodišča smotrno (glej 29. a člen ZIZ). Pritožbeno sodišče zato ne sledi pritožbi, ki se sklicuje na določbe URS in ZPP o javnosti sojenja in o ustnem, neposrednem ter javnem obravnavanju. Rok za pritožbo je določen v tretjem odstavku 9. člena ZIZ, in pritožba ne pojasni, zakaj naj bi nasprotoval primernemu času za obrambo oziroma naj ne bi bil v skladu z URS "in konvencijo". Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti nadaljnjim pavšalnim pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb (URS, EKČP, protokola in Listine EU o temeljnih pravicah), ki ji tožnica v nadaljevanju pritožbe le citira.

6. Sodišče prve stopnje pri zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni ugotavljalo obstoja verjetnosti terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), to je prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, saj je ugotovilo, da tožnica ni izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je ene izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ocenilo je, da za nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ne zadoščajo tožničine pavšalne navedbe, da bi v primeru prodaje zemljišča težko povrnila v sedanje stanje. Tožnica bi morala v tej smeri navesti konkretna dejstva in predložiti dokaze zanje. Glede tega, da bi toženec z izdajo odredbe utrpel le neznatno škodo, se je oprlo na ustaljeno sodno prakso, da vsak poseg v lastnino predstavlja določeno škodo, ki je ni mogoče šteti za neznatno. Glede dela predloga, ki vključuje premičnine, pa je predlog zavrnilo še upoštevaje ugotovitev, da se nanje tožbeni zahtevek ne nanaša (prvi odstavek 273. člena ZIZ).

7. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravilno presojo sodišča prve stopnje in ugotavlja, da je pritožba neutemeljena. Tožnica v pritožbi še vedno vztraja pri osamljenih in nepojasnjenih frazah ter pravnih pojmih, golem citiranju zakonskih določb in tako pavšalnih ter nekonkretiziranih navedbah, da izdaja začasne odredbe na takšni trditveni podlagi preprosto ni mogoča, saj že same navedbe ne zadoščajo za njeno izdajo. Izpostavljeni dejstvi o površini kmetije in njeni vrednosti ter tožničin lasten pravni zaključek o nesorazmernosti priposestvovanja ne izražajo izpolnjenosti predpostavk za izdajo začasne odredbe. Enako velja glede obsežnega zatrjevanja obstoja kaznivega dejanja, goljufije, zvijače, prevare, ipd. ter trditve, da kmetijo obdeluje tožničina družina (op. z začasno odredbo želi tožnica namreč poseči v lastninsko pravico toženca). Tudi v pritožbi še vedno ostaja nepojasnjena trditev, da bo zemljišča v primeru prodaje težko oziroma nemogoče povrniti v sedanje stanje. Za izdajo začasne odredbe oziroma za zaključek o obstoju nevarnosti, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe, ne zadošča gola trditev, da bo v primeru prodaje nastala izredno zapletena situacija, v katero bi bil vpleten še kupec.

8. Po ugotovitvi, da v pritožbi niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 163. člena ZPP, 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.