Jedro

Iz prvega odstavka 56. člena ZIZ najprej izhaja, da je prvi ugovor po roku v vsakem primeru omejen na razloge, ki so nastopili po trenutku izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave. Navedeno pomeni, da se razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati v prvem ugovoru po roku, lahko prekrivajo z razlogi, ki bi jih bilo glede na čas njihovega nastanka mogoče uveljavljati že v rednem ugovoru (objektivni vidik). Vendar to velja le ob dodatnem pogoju, da takih razlogov dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v rednem ugovoru (subjektivni vidik). Če pa je razlog v zvezi s samo terjatvijo nastopil po poteku roka za vložitev rednega ugovora, ga dolžnik niti objektivno ni mogel uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in je pogoj nekrivde izpolnjen že iz tega razloga. Le ob izpolnitvi vseh v 56. členu ZIZ predpisanih predpostavk je ugovor po roku dovoljen in ga sodišče lahko obravnava po vsebini, sicer pa ga mora zavreči. Ugovorno uveljavljanje nezmožnosti izpolnitve obveznosti vpisa delovne dobe v delovno knjižico zaradi ukinitve le-teh z dnem 1. 1. 2009 oziroma, kar dolžnik ponovno izpostavlja v pritožbi, pravna nezmožnost izpolnitve, ker naj bi po takrat veljavnih predpisih vpis v delovno knjižico lahko veljavno opravil le ZPIZ, sta okoliščini, ki sta obe obstajali že v času vložitve rednega ugovora. Da naj ne bi bil veljaven vpis, ki bi ga opravil dolžnik kot zasebni delodajalec, naj bi po navedbah dolžnika izhajalo iz Pravilnika o delovni knjižici, veljavnega do 1. 1. 2009. Ugovor zoper sklep o izvršbi je dolžnik v obravnavani zadevi vložil dne 26. 11. 2009, torej po ukinitvi delovnih knjižic in po posledičnem prenehanju veljavnosti Pravilnika o delovni knjižici. Oba argumenta v zvezi z zatrjevano nezmožnostjo izpolnitve vpisa delovne dobe v delovno knjižico bi torej dolžnik objektivno lahko uveljavljal že v rednem ugovoru. Glede na določilo prvega odstavka 56. člena ZIZ bi bilo zato uveljavljanje tega razloga v tem ugovoru po roku dovoljeno le, če bi dolžnik izkazal, da se nanj brez svoje krivde ni mogel sklicevati že v rednem ugovoru.

Namen kogentne določbe prvega odstavka 56. člena ZIZ, ki s pravilom o prekluzijah omejuje dolžnikovo možnost vlaganja ugovora po roku, je jasen: zagotovitev hitrega in učinkovitega poplačila upnika, ki je sestavni del ustavne pravice do sodnega varstva. Stališče, za katerega se zavzema dolžnik, določbo prvega odstavka 56. člena ZIZ povsem izvotli. Res je sicer namen izvršilnega postopka prisilna izvršitev terjatve in če neke obveznosti objektivno ni mogoče prostovoljno izpolniti, tega ni mogoče doseči niti z izvršbo. To pa ne spremeni dejstva, da so bile delovne knjižice ukinjene že v času, ko je dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi in tako ne gre za neko novo okoliščino, ki bi nastopila šele po poteku roka za redni ugovor. V slednjem se dolžnik na ta razlog ni skliceval in je zato sklep o izvršbi glede te obveznosti postal pravnomočen. Glede na to in ker dolžnik v ugovoru po roku (in niti sedaj v pritožbi) ne zatrjuje nobenega tehtnega razloga, zaradi katerega ne bi mogel uveljavljane nezmožnosti izpolnitve uveljavljati že v rednem ugovoru, sodišče prve stopnje v tem delu ugovora po izteku roka pravilno ni štelo kot dovoljenega.

Izrek

I. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka ter v izpodbijani II. točke izreka glede dolžnikovih ugovornih stroškov, potrdi.

