Jedro

Izrek izpodbijanega sklepa ni samo nedoločen v tem smislu, da je nejasen, ampak je nedoločen tudi, ker ni skladen z določilom 4. odstavka 10. člena ZDRS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke Ministrstva za notranje zadeve RS št. 1811/25-XVII-143.869/3 z dne 28. 9. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi določila 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v prvi točki izreka odločila, da se prekine postopek za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije in (v drugi točki izreka), da se tožniku naloži, da takoj po pravnomočnosti zadeve predloži Ministrstvu za notranje zadeve RS pravnomočen akt. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka odločala o vlogi za sprejem v državljanstvo na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 96/2002) v zvezi s 1. odstavkom 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). Eden izmed pogojev iz 6 točke 10. člena ZDRS v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča RS št. U-I-69/92-30 in U-I98/91-21 z dne 10. 12. 1992 je ta, da oseba ni bila v državi, katere državljan je, ali v Sloveniji obsojena na zaporno kazen, daljšo od enega leta, za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je to dejanje kaznivo tako po predpisih njene države kot tudi po predpisih Slovenije. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je bil tožnik pri Okrožnem sodišču v A s sodbo št. II K 411/01 z dne 18. 10. 2001 obsojen na kazen zapora 3 mesecev, pogojno za dobo 2 let, zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/1 Kazenskega zakonika (KZ) in da je pred Okrajnim sodiščem v A v teku kazenski postopek (I K 659/2002) zoper prosilca zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 145/1 KZ, pred Okrožnim sodiščem v A pa je vložena pravnomočna obtožnica pod opr. št. I K 208/2003 zaradi kaznivega dejanja roparske tatvine po členu 214/1 KZ in pod opr. št. I K 239/2003 zaradi kaznivega dejanja po 213. člena KZ. Tožena stranka se sklicuje na določilo 4. odstavka 10. člena ZDRS in pravi, da je zaradi tega potrebno počakati do pravnomočne odločitve "v zgoraj navedeni kazenski zadevi".

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (ZUS). Določilo 6. točke 10. člena ZDRS pogojne kazni (3 mesece pogojno za dobo dveh let), ki jo je dobil tožnik v zvezi s kaznivim dejanjem velike tatvine, z ničemer ne omenja. Zato je tožena stranka po mnenju tožnika v tem delu napačno uporabila pravo in nepravilno ugotovila dejansko stanje. V preostalih treh postopkih, ki jih omenja tožena stranka, pa je zagrožena kazen denarna kazen oziroma zapor do enega leta. To pomeni, da tožnik tudi teoretično ne more prekoračiti zahteve iz določila 6. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. V nadaljevanju tožbe tožnik uveljavlja, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva na podlagi določila 2. odstavka 12. člena ZDRS.

Predlaga zaslišanje strank, tožnikove žene in sina. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi določila 168. člena Zakona o pravdnem postopku in 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), ker nima na razpolago denarnih sredstev za plačilo sodnih taks. Pravi, da v letu 2003 ni imel nobenih prejemkov, razen socialne pomoči oziroma nadomestila s strani zavoda. Skrbi za mladoletnega sina in nima nobenega premoženja večje vrednosti.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik v tožbi.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi uporabe določila 1. odstavka 35. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000). To določilo pravi, če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je nezakonit ali ne, sme sodišče akt iz tega razloga s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Po določilu 1. odstavka 226. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000) se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka. Ker je z izpodbijanim sklepom odločeno o prekinitvi upravnega postopka, kar ima neposreden vpliv na varstvo pravnih koristi tožnika, je treba v skladu z določilom 1. odstavka 259. člena ZUP za izrek v sklepu uporabiti iste določbe, kot veljajo za izrek upravne odločbe. Tako mora biti po določilu 2. odstavka 213. člena ZUP izrek sklepa določen. Izrek izpodbijanega sklepa ni določen, napake glede nedoločnosti izreka pa tožena stranka po ustaljeni upravno-sodni praksi ne more popraviti v odgovoru na tožbo, zato je sodišče tožbi ugodilo z smiselno uporabo določila 35. člena ZUP. Izrek izpodbijanega sklepa pa ni samo nedoločen v tem smislu, da je nejasen, ampak je nedoločen tudi, ker ni skladen z določilom 4. odstavka 10. člena ZDRS. To določilo pravi, če je uveden kazenski postopek za kaznivo dejanje iz 6. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, organ, pristojen za odločanje o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije, prekine postopek do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku. Zakonsko določilo torej zavezuje upravni organ, da prekine postopek do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku. Tožena stranka pa je postopek za sprejem državljanstva samo prekinila in ni odločila, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku. Tožena stranka je le naložila tožniku, da takoj po pravnomočnosti zadeve predloži toženi stranki pravnomočen akt. Takšna odločitev tožene stranke pa ne pomeni, da je postopek prekinjen do določenega trenutka, kot to zahteva določilo 4. odstavka 10. člena ZDRS. To je pomembno tudi zaradi tega, ker se postopek nadaljuje ipso facto s pravnomočno odločitvijo v kazenskem postopku in ni potrebno nobeno drugo procesno dejanje upravnega organa ali stranke, zato da se postopek po prekinitvi nadaljuje. Zaradi vsebine določila 4. odstavka 10. člena ZDRS s pravno-formalnega vidika nadaljevanje upravnega postopka po 4. odstavku 10. člena ZDRS ni odvisno od predložitve ustrezne listine s strani vlagatelja vloge za državljanstvo, lahko pa ima takšna aktivnost stranke dejanski pomen za hitro nadaljevanje postopka. V tem delu je torej izpodbijani sklep v nasprotju z določbo 4. odstavka 10. člena ZDRS. Ob tem sodišče pripominja, da je temeljno procesno določilo za prekinitev postopka v predmetni zadevi določilo 4. odstavka 10. člena ZDRS, ne pa določilo 147. člena ZUP, na podlagi katerega je odločila tožena stranka. ZUP se v skladu z določilom 3. člena ZUP v predmetni zadevi uporablja samo subsidiarno, to pomeni v tistem delu, ki ni urejen z ZDRS.

Vsebina izpodbijanega sklepa pa je tudi nedoločna, ker je nejasna. Tožena stranka je tožniku naložila, da takoj po pravnomočnosti zadeve predloži toženi stranki pravnomočen akt. Ni namreč jasno za kateri pravnomočen akt gre, kateri kazenski postopek je tožena stranka štela za pomembnega v zvezi z odločanje o vlogi za državljanstvo, ali pa je štela za pomembne vse tri kazenske postopke, ki jih omenja v obrazložitvi sklepa.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo (35. člen ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Glede na to, da je v predmetni zadevi izpodbijani akt procesni akt in da je sodišče z uporabo določila 35. člena ZUS, je sodišče štelo, da je tožnik z opisom dejstev v tožbi v zadostni meri izkazal, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja oziroma se preživljajo njegovi družinski člani, zato ga je v drugi točki izreka s sklepom na podlagi določila 1. odstavka 13. člena ZST (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) oprostilo plačila sodnih taks.