Jedro

Tožeča stranka je tožencu izplačala odpravnino na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, pri čemer je bila ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku pravnomočno razveljavljena. Ker je odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine tožencu, je dolžan toženec prejeto odpravnino na podlagi člena 190/3 OZ vrniti tožeči stranki. Na utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke po členu 190/3 OZ ne vpliva dejstvo, da je bila v postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti uporabljena določba člena 118/2 ZDR, v posledici katere so bile tožencu priznane delovna doba in druge pravice iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje in prisojena odškodnina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka s sklepom združilo zadevi opr. št. Pd 165/2010 in Pd 271/2010 v skupno obravnavanje. V prvem odstavku II. točki izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki plačati 7.677,53 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2010 dalje do plačila. V drugem odstavku II. točki izreka je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V tretjem odstavku II. točke izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki plačati 6.621,99 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V četrtem odstavku II. točke izreka je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V III. točki izreka je s sklepom, ki prav tako ni pod pritožbo, zaradi umika nasprotne tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR, postopek ustavilo. V IV. točki izreka je toženi stranki po nasprotni tožbi naložilo, da mora tožniku po nasprotni tožbi obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 441,89 EUR, odvesti davek in mu plačati neto regres, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila. V tej točki je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V V. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, na podlagi katerega naj bi bila dolžna tožena stranka plačati dodatno pokojninsko zavarovanje za tožečo stranko za obdobje od 27. 9. 2008 do 8. 10. 2009 v višini mesečno 18,51 EUR. V VI. točki izreka je naložilo tožencu, da je dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.151,64 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe. V VII. točki izreka je naložilo tožeči stranki po nasprotni tožbi, da je dolžna toženi stranki po nasprotni tožbi povrniti pravdne stroške v višini 92,40 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper del navedene sodbe, s katerim je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki 7.677,53 EUR ter 6.621,99 EUR (torej zoper prvi in tretji odstavek II. točke izreka izpodbijane sodbe) se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da v tem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da bi moral paricijski rok v izpodbijanem delu sodbe znašati 15 dni in ne 8 dni, kot je to navedeno v napadeni sodbi. Ker je tožencu delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po 118. členu ZDR, mu odpravnine ni treba vrniti. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožeča stranka tožencu nezakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je toženec zaradi te odpovedi pogodbe o zaposlitvi prejel od tožeče stranke izplačano odpravnino, bi bilo sedaj krivično, da bi moral to odpravnino vrniti, ob tem, da tožeči stranki toženca ni potrebno reintegrirati nazaj v delovno razmerje. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje v bistvu nagradilo tožečo stranko, čeprav je evidentno, da je pri sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnala nezakonito. Toženec je prepričan, da mu poleg dosojene odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pripada tudi odpravnina, ki je po svoji naravi nadomestilo oziroma povračilo za čas, ko ga je delavec prebil na delu pri delodajalcu. Ker tožeča stranka ni izkazala, da je zares povrnila Zavodu za zaposlovanje RS denarno nadomestilo, ki naj bi ga zavod od nje terjal, je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu napačna.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe toženca in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (toženec bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je v izpodbijani sodbi določilo 8 dnevni paricijski rok za izpolnitev obveznosti in ne 15 dnevnega. 29. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da lahko sodišče določi v sodbi, s katero naloži kakšno dajatev, 8 dnevni rok za njeno izpolnitev. Sodišče prve stopnje je torej imelo zakonsko podlago v 29. členu ZDSS-1, da je določilo krajši rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti od splošnega 15. dnevnega roka, ki ga opredeljuje člen 313/2 ZPP.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe med drugim naložilo tožencu, da tožeči stranki na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) vrne znesek v višini 7.677,53 EUR, ki ga je toženec iz naslova odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) prejel 7. 11. 2008. Navedeno odpravnino je tožeča stranka tožencu izplačala na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, pri čemer je bila ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku pravnomočno razveljavljena (sodba Delovnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Kranju, opr. št. Pd 145/2009 z dne 8. 10. 2009 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1167/2009 z dne 18. 2. 2010). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odpadla pravna podlaga za prejem odpravnine tožencu, zato je dolžan toženec prejeto odpravnino na podlagi člena 190/3 OZ vrniti tožeči stranki. Ob tem po stališču pritožbenega sodišča na utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke po členu 190/3 OZ ne vpliva dejstvo, da je bila v postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti uporabljena določba člena 118/2 ZDR, v posledici katere so bile tožencu priznane delovna doba in druge pravice iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje v zadevi opr. št. Pd 145/2009 in prisojena odškodnina v višini 11.139,36 EUR (12 tožnikovih mesečnih bruto plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). Bistveno je, da je toženec iz naslova odpravnine prejel od tožeče stranke znesek 7.677,53 EUR in da je pravna podlaga za izplačilo tega zneska kasneje (s pravnomočno razveljavitvijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) odpadla.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca, da tožeča stranka ni izkazala, da je znesek 6.621,99 EUR vrnila Zavodu za zaposlovanje RS. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožeča stranka že v tožbi zatrjevala, da je morala navedeni znesek, ki ga je toženec od te institucije prejel iz naslova nadomestila za čas brezposelnosti, vrniti Zavodu za zaposlovanje RS. Obenem pa je morala tožeča stranka tožencu na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pd 145/2009 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1167/2009 obračunati in plačati tudi vse pripadajoče zneske nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker je v dokaz tej trditvi (ki je toženec ni prerekal) tožeča stranka vložila v spis obvestilo Zavoda za zaposlovanje RS z dne 8. 6. 2010 (A7) o višini zneska izplačanih denarnih prejemkov za zagotovitve socialne varnosti toženca in o roku, v katerem mora tožeča stranka te zneske Zavodu za zaposlovanje RS povrniti, je pritožba toženca tudi v tem delu neutemeljena.

Glede na to, da je v toženčevi pritožbi izrecno navedeno, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le v zvezi z odločitvijo o utemeljenosti tožbenih zahtevkov za zgoraj omenjena denarna zneska, pritožbeno sodišče glede na prvi odstavek 350. člena ZPP, zakonitosti preostalega dela sodbe sodišča prve stopnje, s katerim toženec ni zmagal v sporu, ni presojalo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožeča stranka, ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških toženca ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.