Jedro

Ker se tožeča stranka ni strinjala z zaupanjem v vzgojo in varstvo obema staršema, je pravilna odločitev, da skupno starševstvo ni možno.

Pri ugotavljanju potreb posameznega otroka gre za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Bistveno je, da odmerjena preživnina omogoča zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka na daljši rok.

Kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora le-ta izpolniti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in določilo rok petnajstih dni za izpolnitev dajatve.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v prvem odstavku IV. točke izreka doda besedilo: „Oče A. A. je dolžan do pravnomočnosti sodbe natekle obroke preživnine plačati v 15 dneh.“

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mladoletna B. B., rojen ... 2007, in C. C., rojen ... 2011, dodelita v varstvo, vzgojo in oskrbo materi D. D. (II. točka), da se stalno bivališče B. B. in C. C. določi na naslovu matere ..., kamor se jima vroča tudi pošta (III. točka) in da je oče A. A. dolžan za obdobje od izdaje sodbe dalje materi D. D. plačevati preživnino za B. B. v višini 230 EUR mesečno in za C. C. v višini 270 EUR mesečno, do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, na osebni bančni račun matere (IV. točka). Kar je zahtevala tožnica D. D. več (glede preživnine) in toženec A. A. po nasprotni tožbi drugače, je zavrnilo (V. točka). Vsaki stranki je naložilo tudi plačilo svojih stroškov tega postopka (VI. točka).

Povzetek pritožbenih navedb

2.Tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) se pritožuje zoper celotno sodbo sodišča prve stopnje, razen glede dela V. točke izreka, s katerim je bil zahtevek tožeče stranke in tožene stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) v presežnem delu zavrnjen, in jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter samo odloči tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo vseh pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

3.Tožena stranka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje storilo več absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb in ugovorov tožene stranke in ker je neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge, zlasti dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca psihiatra, dokazni predlog za postavitev novega sodnega izvedenca kliničnega psihologa, dokazne predloge za zaslišanje prič in dokazni predlog za pribavo zdravstvenega kartona tožeče stranke. Postopanje sodišča prve stopnje, ko ni postavilo izvedenca psihiatra, pomeni, da je izvedenec klinični psiholog avtomatično kvalificiran tudi za ugotavljanje duševnih bolezni in motenj, oziroma, da izvedencev psihiatrov sploh ne potrebujemo. Tožena stranka je v spis vložila članek dr. Igorja Areha, kot dokaz neustreznih metod, ki jih je v predmetni zadevi uporabil izvedenec. Trdi, da naj bi izvedenec prišel v nasprotje s samim seboj, ko ugotavlja, da imata starša dokaj primerljive osebnostne lastnosti, da pa je psihološko okolje pri materi boljše kot pri očetu. Problematizira odgovor izvedenca, da je do ugotovitev prišel na podlagi tega, „kar je čutil sam“. Tožena stranka tudi trdi, da je izvedenec povsem spregledal kvaliteto bivanjskih razmer oziroma socialno mrežo pri posameznem staršu oziroma da bi ti okoliščini morali pretehtati pri končni odločitvi o vzgoji in varstvu, prav tako je izvedenec zanemaril izraženo vzgojno nemoč s strani matere. Izvedenec je tudi povsem ignoriral izraženo voljo obeh otrok.

4.Nadalje tožena stranka meni, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru skupno starševstvo ni utemeljeno. Prav tako je neutemeljena odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo za razvoj B. B. in C. C. najbolje, da se zaupata v varstvo in vzgojo materi. Sodišče prve stopnje tudi ni z ničemer obrazložilo, zakaj je zavrnilo zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe, izpodbijana sodba o tem nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi izrazito pristranskost.

