Jedro

Dejstvo, da mora tožnik pri opravljanju življenjskih opravil vlagati več napora in da teh opravil, ob krajših obdobjih poslabšanja ne zmore, ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve, saj poslabšanja pri tožniku do referenčnega datuma ni mogoče uvrstiti med dokončno in trajno zdravstveno stanje, temveč zgolj za začasno poslabšanje, ki ga ne krije citirano zakonsko določilo. Določilo drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2 ne določa začasne nezmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč zajema trajne spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katerih posameznik določenih osnovnih življenjskih potreb iz citiranega člena ZPIZ-2 ne more več opravljati kljub prizadevanju in večjim naporom ter ob uporabi ortopedskih pripomočkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 7. 6. 2024 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 26. 3. 2024 ter da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od 31. 1. 2024 dalje.

2.Zoper sodbo se po pooblaščenki pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in smiselno prizna tožniku pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za 24-urni nadzor. Podrobno opiše predsodni postopek, na podlagi katerega je toženec ugotovil, da pri tožniku zaenkrat še ni nujna stalna pomoč in postrežba drugega. Toženec je slednji odločbi izpodbijal pred sodiščem, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločbe toženca in sodba so nezakonite iz vsebinskih razlogov, saj so ugotovitve zaradi nepravilne uporabe materialnega prava napačne. Storjena je bila bistvena kršitev postopka in niso podani razlogi o odločilnih dejstvih, ker odločba ni obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožnik je težji psihiatrični bolnik, kar mu preprečuje skrbeti zase, zaradi česar lahko pride do drastičnih posledic v fizičnem smislu (ne uživa obrokov hrane, se ne obleče, sleče, obuje, nima dnevne higiene, ne opravlja fizioloških potreb). Jemlje močne antipsihotike in uspavala, ki imajo stranske učinke, zaradi česar potrebuje nadzor in pomoč. Že v predsodnem postopku so podane zgolj splošne ugotovitve zdravstvenega stanja tožnika v fizičnem smislu, ni pa pojasnjeno, da zaradi dolgotrajnih psihičnih težav in izgube realitetne kontrole potrebuje stalen vsakodnevni nadzor svoje hčerke. Psihične težave so razvidne tudi iz zdravniškega potrdila specialista psihiatra, da kljub temu, da tožnik svojo bolezen pozna, potrebuje stalni nadzor pri jemanju zdravil, da ne pride do poslabšanja nespečnosti, prepirljivosti. V zadnjem času se je fizično in psihično stanje tožnika še poslabšalo, ima hude bolečine v križu in niti protibolečinska terapija z injekcijami mu ni pomagala. Po stanovanju in iz stanovanja se ne premika samostojno, potrebuje pomoč hčerke in palico. Ob poslabšanju se ne more gibati. Izvedenka ni odgovorila, kako lahko skrbi zase med poslabšanji. Pri vseh življenjskih opravilih mu pomaga hčerka, ki je ugotovila, da tožnik ne more biti več sam doma brez nadzora, saj se epizode vedenjskih motenj razpoloženja ponavljajo in ker izgubi stik z realnim svetom je lahko ogroženo njegovo življenje. Sodna izvedenka psihiatrinja je ugotovila, da pri tožniku ni potrebna neogibna stalna pomoč pri samostojnem hranjenju, čeprav je tožnik zatrjeval, da se sam s težavo hrani. Preprostejše obroke si pripravi sam, vendar z veliko težavo. Da pri tožniku prihaja do nihanj razpoloženja in heteroagresivnih izbruhov je potrdila tudi izvedenka. V teh obdobjih ni zmogel samostojnega prehranjevanja in je odklanjal hrano. Sedaj mu hrano vozijo na dom. Izvedenka je pripomnila le, da je bilo poslabšanje krajše obdobje. Tožnik je navajal, da se s težavo sam oblači in slači, kadar pride do nihanj razpoloženja, pa se ne more samostojno sleči niti obleči. V mesecu juniju 2024 je prišlo do drastičnega poslabšanja psihičnega stanja. Takrat je bil tožnik v istih oblačilih, ker je odklanjal pomoč. Ob ponovnem soočenju je sodna izvedenka vztrajala, da potrebuje tožnik le nekaj pomoči pri oblačenju hlač, drugače pa se lahko samostojno oblači in slači ter obuje in sezuje. Tudi ugotovitev sodne izvedenke, da tožnik zmore samostojne skrbi za osebno higieno ne prepriča, saj ji je tožnik pojasnil, da si zmore umiti le roke in obraz, ostalih nujno potrebnih predelov za umivanje in vzdrževanje osebne higiene pa ni zmožen. Ne more se umiti niti pod pazduho, nog in genitalij. V času poslabšanj tožnik ne more vzdrževati niti osnovne higiene. Ugotovitve izvedenke, da ni potreben stalen 24-urni nadzor, so pomanjkljive in napačne. Izvedenka je zgolj ugotovila, da gre pri tožniku za paranoidno shizofreno motnjo v stanju remisije, ki je ambulantno vodena, da redno jemlje zdravila, kar pa ne pomeni, da tožnik ne potrebuje nadzora. Če pooblaščenka ni prisotna, tožnik izgubi realitetno kontrolo in pride do poslabšanj psihofizičnega stanja in fizičnega stanja, saj ne more več skrbeti niti za tiste osnovne potrebe, ki jih še vedno s težavo opravlja, ko je njegovo stanje stabilno. Sodišče je sledilo izvedenki, da pri tožniku ni porušen stik z realnostjo, ni pa se opredelilo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi morale biti trajne. Tudi sodna izvedenka ugotavlja, da so pri tožniku vedenjske motnje in poslabšanja pričakovana, vendar napačno ugotovi, da je zmožen opravljati večino osnovnih življenjskih potreb. Iz izvidov zdravnika in intervencije na domu izhaja, da prihaja do izrazitih nihanj razpoloženj, ki se pojavljajo v epizodah. Sodišče ni zaslišalo hčere, ki bi lahko pojasnila, kakšno je tožnikovo psihično zdravstveno stanje in diagnoze glede realitetne kontrole, saj ga je potrebno ves čas nadzirati, opominjati, mu stvari pripraviti in mu pomagati. Zadostuje, da so poslabšanja kontinuirana in se pojavljajo v epizodah. Tožnik je predlagal imenovanje drugega izvedenca, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Gre za absolutno bistvene kršitve postopka, kot je odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, odločba ni obrazložena, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, materialne določbe zakonodaje niso uporabljene in vse je privedlo do kršitve materialnih določb in do napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere pavšalno opozarja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.V zadevi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna, izrek sodbe je razumljiv in samemu sebi tudi ne nasprotuje. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, zakaj pri tožniku še ni podano dejansko stanje, ki ga pokriva 101. člen ZPIZ-2.