II. Pritožba upnika se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka glede upnikovih stroškov odgovora na ugovor potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor po izteku roka z dne 26. 1. 2021 zavrglo (I. točka izreka) in odločilo, da upnik in dolžnik sama krijeta svoje stroške v zvezi z ugovornim postopkom, priglašene v vlogah z dne 26. 1. 2021 in 18. 2. 2021 (II. točka izreka).

2. Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo proti I. točki izreka in proti II. točki izreka v delu glede njegovih stroškov ugovornega postopka. Uveljavlja zlasti kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ne bo polemiziral o obveznosti izplačila neto plače, saj je sodišče prve stopnje s sklepom o rednem ugovoru z dne 5. 2. 2013 razveljavilo sklep o izvršbi med drugim v delu, ki se nanaša na izrek denarne kazni v primeru neizpolnitve denarne obveznosti ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo. V zvezi z nedenarno terjatvijo pa pojasnjuje, da ve, da je ugovor po izteku roka izredno pravno sredstvo in da so posledično možnosti oziroma pogoji za njegovo vložitev izredno omejeni in ozki. Glede na specifičnost situacije obravnavanega primera v izvršilnem postopku nima drugega pravnega sredstva, s katerim bi lahko uveljavljal okoliščine, zaradi katerih meni, da sodišče s trenutno dovoljenim izvršilnim sredstvom (izrekanje denarnih kazni po 226. členu ZIZ) posega v njegove ustavne pravice. Vložil je zato sredstvo, ki ga ima in s katerim si bo, če bo treba, odprl pot do Ustavnega sodišča. Z razlogi izpodbijanega sklepa, da bi moral v ugovoru po roku podane trditve uveljavljati že v rednem ugovoru, pa se kljub določbi 56. člena ZIZ, ne strinja. V obravnavani zadevi gre namreč po eni strani za take kršitve ius cogensa, ki jih Ustavno sodišče imenuje očitne pravne napačnosti. To pa pomeni, da gre za take razloge, ki objektivno onemogočajo nadaljevanje tega izvršilnega postopka na način, na kakršnega poteka sedaj. O njegovem ugovoru je zato treba odločiti vsebinsko in mu, kar je več kot očitno, tudi ugoditi. Obveznost, ki je objektivno ni mogoče izpolniti oziroma izvršiti, ne more biti predmet izvršilnega postopka. Izvršilni postopek je namreč namenjen prisilni izvršitvi obveznosti. Čim pa obveznosti ni mogoče izvršiti, izvršilni postopek izgubi svoj smisel, saj bi bil sicer namenjen samemu sebi, kar pa je nedopustno. Gre za take napake, ki predstavljajo arbitrarnost sodne odločitve in s tem poseg v ustavno zagotovljene pravice, ki jih pravni red ne sme dopuščati, temveč jih mora odpravljati. Ustavno sodišče se je že izreklo o tem, da je izrek denarne kazni z namenom izvršitve nadomestne obveznosti prav taka očitna pravna napačnost (odločba Up-1092/07 in sklep VSM I Ip 1135/2016). V takih primerih pravočasnost ugovora oziroma pravočasnost uveljavljanja ugovornih razlogov ne bi smela imeti nobene vloge in je zato ob upoštevanju narave in smisla izvršilnega postopka popolnoma irelevantna. Tudi sicer pa del sodne prakse dopušča, da se dolžnik sklicuje na nedopustnost izrekanja in izterjave denarnih kazni tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi (sklep VSM I Ip 316/2017). Da je v obravnavani zadevi na mestu vsebinska oziroma meritorna odločitev o ugovoru, izhaja tudi iz dejstva, da se je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu kljub formalnemu zavrženju ugovora obširno opredelilo do ugovora in ugovornih razlogov tudi vsebinsko. Očitno svoji procesni odločitvi, to je zavrženju ugovora, intimno ne verjame niti prvostopenjsko sodišče. Dalje dolžnik argumentira svoje stališče, da je vpis delovne dobe v delovno knjižico nadomestna obveznost ter da po v kritičnem obdobju veljavnih predpisih niti ni bil dolžan vpisati delovne dobe v delovno knjižico dolžnik kot zasebni delodajalec, temveč bi lahko to storil le ZPIZ. Vpis, ki bi ga v nasprotju s kogentnim predpisom