5.Glede preživnine tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno izračunalo potreb otrok in da je napačno ocenilo razporeditev stikov otrok z obema staršema, ko je ocenilo, da naj bi bivala približno 63 odstotkov časa pri mami in 37 odstotkov časa pri očetu. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno in povsem pristransko, brez objektivnih kriterijev, ocenilo preživninske sposobnosti očeta za 35 odstotkov višje od materinih. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi zapisniki oziroma prepisi. Tožena stranka ne ve, od kje sodišču podatek, da naj bi tožeča stranka njegove prihodke ocenila na kar 1.800 EUR mesečno, saj je na svojem zaslišanju izpovedala, da upa trditi, da je takrat, ko so bili še skupaj, tožena stranka zaslužila 1.500 EUR. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo, ali je tožeča stranka sposobna še za kakšno dodatno delo. Sodba teh odločilnih dejstev ne vsebuje in se je iz tega razloga ne da preizkusiti. Tožena stranka meni, da je dokazano, da imata oba starša enake pridobitne sposobnosti. Ker imata oba starša enake pridobitne sposobnosti, breme vzgoje in varstva obeh otrok pa nosita oba starša v enakem deležu, je edini pravilen način delitev stroškov preživljanja obeh otrok v razmerju 50 odstotkov oče in 50 odstotkov mati. Napačna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 230 EUR za B. B. in 270 EUR za C. C. Izrek sodbe je v tem delu tudi neizvršljiv, saj sodišče ni določilo paricijskega roka za plačilo vseh od izdaje sodbe do pravnomočnosti sodbe zapadlih obrokov preživnine. Ker tožena stranka še vedno naturalno izvršuje preživninske obveznosti, tako kot do sedaj, ni podlage, da se mu naloži plačilo preživnine od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Tožena stranka se tudi ne strinja s stroškovnim delom odločitve sodišča prve stopnje in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo vsaj polovico stroškov izvedenca naložiti v plačilo tožeči stranki.

6. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo. Meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Presoja utemeljenosti pritožbe

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je bil postopek uveden pred začetkom uporabe Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), zato se, na podlagi prvega odstavka 290. člena DZ, za odločanje v tej zadevi uporabljata Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter ZPP (prvi odstavek 216. člena Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1).

9. Sodišče pri odločanju o zaupanju v varstvo in vzgojo (tretji odstavek 105. člena ZZZDR), kot v vseh postopkih v zvezi z otrokom (prvi odstavek 5.a člena ZZZDR), prvenstveno presoja, kako bodo najbolje varovane otrokove koristi. Otrok je zaradi svoje šibkosti v skladu z načelom pravičnosti posebej varovan član družbe. Ne gre za tekmovanje med starši, temveč sodišče pretehta vse okoliščine in sprejme odločitev, ki je otroku v korist. V skladu z drugim odstavkom 5.a člena ZZZDR starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Z drugimi besedami, kadar se starša nista sposobna sporazumeti o skupnem varstvu in vzgoji, je treba ugotoviti, kdo od njiju ima boljše starševske kapacitete, torej kdo od staršev bo zagotovil boljši vsestranski razvoj otroka. Za oceno starševskih kapacitet ter čustvenih vezi med otrokoma in starši je v bil v predmetni zadevi na predlog tožene stranke pravilno postavljen izvedenec klinični psiholog (243. člen ZPP), saj je predstavnik stroke, ki je najbolj kompetentna dajati odgovore na tovrstna vprašanja.

10. Izvedenec klinični psiholog je v obravnavani zadevi podal pisno in ustno mnenje, ki je jasno, popolno in brez pomanjkljivosti. Izvedenec je prepričljivo odgovoril tudi na vsa zastavljena vprašanja sodišča in pravdnih strank.

11. Glede članka dr. Igorja Areha, ki ga je v spis vložila tožena stranka in na katerega se sklicuje v zvezi z neustreznimi metodami, ki naj bi jih v predmetni zadevi uporabil izvedenec, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nesoglasja v izvedenski stroki, ki presegajo okvire obravnavane zadeve. Sodišče prve stopnje je s sklepom postavilo izvedenca s seznama kvalificiranih izvedencev, ki ga vodi Ministrstvo za pravosodje, naložilo mu je natančno določene naloge, ki jih je izvedenec ustrezno opravil ter zaslišan tudi pojasnil svoje metode dela. S pritožbenimi navedbami o neustreznosti nekaterih metod, ki naj bi jih uporabljala večina izvedencev, kar naj bi bilo dokazano s predloženim člankom, tožena stranka ni uspela vzbuditi dvoma v strokovnost konkretnega izvedenskega mnenja.