6.Sodišče je presojalo izpodbijano odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 7. 6. 2024 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 26. 3. 2024, s katero je bilo ugotovljeno, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, saj zmore tožnik samostojno opravljati večino osnovnih življenjskih opravil.

7.Pri priznanju vtoževane pravice je ključna ugotovitev ali gre za trajne spremembe v zdravstvenem stanju ter ali je tožnik kot upokojenec osnovne življenjske potrebe, ki so navedene v 101. členu ZPIZ-2 zmožen opravljati samostojno (ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov) oziroma je pri tožniku podana neogibna potreba po stalnem nadzoru (drugi odstavek 101. člena ZPIZ-2).

8.Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje o potrebi po imenovanju drugega sodnega izvedenca. Razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga je sodišče obrazložilo v 3. točki obrazložitve in se opredelilo do vseh ugotovitev sodne izvedenke. Sodišče je izvedensko mnenje utemeljeno štelo kot jasno, strokovno prepričljivo in izdelano v skladu s pravili stroke. Izvedenka je v celoti odgovorila na vsa zastavljena vprašanja glede tožnikove zmožnosti opravljanja življenjskih opravil. Sodišče je obširno navedlo vse razloge, ki so ga vodili k sprejeti dokazni oceni, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

9.Odločilna dejstva je sodišče ugotavljalo z izvedovanjem sodne izvedenke s področja psihiatrije, katere mnenje je tvorilo podlago izpodbijane odločitve. Sodna izvedenka je v izvedenskem mnenju podala opis vsakega kriterija iz citirane podlage skladno z medicinsko doktrino, ugotovila kakšno je tožnikovo zdravstveno stanje ter nato podala strokovno utemeljitev ali je tožnik zmožen opravljati posamezno življenjsko opravilo samostojno oziroma v kakšni modaliteti. Ključna ugotovitev sodne izvedenke je, da lahko tožnik samostojno opravlja večino osnovnih življenjskih potreb iz 101. člena ZPIZ-2 ter da ne gre za potrebo po stalnem nadzoru v smislu drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2.

