Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo je namenjena zadoščenju oškodovanca, ne pa kaznovanju povzročitelja škode. Višina odškodnine je odvisna od obsega škode in trpljenja, ki je zadelo oškodovanca, upoštevaje tudi primerljive odškodnine, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Pravdni stranki sta bivša partnerja. Tožnica je zatrjevala, da jo je toženec dvakrat pretepel in telesno poškodoval, za kar je zahtevala odškodnino za več oblik nepremoženjske škode (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem; strah; duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti).

2.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec res dvakrat pretepel tožnico, zato je zahtevek po temelju izkazan. Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da plača tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo 14.300 EUR (I. točka izreka); zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več (37.700 EUR s pripadki - II. točka izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 65 % njenih pravdnih stroškov, tožnica pa tožencu1 35 % njegovih pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

3.Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

4.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe ter med drugim navaja, da ji je sodišče prisodilo prenizko odškodnino. Škode ni utrpela v prometni, delovni ali drugi nesreči, temveč zaradi dalj časa trajajočega nečloveškega pretepanja. Pretepal jo je nasilni partner, ki je po poklicu zdravnik in ga zavezuje Hipokratova prisega. Sodišče je v celoti sledilo subjektivnemu mnenju izvedenca A. A., da tožnica ni utrpela zloma desnega zapestja. Odškodnina za telesne bolečine je prenizka, v primerljivi zadevi II Ips 226/2003 je sodišče oškodovancu prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti 3,5 povprečne plače; zadevi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje (VSC Cp 523/2007 v zvezi s sklepom II Ips 423/2008), nista primerljivi. Tudi odškodnina za poškodbe v dogodku z dne 18. 7. 2018 je prenizka, kar pritožba utemelji s citati sodne prakse. Neutemeljeno je zavrnilo zahtevek zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kajti tožnica je zaradi partnerjevega pretepanja utrpela hujše posledice na duševnem kot pa na telesnem področju. Duševne bolečine še trajajo in bodo po izpovedi izvedenca psihiatrične stroke B. B. še trajale do pravnomočnega zaključka sodnega postopka. Pri tožnici gre za posttravmatsko stresno motnjo (v nadaljevanju PTSM), povezano z nasiljem partnerja ter pridružena huda anksiozno-depresivna simptomatika. Sodišče je neutemeljeno sledilo mnenju izvedenca, da je psihološki izvid kliničnega psihologa le diagnostični pripomoček in da klinični psiholog ne more postavljati diagnoz. Sodišče je glede samega dogajanja sledilo navedbam in izpovedbi tožnice, v nasprotju s tem, pa tudi v nasprotju z izpovedbo izvedenca, pa je prisodilo odškodnino za strah in prilagoditveno motnjo in ne za težjo obliko duševne motnje (PTSM). Tožnica je psihiatrično zdravljenje potrebovala 15 mesecev, še vedno traja antidepresivna terapija, kar zagotovo pomeni daljše trajanje v smislu v judikata II Ips 618/2008. Duševne bolečine očitno še vedno trajajo, kar dokazuje reakcija tožnice na obravnavi 13. 12. 2020, ki jo je opazil tudi izvedenec. Sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da je tožnica zahtevek postavila na podlagi ugotovitev iz zdravniških potrdil zdravnikov, zaposlenih na UKC ..., katerim izvedenec v pretežni meri ni sledil.