izvršil dolžnik, bi bil neveljaven. Dalje nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je plačilo davkov in prispevkov nenadomestna nedenarna obveznost, in utemeljuje svojo trditev, da gre za denarno obveznost. Prav tako prereka stališče sodišča, da je nenadomestna nedenarna obveznost prijava v socialna zavarovanja, po mnenju dolžnika gre za nadomestno obveznost. Vztraja tudi, da je izvršilni naslov neizvršljiv v delu, ki se nanaša na obračun nadomestila plače in odvod davkov in prispevkov od le-te. Trenutno izvršilno sredstvo, s katerim se opravlja ta izvršba, pomeni kršitev 22. in 33. člena Ustave. Smotrno bi bilo, da pritožbeno sodišče zadevo zaključi že v tej fazi, sicer bo moralo o tem presojati Ustavno sodišče. Glede na ustaljeno ustavno sodno prakso pa je rezultat popolnoma jasen. Dolžnik predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se izvršilni postopek ustavi in razveljavi vsa opravljena izvršilna dejanja, podredno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pravočasno pritožbo je vložil tudi upnik, in sicer proti II. točki izreka sklepa v delu glede njegovih stroškov ugovornega postopka. Uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se s stališčem, da ni upravičen do povrnitve stroškov zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje zavrglo dolžnikov ugovor po izteku roka. Zmotni so tudi njegovi razlogi, da upniku dejstvo, da je bil k podaji odgovora nepravilno pozvan, ne daje pravice do povrnitve nastalih stroškov, pri čemer se sklicuje na VSL sklep III Ip 2266/2017 z dne 30. 8. 2017. Dolžnik je podal ugovor po izteku roka, ki ga je sodišče vročilo upniku in ga s pozivom z dne 11. 2. 2021 pozvalo, da na ugovor po izteku roka v 8 dneh lahko vloži pisni odgovor ter da če v tem roku odgovora ne bo vložil, se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Stranka postopka mora opozorila sodišča vsekakor jemati resno. V konkretnem primeru tudi ne gre za stanje kot v judikatu VSL III Ip 2266/2017, na katerega se sklicuje sodišče v svoji obrazložitvi, saj se je tam upnici v odgovor vročal neobrazložen ugovor. Konkretno ugovor dolžnika ni bil neobrazložen, nasprotno, šlo je za obsežen, obrazložen ugovor, s sklicevanjem na sodno prakso. Upnik je v zvezi z ugovorom po izteku roka podal svoja pravna naziranja v vlogi z dne 18. 2. 2021 in sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi povzema argumentacijo iz njegovega odgovora. Opozorila sodišča, da bo, če ne bo odgovoril na ugovor, dolžnikove navedbe štelo za resnične, upnik ni mogel preprosto ignorirati. Potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila stroškov za odgovor na ugovor je treba oceniti z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in z vidika, ali upnik v odgovoru tem navedbam nasprotuje ali ne. Upnik je obrazloženo ugovarjal vsem dolžnikovim navedbam in nikakor ne gre šteti, da so bili njegovi stroški odgovora nepotrebni, saj je v odgovoru navedel vsa pravno pomembna dejstva in stališča, ki jih sodišče tudi povzema v svoji odločitvi, kljub temu, da je ugovor zavrglo. V taki situaciji gre vsekakor za upnikove potrebne stroške, ki jih je dolžnik dolžan povrniti. Po drugi strani gre za s strani dolžnika neutemeljeno povzročene stroške, zato jih je tudi s tega vidika dolžan povrniti upniku. Zmotno je tudi stališče sodišča, da upnik kljub vsemu ne bi bil upravičen do izterjave stroškov v njegovo korist, ker mu je bila v predmetnem izvršilnem postopku odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem I. in II. stopnje. Sodišče bi moralo odločiti, da je dolžnik dolžan stroške, priznane v korist upnika oziroma upravičenca do brezplačne pravne pomoči, plačati na račun proračunskih sredstev brezplačne pravne pomoči. Upnik predlaga spremembo sklepa v izpodbijani II. točki izreka z naložitvijo dolžniku, da povrne stroške postopka s pritožbo. Priglaša pritožbene stroške.