12. Ne drži navedba tožene stranke, da naj bi izvedenec prišel v nasprotje s samim seboj, ko ugotavlja, da imata starša dokaj primerljive osebnostne lastnosti, da pa je psihološko okolje pri materi boljše kot pri očetu. Izvedenec je na izrecno vprašanje tožene stranke zaslišan prepričljivo pojasnil, v čem vidi prednosti matere, to je v njenem razumevanju vzgoje, v tem, da deluje širše, bolj razumevajoče in empatično, zato bi bilo bolje, da sta otroka več pri njej (28. str. prepisa zvočnega posnetka naroka dne 12.2.2021). Tudi odgovor izvedenca, ki ga problematizira tožena stranka, da je do teh ugotovitev prišel na podlagi tega, „kar je čutil sam“, ne izpodbija njegove strokovnosti. Izvedenec je izraz uporabil v okviru širšega opisovanja razlogov, na podlagi katerih vidi prednosti zaupanja otrok v varstvo in vzgojo materi. Razloge je ocenil na osnovi vseh odgovorov (pravdnih strank). Morda „čutenje“ ni najbolj ustrezen izraz, nedvomno pa je neposredna zaznava izvedenca glede osebnostnih lastnosti, odzivanja, sposobnosti empatičnega vživljanja v druge itd., ki jo pridobi ob pregledu pravdnih strank, eden od smislov diagnostičnega intervjuja, ki je uveljavljena metoda dela kliničnih psihologov. Pritožbeni navedbi o nasprotju v izvedenskem mnenju ter nestrokovnosti sta zato neutemeljeni.

13. Glede pritožbene navedbe, da je izvedenec spregledal kvaliteto bivanjskih razmer oziroma socialno mrežo pri posameznem staršu, oziroma, da bi ti okoliščini morali pretehtati pri končni odločitvi o varstvu in vzgoji, pritožbeno sodišče poudarja, da je treba pri odločanju celostno presojati vse okoliščine posamezne družinske situacije in ne na primer ozko slediti le zagotovitvi kontinuitete bivalnega okolja in otrokove socialne mreže. V zvezi z večjo težo psiholoških dejavnikov v primerjavi z bivanjskimi razmerami in socialno mrežo je prepričljivo izpovedal tudi izvedenec (28. in 30. str. prepisa zvočnega posnetka naroka dne 12.2.2021), zato ne drži pritožbena navedba, da je kvaliteto bivanjskih pogojev oziroma socialno mrežo spregledal.

14. Izvedenec tudi ni zanemaril izražene vzgojne nemoči s strani matere, podal je jasno in popolno oceno starševskih kapacitet obeh pravdnih strank, pri tem pa je bil, kot izhaja iz zaslišanja (29. str. prepisa zvočnega posnetka naroka dne 12.2.2021), seznanjen z občasnimi vzgojnimi težavami tožeče stranke (kot tudi tožene stranke). V začetku zaslišanja se je do navedenega tudi opredelil, ko je navedel, da mora biti pri staršu, ki nima nobenih težav z mladostnikom, nekaj narobe, saj je običajno, da zaradi razvoja mladostnika, njegove krize identitete in podobnega, pride do nesoglasij s starši.

15. Glede pritožbene navedbe, da naj bi izvedenec povsem ignoriral izraženo voljo obeh otrok, pritožbeno sodišče poudarja, da se pravice otroka do izražanja svojih stališč ne sme razlagati tako, da bi otroku dejansko dala brezpogojno pravico veta brez upoštevanja drugih dejavnikov in preizkusa, s katerim se določi največja otrokova korist. Izvedenec je ustrezno celostno ovrednotil vse dejavnike, na podlagi katerih je ocenil, da je primernejše, da sta otroka zaupana v varstvo in vzgojo materi, prav tako je pojasnil naravo navezanosti vsakega od otrok na vsakega od staršev (ob hkratni interpretaciji izraženega mnenja otrok) in jo v okviru podajanja mnenja tudi upošteval. Jasno se je tudi opredelil, da zaradi njune koristi vztraja pri tem, da se otroka ne delita v smislu, da je eden zaupan v varstvo in vzgojo enemu od staršev in drugi drugemu; glede ločevanja sorojencev je tudi v sodni teoriji in praksi izoblikovano stališče, da ga otrokova korist narekuje le v zelo izjemnih primerih, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov glede navedene ugotovitve, ki je v izvedenskem mnenju tudi razumljivo pojasnjena.