5.Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec, ki med drugim navaja, da sodišče ni nesporno ugotovilo, da bi zoper tožnico uporabil fizično silo in ali je do dveh fizičnih napadov dejansko prišlo. Toženec je večkrat izrecno zanikal, da bi zoper tožnico kdajkoli uporabil fizično ali psihično nasilje. Do škodnega dogodka 5. 6. 2017 je prišlo, ko je tožnica vinjena padla s kolesom. Izvedenec je dopustil možnost več mehanizmov nastanka poškodbe, med drugim tudi padec, kar je tožnica tudi navedla na zdravniškem pregledu 6. 6. 2017. Zakaj bi se tožnica po utrpljenem zlomljenem zapestju vrnila v stanovanje toženca, kot navaja, ni jasno. Sodni izvedenec ni mogel potrditi, ali so poškodbe nastale na način, kot ga zatrjuje tožnica, to je z udarci in brcami, dopustil je tudi kakšno drugo možnost, npr. padec po stopnicah ali prometno nezgodo. Dogodek si je tožnica preprosto izmislila zaradi ljubosumja in jeze, ki jo je čutila do toženca. Višina prisojene odškodnine je bistveno previsoka, tožnica ni uspela izkazati, da bi bilo zdravljenje v zatrjevanjem obsegu posledica zatrjevanega škodnega dogodka. Tudi v primerjavi s podobnimi primeri je prisojena odškodnina previsoka, kar pritožba podrobneje razčleni s citati sodne prakse. Toženec je prepričan, da so bile duševne bolečine tožnice blažje in da niso bile dolgotrajne, tožnica ni izgubila ugleda v službi, zato tožencu ni mogoče očitati, da bi poslabšal dobro ime in ugled tožnice.

7.Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila.

8.Pritožbi nista utemeljeni.

Glede temelja zahtevka - pritožba toženca:

9.Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo ter ustrezno argumentiralo, da je zelo verjetno, da je prav toženec tisti, ki je tožnici povzročil telesne poškodbe. Tožničino izpovedbo je ocenilo kot prepričljivo, podprle so jo tudi številne priče, ki sicer niso videle samih škodnih dogodkov, so pa srečale oziroma govorile s tožnico neposredno po dogodkih (npr. 17. točka in 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Med drugim so priče potrdile, da je toženec prek več oseb skušal navezati stik s tožnico, da bi jo prosil za nekakšno oproščenje (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Po drugi strani je bila izpovedba toženca nejasna in izmikajoča ter neverodostojna, saj je med drugim zanikal, da bi tožnica živela pri njem in jo opisal zgolj kot sodelavko, čeprav so številne priče izpovedale, da je dalj časa živela pri tožencu (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zaključkov sodišča, da se je toženec po spornih dogodkih hotel prek različnih oseb za nekaj opravičiti tožnici, pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija. Pritožbene navedbe, da naj bi si tožnica škodni dogodek 18. 7. 2018 izmislila "zaradi ljubosumja," so v logičnem nasprotju z izpovedbami toženca na prvi stopnji, da naj bi bila s tožnico zgolj sodelavca, pri čemer pritožba ne daje nikakršnih pojasnil, čemu in zakaj naj bi bila "zgolj sodelavka" nanj ljubosumna.

10.Pritožbene navedbe, da obstoj škodnih dogodkov ni nesporen, so sicer točne, vendar pravno nepomembne, saj je sodišče obstoj teh spornih dejstev ugotovilo in ustrezno obrazložilo na podlagi rezultata dokaznega postopka. Pritožba nekajkrat ponavlja, da je toženec "izrecno zanikal" oziroma "večkrat poudaril, da ni bil do tožnice nikoli psihično ali fizično nasilen." Res je, da je nasilna dejanja tekom postopka ves čas zanikal, vendar v skladu z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kateri se pridružuje pritožbeno sodišče, prav nič prepričljivo. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da toženec ni podal nobene prepričljive razlage dogodkov, povedal je med drugim le, da je bila tožnica "nenormalna, zato je spizdil" (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); tak odgovor je nedvomno nenavaden in očitno nekaj prikriva, poleg tega se ne sklada s poprejšnjimi izpovedbami toženca, da sta bila s tožnico "zgolj" sodelavca.

11.Tudi sklicevanje na ugotovitve izvedenca, da bi poškodbe (tako roke kot reber) lahko nastale tudi v kakšni drugi situaciji, npr. pri padcu po stopnicah ali v prometni nesreči, je neutemeljeno: izvedenec travmatolog resda ni izključil možnosti nastanka poškodb na takšen nenasilen način, vendar pa je prav tako dopustil možnost, da so tožničine poškodbe nastale zaradi fizičnega nasilja druge osebe. Toženec s tem, ko se v pritožbi le parcialno sklicuje na dele ugotovitev izvedenca, ki so njemu v korist, ne more uspeti.