5. Dolžnik v zakonskem roku na pritožbo upnika ni odgovoril. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

**O pritožbi dolžnika**

8. Ugovor po izteku roka je dolžnikovo pravno sredstvo v izvršbi, ki ga je dopustno vložiti le pod zakonsko predpisanimi pogoji. V prvem odstavku 56. člen ZIZ je tako določeno, da lahko dolžnik ugovor po izteku roka, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave, vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Morebitni kasnejši ugovor po izteku roka pa je dovoljen le pod še dodatno predpostavko, da dolžnik v njem uveljavlja razloge, ki jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v prejšnjem ugovoru (drugi odstavek 56. člena ZIZ). Iz citiranega prvega odstavka 56. člena ZIZ torej najprej izhaja, da je prvi ugovor po roku v vsakem primeru omejen na razloge, ki so nastopili po trenutku izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave. Navedeno pomeni, da se razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati v prvem ugovoru po roku, lahko prekrivajo z razlogi, ki bi jih bilo glede na čas njihovega nastanka mogoče uveljavljati že v rednem ugovoru (objektivni vidik). Vendar to velja le ob dodatnem pogoju, da takih razlogov dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v rednem ugovoru (subjektivni vidik). Če pa je razlog v zvezi s samo terjatvijo nastopil po poteku roka za vložitev rednega ugovora, ga dolžnik niti objektivno ni mogel uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in je pogoj nekrivde izpolnjen že iz tega razloga. Le ob izpolnitvi vseh v 56. členu ZIZ predpisanih predpostavk je ugovor po roku dovoljen in ga sodišče lahko obravnava po vsebini, sicer pa ga mora zavreči. 9. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ob upoštevanju navedenega pravnega izhodišča najprej pravilno ugotavljalo, ali je ugovor dolžnika po izteku roka z dne 26. 1. 2021 dovoljen v smislu prvega odstavka 56. člena ZIZ. Pravilno je ugotovilo, da je odgovor nikalen. Glede na to, da pritožba problematizira le uveljavljano nedenarno terjatev, se tudi višje sodišče pri presoji izpodbijanega sklepa omejuje le nanjo (in ne tudi na denarno terjatev plačila neto zneskov nadomestila plače). Dolžnik v pritožbi sam navaja, da je ugovor po roku izredno pravno sredstvo in so posledično možnosti za njegovo vložitev izredno omejene in ozke. Z razlogi izpodbijanega sklepa, da bi moral trditve, podane v tem ugovoru po roku, uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, oziroma izkazati, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti, pa se kljub temu ne strinja. Po njegovem mnenju gre namreč v obravnavani zadevi za specifičen položaj, ki je najprej v tem, da je podana objektivna nezmožnost izpolnitve, in sicer v delu, ki se nanaša na nedenarno obveznost vpisa delovne dobe v delovno knjižico. Glede na takrat veljavne kogentne predpise naj namreč vpis delovne dobe v delovno knjižico, ki bi ga opravil zasebni delodajalec (kar je dolžnik bil), ne bi bil veljaven, temveč bi to lahko storil le ZIPZ. To naj bi izhajalo iz 14. in 21. člena Pravilnika o delovni knjižici, ki je veljal do 1. 1. 2009. Gre za pravno nezmožnost izpolnitve. Poleg navedenega pa je po mnenju dolžnika v obravnavani zadevi specifičen položaj, ki naj bi terjal vsebinsko obravnavo ugovora po roku, tudi v tem, da naj bi šlo za take kršitve kogentnega prava, ki jih Ustavno sodišče imenuje očitna pravna napačnost. Dolžnik namreč poudarja, da uveljavljane terjatve niso nenadomestne nedenarne terjatve in da zato ni podlage za izvršbo z denarnimi kaznimi, kot se vodi izvršba sedaj.1 Z izvršilnim sredstvom izrekanja in izvrševanja denarnih kazni se dolžniku posega v njegovi pravici iz 22. in 33. člena Ustave.