10.Na nosilni pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi sodne izvedenke izpolnjevanja kriterijev po 101. členu ZPIZ-2 tudi ob epizodnih poslabšanjih paranoidne shizofrenije, je v 8. točki obrazložitve podano argumentirano pojasnilo, da je pri tožniku v psihiatrični zdravstveni dokumentaciji in obiskih članov skupnostnega tima, zavedeno le eno kratkotrajno poslabšanje v mesecu maju 2024 in občasna navedba hčere o tožnikovi nemirnosti in agresivnosti. Izpostavljeno je, da tožnik dokaj redno jemlje zdravila in da je poslabšanje velikokrat navedeno heteroanamnestično, slednje pa objektivizira tudi dejstvo, da tožnik ni bil nikoli hospitaliziran. Kot prepričljivo je sodišče štelo pojasnilo izvedenke, da pri poslabšanjih psihičnega stanja lahko pride do tožnikovega odklonilnega vedenja, jeze in do znižane frustracijske tolerance, nezadovoljstva, ko odklanja sodelovanje pri vsakodnevnih aktivnostih, vendar so takšna poslabšanja trajala le kratek čas. Takšna poslabšanja so po oceni izvedenke pri tožniku zvezana bolj z okoljskimi dejavniki, kot pa s tožnikovo dolgoletno psihično motnjo. Prav tako je sodna izvedenka ocenila, da gre pri tožniku za dobro ohranjeno realitetno kontrolo, odsotnost psihotičnih simptomov, neobstoj klinično pomembne oškodovanosti oziroma upada kognitivnega funkcioniranja. Nenazadnje gre pri tožniku za zvezanost njegovih težav z lokomotornim aparatom, bolečinami v hrbtenici in nogah, saj ročno spretnost omejuje tremor obeh zgornjih okončin. Zaradi slabe gibljivosti najverjetneje tožnik potrebuje pomoč pri urejanju opravil, ki so izven njegovega doma.

11.Kljub tožnikovi potrebi po pomoči pri oblačenju hlač zaradi težav z lokomotornim aparatom in oteklimi nogami, si tožnik zmore sleči in obleči jakno ter sezuti čevlje. Pri teh opravilih mora sicer vložiti več truda. Prepričljivo je pojasnilo izvedenke, da se lahko tožnik samostojno giba v stanovanju s pomočjo palice, vendar je gibalno oviran, ker živi v tretjem nadstropju in zaradi močno edematornih nog potrebuje pomoč pri izhodu iz stanovanja, ker ni zmožen samostojnega gibanja po stopnicah. Zmožen je hoje s pomočjo palice ali pripomočkov, zato se zunaj stanovanja ne more gibati sam. Tudi glede kriterija osebne higiene je prepričljivo pojasnilo izvedenke, da tožnik zmore umivanje pri umivalniku brez kopanja in tuširanja ter samostojnega opravljanja fizioloških potreb.

12.Dejstvo, da mora tožnik pri opravljanju življenjskih opravil vlagati več napora in da teh opravil, ob krajših obdobjih poslabšanja ne zmore, ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve, saj poslabšanja pri tožniku do referenčnega datuma ni mogoče uvrstiti med dokončno in trajno zdravstveno stanje, temveč zgolj za začasno poslabšanje, ki ga ne krije citirano zakonsko določilo. Določilo drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2 ne določa začasne nezmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč zajema trajne spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katerih posameznik določenih osnovnih življenjskih potreb iz citiranega člena ZPIZ-2 ne more več opravljati kljub prizadevanju in večjim naporom ter ob uporabi ortopedskih pripomočkov.

13.V takšnem izvedenskem mnenju, ki je skladno z medicinsko dokumentacijo je sodišče imelo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj strokovno medicinsko prepričljivo podlago za dokazno oceno, da tožnik večino življenjskih opravil še vedno opravlja samostojno, ob čemer je pri standardu izpolnjevanja posameznih kriterijev upoštevalo še sodno prakso. Sodna izvedenka je odgovorila na vsa vprašanja, relevantna za odločitev že v pisnem mnenju, ki ga je v dopolnitvi še dodatno podkrepila in odgovorila na tožnikove pripombe. Kot je izpostavilo že sodišče, je pomembno, da gre pri tožniku za občasna poslabšanja, ki niso trajne narave. Ob tem je zaradi pritožbenih trditev o ponovnem poslabšanem zdravstvenem stanju relevantno, da je za presojo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje dokončne odločbe toženca, zato zatrjevano poslabšanje nudi zgolj podlago za vložitev nove zahteve.

14.Neupoštevna mora biti tudi pritožbena trditev o procesnih nepravilnostih izpodbijanih odločb. V socialnem sporu sodišče meritorno presoja izpodbijane odločbe in ob morebitni ugotovitvi nepravilnosti in nezakonitosti lahko samo meritorno odloči o zahtevku.

15.Upoštevajoč obrazloženo, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Že Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 9/2000 z dne 12. 9. 2000 poudarilo, da dodatka za pomoč in postrežbo ni mogoče priznati samo zaradi starosti ali bolezni same. Ugotovljene zdravstvene spremembe morajo biti trajne in vplivati na možnost opravljanja primarnih potreb, pomembnih predvsem za fiziološko eksistenco upravičenca, pri čemer je pomembno, da mora biti ugotovljena večina od v zakonu naštetih življenjskih potreb, ki jih upravičenec ne more opravljati, da bi bili izpolnjeni glede na pravni standard določeni kriteriji za priznanje pravice do tega dodatka.