12.Neutemeljeno je tudi sklicevanje, da je tožnica na pregledu 6. 6. 2017 v Kliničnem centru povedala, da se je poškodovala pri padcu s kolesom. Sodišče prve stopnje te okoliščine ni spregledalo in se je do nje opredelilo v 13. točki obrazložitve, kjer je pojasnilo, da sprejema izpovedbo tožnice, da jo je bilo sram povedati, da je poškodbo povzročil njen partner, ki je zdravnik, in da zadeve ni želela prijaviti policiji, saj se je zavedala, da bi lahko to povzročilo težave tožencu. Sodišče prve stopnje je pojasnilo sprejelo, saj je življenjsko in splošno znano, da so žrtve družinskega nasilja tega sramujejo, svojo situacijo zunanjemu svetu pogosto prikrivajo in napadalca celo ščitijo. Pritožbeno sodišče z vsemi temi argumenti soglaša, toženec pa se z njimi argumentirano sploh ne sooči, temveč le ponavlja svoje ugovore s prve stopnje, kar pa ne more biti pritožbeno uspešno. Zgornji razlogi vsebujejo tudi odgovor na pritožbeno vprašanje, zakaj naj bi se tožnica po utrpljenem zlomljenem zapestju vrnila v stanovanje toženca: četudi razumsko gledano nelogično in neustrezno, je takšno ravnanje žrtev družinskega in partnerskega nasilja pogosto, kar je splošno znano.

13.Pritožbene navedbe, da je dokazna ocena neustrezna in da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbam tožnice ter z njene strani predlaganih prič, kljub temu, da se v njih pojavljajo nasprotja in da so priče povezane s tožnico, so tako posplošene in pavšalne, da jih niti ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno prepričljivo utemeljilo, toženec pa z njo ne vzpostavi vsebinskega pritožbenega dialoga. Toženec je imel možnost zaslišanim pričam in tožnici zastavljati vprašanja, s katerimi bi lahko razkril njihove nedoslednosti in morebitno pristranost. Pri teh pritožbenih očitkih pa je tudi nedosleden, saj se v pritožbi nekajkrat sklicuje na svoje lastne navedbe in izpovedbe, ki bi jim bilo mogoče glede pristranskosti in motiviranosti za izid postopka očitati enako, kot toženec očita tožničinim navedbam in izpovedbam.

14.Toženec v pritožbi prihaja sam s seboj v nasprotje tudi, ko navaja, da je prepričan, da so bile duševne bolečine tožnice blažje in da niso bile dolgotrajne (četrti odstavek na 10. strani pritožbe), kar pomeni, da so nekakšne bolečine bile, kar pa je v logičnem nasprotju s poprejšnjimi pritožbenimi zatrjevanji, da toženec nad tožnico nikoli ni izvajal ne fizičnega ne psihičnega nasilja.

15.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da je z zadostno stopnjo zanesljivosti izkazano, da sta se škodna dogodka zgodila tako, kot je zatrjevala in opisala tožnica, toženčevo zanikanje nasilja pa ni utemeljeno.

Glede višine odškodnine - generalno:

16.Obe stranki izpodbijata tudi višino prisojene odškodnine - tožnica se zavzema za zvišanje, toženec pa za znižanje zneska. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je oškodovanec utrpel več pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, ni bistvena višina odškodnine za vsako posamezno vrsto pravno priznane škode, temveč je za uresničitev načela objektivizacije odškodnine bistvena primerjava skupnih zneskov prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Zato pritožbi ne moreta uspeti z navedbami (ki so podprte z odločbami sodne prakse), da je sodišče za posamezno vrsto škode, ki jo je utrpela tožnica, prisodilo previsoko oziroma prenizko odškodnino.

17.Za odmero pravične denarne odškodnine tudi ni pomembna diagnoza, temveč intenzivnost in trajanje bolečin, nevšečnosti in strahu. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da ni utrpela le udarca v roko, temveč tudi zlom kosti; da ni utrpela prilagoditvene motnje, temveč PTSM; da bi bilo treba upoštevati ugotovitve kliničnega psihologa o tej motnji in da je sodišče prve stopnje v nasprotju z ugotovitvami psihologa, pa tudi v nasprotju z izpovedbo izvedenca, prisodilo odškodnino za strah in prilagoditveno motnjo in ne za težjo obliko duševne motnje (PTSM).