10. Višje sodišče povzetih argumentov ne sprejema. Ugovorno uveljavljanje nezmožnosti izpolnitve obveznosti vpisa delovne dobe v delovno knjižico zaradi ukinitve le-teh z dnem 1. 1. 2009 oziroma, kar dolžnik ponovno izpostavlja v pritožbi, pravna nezmožnost izpolnitve, ker naj bi po takrat veljavnih predpisih vpis v delovno knjižico lahko veljavno opravil le ZPIZ, sta okoliščini, ki sta obe obstajali že v času vložitve rednega ugovora. Da naj ne bi bil veljaven vpis, ki bi ga opravil dolžnik kot zasebni delodajalec, naj bi po navedbah dolžnika izhajalo iz Pravilnika o delovni knjižici, veljavnega do 1. 1. 2009. Ugovor zoper sklep o izvršbi je dolžnik v obravnavani zadevi vložil dne 26. 11. 2009, torej po ukinitvi delovnih knjižic in po posledičnem prenehanju veljavnosti Pravilnika o delovni knjižici. Oba argumenta v zvezi z zatrjevano nezmožnostjo izpolnitve vpisa delovne dobe v delovno knjižico bi torej dolžnik objektivno lahko uveljavljal že v rednem ugovoru. Glede na določilo prvega odstavka 56. člena ZIZ bi bilo zato uveljavljanje tega razloga v tem ugovoru po roku dovoljeno le, če bi dolžnik izkazal, da se nanj brez svoje krivde ni mogel sklicevati že v rednem ugovoru. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa dolžnik tega v ugovoru po roku ni niti zatrjeval. Prav tako dolžnik niti sedaj v pritožbi ne pove, zakaj ni nezmožnosti izpolnitve vpisa delovne dobe v delovno knjižico uveljavljal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Vztraja le, da gre v tem delu za objektivno nezmožnost izpolnitve, ki je ni mogoče odpraviti s tem, da bi moral dolžnik navedeni razlog uveljavljati že v rednem ugovoru.

11. Takemu razlogovanju dolžnika ni mogoče pritrditi. Obide namreč kogentno določbo prvega odstavka 56. člena ZIZ, ki s pravilom o prekluzijah omejuje dolžnikovo možnost vlaganja ugovora po roku. Namen te določbe je jasen: zagotovitev hitrega in učinkovitega poplačila upnika, ki je sestavni del ustavne pravice do sodnega varstva.2 Stališče, za katerega se zavzema dolžnik, določbo prvega odstavka 56. člena ZIZ povsem izvotli. Res je sicer namen izvršilnega postopka prisilna izvršitev terjatve in če neke obveznosti objektivno ni mogoče prostovoljno izpolniti, tega ni mogoče doseči niti z izvršbo. To pa ne spremeni dejstva, da so bile delovne knjižice ukinjene že v času, ko je dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi in tako ne gre za neko novo okoliščino, ki bi nastopila šele po poteku roka za redni ugovor. V slednjem se dolžnik na ta razlog ni skliceval in je zato sklep o izvršbi glede te obveznosti postal pravnomočen. Glede na to in ker dolžnik v ugovoru po roku (in niti sedaj v pritožbi) ne zatrjuje nobenega tehtnega razloga, zaradi katerega ne bi mogel uveljavljane nezmožnosti izpolnitve uveljavljati že v rednem ugovoru, sodišče prve stopnje v tem delu ugovora po izteku roka pravilno ni štelo kot dovoljenega. Ne glede na navedeno pa je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno pojasnjeno, da je treba obveznost vpisa delovne dobe v delovno knjižico (izvršilni naslov je bil izdan še v času obstoja delovnih knjižic) zaradi ukinitve le-teh smiselno šteti kot obveznost prijave upnika v socialna zavarovanja, ki je bila sicer v izvršilnem naslovu dolžniku naložena kot samostojna obveznost. Dolžnik pa ni niti v ugovoru po roku niti v pritožbi zatrjeval, da bi jo izpolnil. Nasprotno, upira se tudi izpolnitvi te obveznosti, čeprav mu je bila naložena s (pravnomočnim) sklepom o izvršbi.