16. Ker je mnenje brez pomanjkljivosti, jasno in konsistentno, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da postavitev novega izvedenca klinične psihologije ni potrebna. Zaradi teženja k hitrosti in sumarnosti postopka v družinskih sporih je sodišče zavezano razloge za postavitev (novega) izvedenca presojati še posebej kritično; nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca ne zadošča za ugoditev predlogu za imenovanje novega izvedenca.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v obravnavani zadevi ni potrebna postavitev dodatnega izvedenca psihiatrične stroke. Drži argument sodišča prve stopnje, da je ugotavljanje psihičnih bolezni pomembno le v povezavi s starševskimi kapacitetami, za ugotavljanje katerih pa je kompetenten izvedenec klinične psihologije. Slednji pri ocenjevanju starševskih kapacitet pri nobeni od pravdnih strank ni zaznal suma psihične bolezni, zaradi katerega bi bila potrebna izvedba dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Tožena stranka se moti, ko v pritožbi navaja, da naj bi navedeno postopanje sodišča prve stopnje pomenilo, da je izvedenec klinični psiholog avtomatično pristojen tudi za ugotavljanje duševnih bolezni in motenj ter da to pomeni, da izvedencev psihiatrov sploh ne potrebujemo. Če bi se ob obravnavi pravdnih strank pri kliničnem psihologu izkazalo, da se pri kateri od strank nakazujejo znaki, ki bi lahko kazali na obstoj duševne bolezni ali motnje (izvedencu je bila v sklepu o postavitvi dana izrecna naloga v zvezi s tem), bi bila postavitev izvedenca psihiatrične stroke potrebna. Glede na to, da strokovnjak s področja klinične psihologije navedenih znakov ni zaznal, kar je tudi prepričljivo pojasnil, tožena stranka pa s svojimi navedbami ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost ocene izvedenca, bi drugačno ravnanje sodišča vodilo v nepotrebno zavlačevanje postopka.

18. Iz razlogov, opisanih v prejšnji točki, je bil pravilno zavrnjen tudi dokazni predlog z zaslišanjem osebne zdravnice in pribavo zdravniškega kartona tožeče stranke. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč že večkrat pojasnilo, da za sodišče iz ustavne pravice stranke do izjave (22. člen Ustave Republike Slovenije) izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, tako ni neomejena, saj obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Iz upravičenih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo (10. točka sodbe), zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanje, so bili zavrnjeni tudi predlogi za zaslišanje prič.

19. Glede skupnega starševstva je v obravnavani zadevi bistveno, da se postopek, kot že povedano, vodi na podlagi določil ZZZDR, po katerem je zaupanje otrok v varstvo in vzgojo obema staršema možno le na podlagi njunega dogovora (prvi in drugi odstavek 105. člena ZZZDR). Tudi v primeru sporazuma staršev sodišče, če ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, tak predlog zavrne. Glede na to, da se tožeča stranka z zaupanjem v vzgojo in varstvo obema staršema ni strinjala, je odločitev o tem, da skupno starševstvo ni možno, pravilna.

20. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v nadaljevanju tudi preverilo, ali bi bili v luči drugačnih določb DZ pogoji za skupno starševstvo podani. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi zaupanje otrok v varstvo in vzgojo obema staršema otrokoma ne bi bilo v korist. Odnos tožene stranke do tožeče stranke (tožeči stranki očita duševne težave, psihično labilnost, manipulativnost, zavajanje sodišča, vzgojno nemoč ipd.), ki je razviden tudi iz pritožbenih navedb, ne omogoča zaključka, da bi pravdni stranki v tem trenutku lahko vzpostavili vzajemno spoštljiv in nekonflikten odnos, v katerem bi se bilo mogoče enakovredno dogovarjati o vseh sprotnih bistvenih in nebistvenih vzgojnih vprašanjih. Navedeno je osnovna predpostavka skupnega starševstva.