18.Odškodnina za nepremoženjsko škodo je namenjena zadoščenju oškodovanca, ne pa kaznovanju povzročitelja škode. Višina odškodnine je odvisna od obsega škode in trpljenja, ki je zadelo oškodovanca, upoštevaje tudi primerljive odškodnine, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. V pritožbi tožnice izpostavljene lastnosti toženca (da je bil nasilen partner; da jo je nečloveško in ponižujoče pretepal; da je zdravnik, ki ga zavezuje Hipokratova prisega Primum non nocere2) za odmero višine odškodnine niso relevantne.

19.Kot že povedano, je za presojo višine odškodnine bistveno, kakšne bolečine je tožnice trpela in kako dolgo ter kakšne nevšečnosti; o vsem tem je sodišče prve stopnje zapisalo obširne in natančne razloge, ki jih pritožbi celovito in konkretizirano ne izpodbijata, temveč napadata le posamezne dele ugotovitev sodišča prve stopnje (na te navedbe bo odgovorjeno v nadaljevanju).

20.Za presojo ustrezne umestitve odškodnine v okvir podobnih primerov (objektivizacija) je treba skupni znesek, prisojen tožnici za vse pravno priznane oblike škode, ki jih je utrpela v dveh škodnih dogodkih (14.300 EUR oziroma okoli deset povprečnih plač), primerjati s skupnimi zneski odškodnin, prisojenimi v podobnih primerih.

21.Kateri so podobni primeri, ugotavljamo s primerjavo tožničine škode s podobnimi obsegi poškodb. Tako je tožnica v prvem škodnem dogodku 3. 6. 2017 utrpela lažjo poškodbo roke, zaradi katere je trpela bolečine približno dva tedna in približno mesec dni nosila dokomolčni mavec, pozneje pa še občasno plastično longeto. Ali je v tem škodnem dogodku utrpela tudi še kakšne modrice oziroma otekline po telesu, kar izpostavlja pritožba, na celotno sliko poškodbe bistveno ne more vplivati. V drugem škodnem dogodku 18. 7. 2018 je utrpela hujše poškodbe, predvsem zlom treh reber, ki so ji vsaj tri mesece povzročale stalne, nato pa še štiri mesece lažje občasne bolečine. Poleg tega je zaradi toženčevih napadov trpela strah, ki je trajal okoli tri mesece, pa tudi hudo prilagoditveno motnjo, zaradi katere je bilo pet mesecev potrebno intenzivno psihiatrično zdravljenje (primerjaj 46. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Utrpela je tudi duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

22.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da enakega ali zelo podobnega primera (lažja poškodba roke, zlom več reber, hud strah in PTSM ali prilagoditvena motnja) v objavljenih odločbah sodne prakse ni najti, so pa primeri, ki kažejo večjo ali manjšo podobnost s tožničino škodo. Taki so med drugim primeri iz monografije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo3: primer št. 355 (II Ips 340/99): zlom 5 reber, hospitalizacija 8 dni, bolečine krajše kot v obravnavani zadevi; strah krajši in brez PTSM: 11 plač; 366. primer (II Ips 74/94): moški, počeno eno rebro in nekaj ran na glavi, manj bolečin in nevšečnosti: 6 plač; nadalje primeri, objavljeni v spletni bazi sodne prakse: II DoR 300/2019: ženska, ki jo je napadel medved: zlom enega rebra, pa tudi pretres možganov, nekaj ran; manj bolečin kot v obravnavanem primeru, 3 mesece PTSM: 11 plač; II Ips 361/2010: moški, ki so ga pretepli policisti, veliko podplutb, zvin vratne hrbtenice, tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti: 10,5 plače; II Ips 1197/2008: moški, dve zlomljeni rebri, tudi poškodbe rame in zmanjšanje življenjske aktivnosti: 21 plač; II Ips 523/2000: ženska, ki je padla z voza, dve zlomljeni rebri, manj bolečin, nič drugih težav: 2 plači; II Ips 4/2007: mlajša ženska, dve zlomljeni rebri, tudi dva izbita zoba, nekaj zmanjšanja življenjske aktivnosti: 12 plač; II Ips 975/2007: pretres možganov, štiri zlomljena rebra, PTSM, ki je prerasla v anksiozno-depresivno stanje, invalidsko upokojen: 37 plač (občutno večji obseg škode s trajnimi posledicami); II Ips 499/2005: ženska, tri zlomljena rebra, lažji zlom gležnja, nekaj drugih poškodb, tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti: 7 plač; II Ips 840/2009: moški, poškodovan kot motorist, zlomljeni dve rebri, zlom roke: 10 plač.