12. Drugi pritožbeni argument, zaradi katerega bi bilo po mnenju dolžnika treba kljub 56. členu ZIZ ugovor po roku šteti kot dovoljen, je očitno pravno napačno vodenje izvršbe z izrekanjem denarnih kazni za terjatve vpisa delovne dobe v delovno knjižico, obračuna plače in plačila davkov in prispevkov ter prijave upnika v socialna zavarovanja. Dolžnik namreč trdi, da je plačilo davkov in prispevkov denarna terjatev, vpis delovne dobe v delovno knjižico in prijava v socialna zavarovanja pa nadomestna nedenarna terjatev, zato se te obveznosti očitno napačno izterjujejo z denarnimi kaznimi in se s tem posega v pravici iz 22. in 33. člena Ustave. Ker gre za takšno očitno pravno napačnost, pravočasnost uveljavljanja le-te ne bi smela imeti nobene vloge in bi zato sodišče tudi v tem delu ugovor moralo šteti kot dovoljen. To naj bi povsem jasno izhajalo tudi iz ustavno sodne prakse. Tudi tega argumenta višje sodišče ne sprejema.

13. Oprava izvršbe z denarnimi kaznimi je bila dovoljena že s sklepom o izvršbi in je tako dolžnik imel možnost, da bi že v rednem ugovoru uveljavljal nedopustnost tega izvršilnega sredstva. Tega ni storil in je zato sklep o izvršbi v tem delu postal pravnomočen. Ob dejstvu, da dolžnik v ugovoru po roku (enako v pritožbi) ni niti zatrjeval morebitne nezmožnosti uveljavljanja navedenega ugovornega argumenta že v rednem ugovoru, sodišče prve stopnje zato pravilno tudi v tem delu ugovora po roku ni obravnavalo po vsebini. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 316/2017 pa višje sodišče odgovarja, da sodna praksa ni obvezen pravni vir , poleg tega pa navedena zadeva ni primerljiva z obravnavano. Pritožbeno sodišče je namreč obravnavalo pritožbo zoper sklep o izterjavi izrečene denarne kazni zaradi neizpolnitve nedenarne obveznosti vzpostavitve prejšnjega stanja z vzpostavitvijo centralnega ogrevanja, elektrike in vodovoda, kar je sodišče prve stopnje napačno štelo kot nenadomestno obveznost. Ni šlo torej za odločitev o ugovoru po roku, poleg tega pa obveznost dokaj očitno tudi ni bila nenadomestna. Sodišče prve stopnje pravilno ni vsebinsko obravnavalo niti ugovornega razloga o neizvršljivosti izvršilnega naslova, ker naj ta glede obveznosti obračuna plače, odvoda davkov in prispevkov ter izplačila neto zneskov ne bi bil niti določen niti določljiv. Tudi na ta razlog bi se namreč dolžnik moral in mogel sklicevati že v rednem ugovoru.

