Jedro

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovanih primerov, kjer so pravice zavarovancem zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Kadar je oseba invalid od rojstva in njeno stanje ni nastalo v času vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se oseba v zavarovanje praviloma vključi z dnem sklenitve delovnega razmerja ali opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je lahko zavarovana. Invalidnost, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem primeru ni negotovo bodoči dogodek, v zvezi s katerim se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano dejstvo. Zato takšno, v preteklosti in pred vključitvijo zavarovanja, nastalo stanje, ne more postati zavarovani primer. Za stanje, ki ne zapade pod zavarovani primer, ni mogoče zahtevati pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ..., z dne 9. 2. 2022 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ..., z dne 14. 7. 2022 ter na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik smiselno zaradi kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da Evropska konvencija o človekovih pravicah v 14. členu izrecno prepoveduje vsakršno diskriminacijo, enako tudi Ustava Republike Slovenije v 14. členu. Ustava RS v 15. členu določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, zato bi moralo sodišče tožniku priznati pravico do invalidnine za telesno okvaro neposredno na podlagi Ustave. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi določb ZPIZ, ki v 143. členu določa, da zavarovanec ne pridobi pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki jo je imel pred vključitvijo v zavarovanje. Do invalidnine je upravičen le ozek krog ljudi. Tožnik je zbolel pred vstopom v zavarovanje, zaradi česar ni upravičen do invalidnine. Gre za očiten primer diskriminacije in kršitev Ustave RS in EKČP. Ne soglaša z obrazložitvijo sodišča, da ni pogojev za pričetek postopka presoje spornih določb ZPIZ, ker je Ustavno sodišče tak predlog že zavrnilo z obrazložitvijo, da ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom. Iz te sodbe ni mogoče sprejeti takšnega zaključka. Ker njegov primer ni osamljen, bi bilo potrebno zakonsko materijo urediti tako, da za priznanje pravice do invalidnine otroci ne bi rabili plačati prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje. V tem delu je zakon v nasprotju z Ustavo RS, ker diskriminira na podlagi okoliščine, na katere nima noben možnosti vplivanja. Večina prizadetih, ki jim je bila zahteva zavrnjena je zbolela v otroštvu, in ima prav zato slabši ekonomsko socialni položaj. Država bi morala biti do teh oseb še bolj razumevajoča in jim omogočiti priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Pogojevanje plačila prispevkov za priznanje invalidnine ni pravično. V postopku odločanja bi se moralo pritožbeno sodišče opreti neposredno na 15. in 56. člen Ustave RS in tožniku priznati pravico do invalidnine. V nasprotnem naj zahteva presojo skladnosti spornih določb ZPIZ-1 z Ustavo RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je potrebno tožniku, ki ima 100 % telesno okvaro zaradi posledic bolezni od 25. 3. 2009, ne glede, da pred nastankom telesne okvare ni bil vključen v obvezno zavarovanje po nobeni od podlag iz 14. do 20. člena ZPIZ-2, priznati pravico do invalidnine.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožniku zaradi neustavnosti določb od 143. do 149. ZPIZ-1, neposredno na podlagi 15. in 56. člena Ustave RS priznati pravico do invalidnine. Sodišče je v 8. točki povzelo vsa odločilna dejstva v tem sporu1 in v 9. točki razumljivo pojasnilo, zakaj ni podana kršitev 14. člena Ustave RS. Nastanek telesne okvare je eden od zavarovanih primerov, kjer so pravice zavarovancem zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Sodišče je pravilno izpostavilo, da kadar je oseba invalid od rojstva in njeno stanje ni nastalo v času vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se oseba v zavarovanje praviloma vključi z dnem sklenitve delovnega razmerja ali opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je lahko zavarovana. Invalidnost, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem primeru ni negotovo bodoči dogodek, v zvezi s katerim se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano dejstvo. Zato takšno, v preteklosti in pred vključitvijo zavarovanja, nastalo stanje, ne more postati zavarovani primer. Za stanje, ki ne zapade pod zavarovani primer, ni mogoče zahtevati pravic.

7. Upoštevajoč obrazloženo, je zakonodajalec moral in smel različni dejanski stanji urediti različno. Ključno je, da pri tožniku, kot je tudi sam navedel na glavni obravnavi, časovno gledano ne gre za poslabšanje zdravstvenega stanja povezano s priznano telesno okvaro pred in po vstopu v zavarovanje. Zaradi navedenega je pravilna odločitev sodišča, da tožniku ni mogoče priznati pravice do invalidnine za 100 % telesno okvaro, ki je nastala pred nastopom v zavarovanje.

8. Že prvostopno sodišče je pravilno izpostavilo, da odločbe, ki predstavljajo podlago odločitve niso protiustavne, ne nasprotujejo ustavni pravici do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Pri definiranju pravic, izhajajočih iz načela enakosti je potrebno določiti za presojo odločujoče kriterije. Splošno načelo enakosti je prizadeto šele tedaj, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in opravičuje zakonsko razlikovanje.2 In ravno slednje je razvidno pri ureditvi pravice do invalidnine, saj je priznanje pravice vezano na pogoj plačila prispevkov, kadar oseba vstopi z ugotovljeno telesno okvaro v obvezno zavarovanje oziroma kadar telesna okvara nastane v obdobju vstopa v zavarovanje oziroma je nastala pred vstopom v obvezno zavarovanje.

9. Ker tožnik ni uspešno dokazal kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, tudi pritožbeno sodišče ne vidi temelja za postopanje po 156. členu Ustave RS, kot neutemeljeno zahteva pritožba.

10. Ker niti preostala pritožbena izvajanja3 za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilna, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

1 Sodišče je na podlagi pravilno izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da od 25. 3. 2009 pri tožniku obstoji 100 % telesna okvara zaradi posledic bolezni in da tožnik ni bil vključen v zavarovanje po nobeni od podlag iz 14. do 20. člena ZPIZ‑2. 2 Bistveno enake primere je potrebno obravnavati enako in neenake primere različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnost. 3 Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, sklep U-I-234/01 z dne 20. 5. 2004.