21. Po mnenju tožene stranke je neutemeljena odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo za razvoj B. B. in C. C. najbolje, da se zaupata v varstvo in vzgojo materi. Sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, kot očita tožena stranka v pritožbi, temveč je vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno (8. člen ZPP) in posledično pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v tej zadevi ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo (tretji odstavek 105. člena ZZZDR), argumente za odločitev pa je obširno, jasno in sistematično obrazložilo. Glede na to, da odločitev temelji na celovito ugotovljenem dejanskem stanju, sodišče prve stopnje se je oprlo na izvedensko mnenje, zaslišanje strank in poročila CSD, je tožena stranka s posamičnimi pritožbenimi navedbami, na primer o tem, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo obsega njenih službenih obveznosti, ne more omajati. Prav tako ne z navedbami o nepopolnem in nejasnem izvedenskem mnenju, neupoštevanju volje otrok in njune socialne mreže, glede česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo zgoraj. Sodišče prve stopnje je v okviru argumentacije skozi prizmo otrokovih koristi opravilo skrbno in temeljito oceno vseh za razvoj otrok relevantnih pogojev in pri tem primerjalo tako lastnosti obeh staršev kot okoliščine pri obeh starših. Pritožbena trditev, da se obrazložitev sodbe nanaša le na to, kaj „mama zna, zmore in dela“, oče pa je povsem na stranskem tiru, se tako izkaže za neutemeljeno. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni z ničemer obrazložilo, zakaj je zavrnilo zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. S tem, ko je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo, zakaj je v korist otrok, da se zaupata v varstvo in vzgojo tožeči stranki, je glede na povezanost zahtevkov hkrati obrazložilo zavrnitev zahtevka tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi). Absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

22. Tudi glede preživnine ni podan noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov. Sporna pravno pomembna dejstva so pravilno ugotovljena, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi materialnopravne določbe (123., 129., in 129.a člen ZZZDR), ki opredeljujejo preživninsko obveznost staršev. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovljene višine potreb obeh otrok kot tudi ne o pravilnosti ugotovljenih materialnih in pridobitnih zmožnosti pravdnih strank.

23. Sodna praksa je enotna, da gre pri ugotavljanju potreb posameznega otroka za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Bistveno je, da odmerjena preživnina omogoča zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka na daljši rok (prvi odstavek 129.a člena ZZZDR), torej, da zajema stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (drugi odstavek 129.a člena ZZZDR). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje glede ocen potreb obeh otrok, saj so ugotovljene korektno, realno in glede na primerljive potrebe podobno starih otrok niso pretirano ocenjene. Hkrati je sodišče prve stopnje oceno (računski približek) opravilo na podlagi ugotovljenih posameznih stroškov, povezanih s posameznim otrokom. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami glede napačnega upoštevanja najemnine in fiksnih stroškov, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stroškov igranja harmonike za enega od otrok, ker jih plačuje ona in da so bili tožeči stranki stroški vozovnic za otroka v večini povrnjeni, ni uspela izpodbiti skupne ocene višine potreb otrok, saj se za posamezne potrebe, kot že pojasnjeno, pričakuje, da do neke mere varirajo. Življenjsko je pričakovati, da otroci skladno z razvojem menjajo svoje interese (izberejo za drugo ali dodatno izvenšolsko dejavnost) oziroma, da se posamezne okoliščine (na primer oblike prevozov) spreminjajo. Kot že izpostavljeno, bistveno je, da preživnina zadošča za zdrav telesni in duševni razvoj otroka in da so znotraj tega realno ocenjeni okvirni stroški posamezne postavke, v konkretnem primeru tudi okvirni stanovanjski stroški, stroški razvedrila otrok in stroški prevozov. Temu pričakovanju je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo.

24. Tožeča stranka s podrobno analizo urnika stikov otrok, s katero uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da naj bi otroka bivala približno 63 odstotkov časa pri mami in 37 odstotkov časa pri očetu, zaradi česar je napačno upoštevalo stroške, ki jih ima oče z otroki v času stikov, s strani sodišča prve stopnje ocenjenega razmerja ni uspela izpodbiti. Pritožbene navedbe o tem, da otroka, ko sta na stikih pri očetu, potem, ko prideta zvečer k materi, ne rabita več jesti oziroma pričakovanje, da sodišče prve stopnje prešteje vse obroke, ki jih otroka zaužijeta pri enem ali drugem od staršev ter navedeno upošteva v okviru stroškov, ki jih je potrebno kriti s preživnino, znatno presegajo uveljavljeni, že zgoraj obrazloženi način vrednostnega in ne računskega pristopa, zato so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ustrezno ocenilo stroške, ki nastajajo v času stikov toženi stranki in jih tudi upoštevalo v okviru odmere potreb vsakega od otrok, saj jih je od ugotovljenih potreb odštelo.