14. Izpodbijanega sklepa pa dolžnik ne ovrže niti z očitkom o kršitvi njegovih pravic iz 22. in 33. člena Ustave ter sklicevanjem na ustavno sodno prakso v zvezi s tem. Res je Ustavno sodišče v zadevi Up-1092/07 ugotovilo očitno pravno napačnost vodenja izvršbe z denarnimi kaznimi za izterjavo nadomestne obveznosti, vendar je bistveni razlikovalni element z obravnavano zadevo v tem, da je šlo v navedeni zadevi za redni ugovor zoper sklep o izvršbi. V konkretnem primeru pa je odločilni argument za pravilnost izpodbijane odločitve prav okoliščina, da ne gre za redni ugovor, temveč ugovor po roku, za katerega ZIZ v 56. členu določa prekluzije. Višje sodišče tudi ne sprejema očitka, da so dolžniku zaradi vodenja izvršbe z denarnimi kaznimi kršene njegove ustavne pravice, saj bi zatrjevano očitno pravno napačnost lahko in moral uveljavljati, kot je bilo že obrazloženo, v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi.

15. Po povedanem pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ugovor po roku ni dovoljen. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ni pogojev za njegovo vsebinsko obravnavo in ga je zato pravilno zavrglo (56. člen ZIZ). Posledično je pravilna tudi odločitev o dolžnikovih stroških ugovornega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Višje sodišče je, ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka ter v izpodbijanem delu II. točke izreka, to je glede dolžnikovih ugovornih stroškov, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). O pritožbenih navedbah, ki niso relevantne za presojo pravilnosti procesne odločitve, se zato ne izreka.

**O pritožbi upnika**

16. Upnik v pritožbi neutemeljeno napada odločitev sodišča, da sam krije svoje stroške odgovora na ugovor po roku – vloge z dne 18. 1. 2021. Skladno s petim odstavkom 38. člena ZIZ je temeljni kriterij za odločanje o dolžnikovi dolžnosti povrnitve izvršilnih stroškov upniku, ali so bili ti stroški potrebni za izvršbo, torej ali so objektivno pripomogli k cilju izvršilnega postopka, to je prisilnemu poplačilu upnika. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ta pogoj v tej zadevi ni izpolnjen. Ugovor po izteku roka je bil namreč zavržen kot nedovoljen in bi sodišče prve stopnje takšno odločitev sprejelo ob pravilni uporabi 56. člena ZIZ že samo, ne glede na upnikov odgovor na ta ugovor. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (da je upnik odgovoril na poziv sodišča, da je argumentirano odgovoril in da je sodišče prve stopnje njegove navedbe upoštevalo), ne nudijo podlage za drugačno odločitev. Sklep o zavrženju ugovora po izteku roka je namreč procesna odločitev in že po naravi stvari ni mogoče šteti, da so bili stroški odgovora na nedovoljen ugovor po izteku roka potrebni za izvršbo. Povedano drugače, sodišče, ki pozna pravo po uradni dolžnosti, bi ugovor po izteku roka zavrglo in upnikov odgovor nanj objektivno ni prispeval k taki odločitvi. Višje sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje, da ne gre za potrebne izvršilne stroške in jih zato ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku. Pritrditi je pritožbi, da je v zadevi obravnavani v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 2266/2017, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, šlo za neobrazložen in ne za nedovoljen ugovor, kljub temu pa je navedeni judikat uporabljiv. Če upniku ne gredo stroški za odgovor na neobrazložen ugovor, mu namreč še toliko bolj ne gredo, če ugovor ni niti procesno ustrezen oziroma je nedovoljen.

17. Odločitev o upnikovih stroških ugovornega postopka v izpodbijanem delu II. točke izreka sklepa je pravilna. Višje sodišče je, ker nista podana niti uveljavljana pritožbena razloga niti ni po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, pritožbo upnika zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O stroških pritožbenega postopka**

18. Dolžnik in upnik s pritožbama nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške. Prav tako krije sam svoje stroške odgovora na dolžnikovo pritožbo upnik, saj z njim ni prispeval k odločitvi višjega sodišča in ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP ter 155. člen ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Prim. člen 226 ZIZ. 2 Člen 23 Ustave.