23.Glede na zgoraj povzete primere pritožbeno sodišče ugotavlja, da je višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici, v okvirih odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne primere, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno upoštevalo in ovrednotilo vse posebnosti tožničinega primera, predvsem dalj časa trajajoči strah in duševne težave (načelo individualizacije).

24.V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice o poškodbi roke pritožbeno sodišče ne more slediti tezi, da je izvedensko mnenje izvedenca A. A. subjektivno. Izvedenec je pojasnil, da na rentgenski sliki ni videti zloma skeleta, niti nenormalnih premikov med zapestnimi kostmi, zato ocenjuje, da do zloma ni prišlo (primerjaj 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe); te strokovne argumentacije pritožba konkretizirano ne izpodbija, poleg tega pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da za presojo višine pravične denarne odškodnine niti ni bistveno, ali je bila kost zlomljena ali ne.

25.Neutemeljene so navedbe, da sodba nima razlogov o tem, da bi bila tožnica upravičena do začasne zadržanosti dela še do 28. 7. 2017; sodišče prve stopnje je v zvezi s tem (sledeč mnenju izvedenca) ugotovilo, da poznejše bolečine niso povezane s škodnim dogodkom, temveč z degenerativnimi spremembami vratne hrbtenice (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), česar pritožba zopet ne izpodbija konkretizirano. Ne drži, da sodba nima razlogov o jemanju analgetikov, saj jih omenja med nevšečnostmi (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glede razžalitve časti in dobrega imena:

26.Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca, da tožnica v službi ni izgubila ugleda, da ji pri opravljanju dela ni bilo posebej neprijetno in da toženec s svojim ravnanjem ni poslabšal njenega položaja (dobrega imena in ugleda). Čast, kot ena od osebnostnih pravic, katere prizadetost opravičuje prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ne obsega le zunanjih obeležij časti (ugleda oziroma spoštovanja v očeh drugih), temveč tudi subjektivni, notranji občutek lastne vrednosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (50. in 51. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da se je tožnica zaradi toženčevega nasilja počutila osramočeno, ponižano in manjvredno, bilo ji je grozno, ker se je po Kliničnem centru (kjer sta zaposleni obe stranki) govorilo o njenih poškodbah. Te ugotovitve, ki jih pritožba toženca konkretizirano ne napada, ustrezajo dejanskemu stanu prizadetosti subjektivnega občutka časti. Okoliščina, da tožnica v službi ni trpela nobenih posledic, diskriminacije ali odkritega zasmehovanja, ne pomeni, da ni bila prizadeta njena osebnostna pravica do časti. V zvezi s tem prisojena odškodnina je ustrezna.

Glede zmanjšanja življenjske aktivnosti:

27.Pritožba tožnice obširno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni utrpela zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar neutemeljeno. Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se prisoja le v primerih, ko je oškodovanec zaradi posledic škodnega dogodka utrpel trajne posledice, ki vplivajo na njegovo kvaliteto življenja tako, da zaradi tega duševno trpi. Pritožba ima prav, da lahko tudi duševne posledice škodnega dogodka povzročijo to obliko škode, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru pogoji za to niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je pravilno, natančno in sistematično obrazložilo (primerjaj 38. do 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da so telesne poškodbe tožnice zaceljene in niso pustile nikakršnih funkcionalnih deficitov, zato v zvezi s temi ni mogoče govoriti o kakršnemkoli zmanjšanju življenjske aktivnosti. Nadalje je sodišče prve stopnje, opiraje se na izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke B. B. ugotovilo, da je tožnica ob napadu in po napadu še dalj časa trpela različne duševne težave in motnje (strah, tesnobo, negotovost, zagrenjenost), vendar tožnica ni trajno osebnostno spremenjena. Psihiatrično zdravljenje tožnice je potekalo intenzivno pet mesecev, tožnica pa sedaj uživa antidepresiv le preventivno, da se simptomatika ne ponovi, saj sodni postopek in s tem izpostavljenost tožnice tožencu še nista mimo (47. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba le posplošeno navaja, da je psihiatrično zdravljenje potrebovala 15 mesecev, ne da bi se soočila z razčlenjenimi in strokovno argumentiranimi razlogi sodišča prve stopnje o trajanju zdravljenja (glej 46. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