25. Tožena stranka navaja, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi zapisniki oziroma prepisi; tožena stranka ne ve, od kje sodišču podatek, da naj bi tožnica njegove prihodke ocenila na kar 1.800 EUR mesečno, saj je na svojem zaslišanju izpovedala, da upa trditi, da je takrat, ko so bili še skupaj, tožena stranka zaslužila 1.500 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zmožnosti obeh staršev zanesljivo in pravilno ugotovljene. Sodišče prve stopnje je do zaključka o višini materialnih oziroma pridobitnih zmožnosti pravdnih strank prišlo na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), kar je tudi argumentirano obrazložilo. Ocena materialnih zmožnosti tožene stranke je podrobna, celovita in temelji na podlagi ugotovljenih prihodkov iz različnih naslovov (plače, dohodki, ki naj bi bili iz naslova povračila stroškov) in življenjskega sloga, ne le na izpovedbi tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pri oceni upoštevalo tudi dodatne možnosti zaslužka in se pri tem pravilno oprlo na ugotovljene okoliščine pred razpadom življenjske skupnosti. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

26. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so materialne in pridobitne zmožnosti tožene stranke približno 35 odstotkov višje od materialnih in pridobitnih zmožnosti tožeče stranke in da je posledično ustrezno enako razmerje porazdelitve preživninske obveznosti. Pri tem je zlasti pomembno tudi, da je v obravnavani zadevi nosilka varstva in vzgoje tožeča stranka. Iz tega naslova nosi breme vsakodnevne skrbi in odgovornosti za oba otroka, ki se po definiciji vsebinsko bistveno razlikuje od skupnega preživljanja časa v okviru izvajanja stikov. Navedeno je v okviru ocene porazdelitve preživninskega bremena pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

27. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je izrek sodbe deloma neizvršljiv, saj sodišče ni določilo paricijskega roka za plačilo vseh od izdaje sodbe do pravnomočnosti sodbe zapadlih obrokov preživnine. V skladu z določbo prvega odstavka 313. člena ZPP sodišče, kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, določi tudi rok, v katerem se mora le-ta izpolniti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in v skladu z določbo drugega odstavka 313. člena ZPP določilo rok petnajstih dni za izpolnitev dajatve.

28. Glede na pritožbene navedbe, da tožena stranka še vedno naturalno izvršuje preživninske obveznosti, tako kot do sedaj, zato ni podlage, da se ji naloži plačilo obrokov preživnine od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, pritožbeno sodišče izpostavlja, da lahko sodišče prve stopnje, izhajajoč iz časovnih mej pravnomočnosti, pri odločanju o zadevi upošteva le dejstva, ki so obstajala do trenutka zaključka glavne obravnave.

29. Tožena stranka se ne strinja s stroškovnim delom odločitve sodišča prve stopnje in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo vsaj polovico stroškov izvedenca naložiti v plačilo tožeči stranki. Odločitev o stroških postopka je pravilna. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo po prostem preudarku na podlagi 413. člena ZPP in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ocenilo je, da je bil spor v bistvenem potreben zaradi zagotovitve in zavarovanja koristi mladoletnih otrok, zato ni bistveno, v kakšnem razmerju je tožeča stranka uspela v postopku. S tem, ko je sodišče prve stopnje stroške odmerilo po prostem preudarku in vsaki stranki naložilo svoje stroške postopka, je primerno korigiralo siceršnje načelo odmere stroškov na podlagi uspeha v postopku (154. člen ZPP), po katerem bi tožena stranka morala nositi bistveno večje stroške postopka.

30. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki določilo rok za plačilo vseh od izdaje sodbe do pravnomočnosti sodbe zapadlih obrokov preživnine (358. člen ZPP). Ker ostali uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

31. V skladu s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških. Po prostem preudarku (413. člen ZPP), upoštevajoč, da je tožena stranka uspela le z minimalnim delom pritožbe in naravo zadeve (družinski spor), je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

(1) Primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2860/2017 s 25. 1. 2018.

(2) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 1096/2007 z 31. 1. 2008.

(3) Primerjaj C. proti Finski, št. 8249/02, 57.-59. odstavek in A. V. proti Sloveniji, št. 878/13, 72. odstavek.

(4) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-77/01 s 4. 3. 2004.

(5) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-121/00 z 18. 9. 2001 in Up-420/00 z 21.5.2002.