28.Tožnica v pritožbi obširno izpostavlja in razlaga, da ni utrpela prilagoditvene motnje, temveč PTSM, pri čemer pa diagnoza ni odločilna, kot je bilo že pojasnjeno v tej sodbi in kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 39. točki obrazložitve. Tožnica v pritožbi določno ne pojasni, v čem naj bi se kazalo trajno zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti: ne navede del, opravil ali prostočasnih dejavnosti, ki jih sedaj zaradi posledic škodnega dogodka ne bi mogla več opravljati oziroma jih opravlja bistveno težje kot prej (pritožba le povzema iz psihološkega izvida nedoločne formulacije o "upočasnjenosti procesiranja, motnji pozornosti in težav na področju izvršilnih funkcij," ne da bi pojasnila, kako to konkretno vpliva na njeno življenje in delo). Pritožbene navedbe, da naj bi bila tožnica v trajnem strahu, so neutemeljene, saj se ne soočijo z razlogi sodišča prve stopnje (39. točka obrazložitve na 20. strani sodbe), da so pri tožnici sicer še vedno prisotni tesnoba, strah, zagrenjenost in znižano samozaupanje, vendar ne nenehno, temveč le takrat, ko podoživlja škodne dogodke, npr. na sodišču, pregledu pri izvedencih ali med prebiranjem sodne dokumentacije. Da ne gre za trajne duševne motnje in strah, posredno potrdi tudi pritožba, ko navaja, da duševne bolečine še trajajo in "bodo po izpovedi izvedenca psihiatrične stroke B. B. še trajale vse do pravnomočnega zaključka sodnega postopka." Dejstvo, da je tožnica tesnobnost, strah in druge duševne posledice trpela dlje časa, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri denarne odškodnine za strah, torej ta aspekt tožničinega trpljenja oziroma nepremoženjske škode ni bil spregledan.

Sklepno in stroški:

29.Res je, kar navaja toženčeva pritožba, da je sodišče prve stopnje v drugem delu III. točke izreka zapisalo, da "... tožena stranka pa mora toženi stranki povrniti 35 % njenih pravdnih stroškov ..." (namesto pravilno: tožeča stranka toženi). Pri tem gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje na predlog stranke ali po uradni dolžnosti kadarkoli popravi (328. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato pritožbeno sodišče na tem mestu odreja sodišču prve stopnje, da navedeno očitno pisno pomoto popravi nemudoma po prejemu drugostopenjske sodbe (peti odstavek 328. člena ZPP).

30.Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice glede stroškov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnica po temelju uspela v celoti in uspeh v postopku ponderialo po temelju in po višini (kar se v novejši sodni praksi sicer postopoma opušča), torej je sprejelo za tožnico - v okviru zakonsko in v sodni praksi dopustnega - najbolj ugodno možno stroškovno odločitev. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da je tožnica zahtevek postavila na podlagi ugotovitev iz zdravniških potrdil, ki jim je zaupala. Tožnico je ves čas postopka zastopala pravna strokovnjakinja - odvetnica, ki ji mora biti znano, po kakšnih merilih in načelih se odmerja odškodnina za nepremoženjsko škodo, zato je sklicevanje na zdravniške izvide in diagnoze neutemeljeno.

31.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo v vseh pogledih pravilno odločitev, ki je tudi ustrezno skrbno in razčlenjeno obrazložena. Ker ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (2. točka 350. člena ZPP) kršitev, je na podlagi 353. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

32.Ker stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, sami nosita svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1V sodbi je očitno pomotoma zapisano "... tožena stranka pa mora toženi stranki povrniti ..."

2latinsko: Predvsem ne škodovati.

3D. Jadek Pensa et. al., GV založba, Ljubljana 2001.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 179 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 328, 328/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.