Jedro

Del plače na podlagi delovne uspešnosti je sestavni del plače, ki je bil, sklicujoč se na podjetniško kolektivno pogodbo, določen v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da je tožnica ta del plače (stimulativni del v višini 34%) prejemala v skladu z določbami podjetniške kolektivne pogodbe in torej v skladu s pogodbo o zaposlitvi, je presoja sodišča druge stopnje, da je tožena stranka v plačo, določeno ob razporeditvi tožnice na drugo ustrezno delo utemeljeno vštela tudi ta del plače, pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. I-5018531 z dne 8. 6. 2005 in 23. 1. 2006, ugotovilo, da nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu od 10. 4. 2001 znaša 22.677,31 SIT neto in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačevanju nadomestila za čas od 10. 4. 2001 dalje do izpolnjevanja pogojev za prejemanje nadomestila in tožnici izplača razliko med nadomestilom, odmerjenim s sodbo in nadomestilom, odmerjenim z odločbo z dne 8. 6. 2005. Ugotovilo je, da nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni bilo odmerjeno pravilno, ker je bila kot del plače upoštevana tudi stimulacija v višini 34% , ki po mnenju izvedenke ni (stalni) del plače, ki tožnici pripada po pogodbi o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je stimulacija, ki jo je tožnica prejemala v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo, predstavljala del plače po pogodbi o zaposlitvi, zato je tudi ta del treba upoštevati pri odmeri nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedeniškemu mnenju tudi v tistem delu, ki se nanaša na pravno vprašanje glede sestavnih delov plače. Nepravilna opredelitev izvedenke do tega vprašanja je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožnica, ki navaja, da del plače, ki se je izplačeval kot stimulacija, ni bil določen v pogodbi o zaposlitvi, obračunaval pa se je od osnovne plače. Sodna izvedenka je odgovorila na vprašanja, ki so ji bila korektno postavljena in se ni opredeljevala do pravnih vprašanj. Ugotovila je le naravo spornega 34%-nega dela plače, ki ni bil fiksen, saj s pogodbo o zaposlitvi ni bil predviden. Če pa je že bila sporna narava tega plačila, bi ga bilo treba razlagati v korist tožnice. Zaključek, da spornih 34% plače spada v osnovno plačo, ni pravilen, zato revizija predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje s potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

6. Revizija ne navaja izrecno, iz katerega razloga izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, iz njene vsebine pa smiselno izhaja, da jo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Sodišče druge stopnje utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je opredeljevanje do pravnih vprašanj prepustilo izvedenki, saj samo do njih ni zavzelo nobenega stališča. Izvedeniškemu mnenju je nekritično sledilo, to pa je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava.

9. V obravnavani zadevi je sporno, kako se stimulativni del plače upošteva pri odmeri nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja naslednje: tožnica je od 12. 10. 1999 invalid II. kategorije s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu od 1. 10. 1999 dalje z določenimi omejitvami ter časovno razbremenitvijo. Na podlagi odločbe o priznanju te pravice je bila z 10. 4. 2001 razporejena na drugo ustrezno delo, zato ji je bilo od tega dne priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Pri odmeri nadomestila je bila kot del plače po pogodbi o zaposlitvi upoštevana tudi stimulacija v višini 34%, ki jo je tožnica prejemala v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo.

10. Ker je tožnica pridobila pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu s polovico polnega delovnega časa s 1. 10. 1999, je podlaga za odločitev podana v 397. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji), ki v prvem odstavku določa, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu tega zakona, obdržijo pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Tožnica je pravico do razporeditve na drugem ustreznem delu in s tem povezano pravico do nadomestila plače zaradi razporeditve na drugem ustreznem delu pridobila po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS št. 12/92 in naslednji), ki v prvem odstavku 134. člena določa, da je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi.

11. Med strankama višina pokojninske osnove, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, ni sporna. Sporno je le, kaj se všteje v plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje utemeljeno opozarja na razliko med pojmoma osnovna plača in plača. Čeprav gre za pravno vprašanje, je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenko finančne stroke, ki je podala mnenje, da sporni, stimulativni del plače ne more predstavljati „stalnega dela osnovne plače“. To sicer drži, ni pa relevantno, saj merilo za odmero nadomestila ni osnovna plača po pogodbi o zaposlitvi ali celo „določljiva plača“ (izraz, uporabljen v izvedeniškem mnenju), ampak plača po pogodbi o zaposlitvi.

12. Sodišče druge stopnje je pravilno izhajalo iz 49. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 in naslednji, ki se je uporabljal kot predpis Republike Slovenije), ki je v prvem odstavku določal, da delavcu pripada za delo plača v skladu s splošnim aktom, usklajenim družbenim dogovorom, oziroma kolektivno pogodbo in zakonom. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS št. 40/97 in naslednji) je v prvem odstavku 43. člena definirala pojem plače. Po tej določbi plačo delavca sestavljajo: osnovna plača, dodatki, del plače na podlagi delovne uspešnosti ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Že iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so sestavine plače določene v pogodbi o zaposlitvi. Po 3. členu pogodbe o zaposlitvi poleg osnovne plače sestavljajo plačo tudi dodatek na delovno dobo in dodatki na posebne pogoje dela ter del plače iz naslova dobička; posebej pa je bilo v drugem odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi določeno, da delovno uspešnost delavca mesečno ugotavlja nadrejeni vodja v skladu z določili podjetniške kolektivne pogodbe. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je ta del plače tožnica v skladu z določbami podjetniške kolektivne pogodbe tudi ves čas prejemala.

13. Del plače na podlagi delovne uspešnosti je sestavni del plače, ki je bil, sklicujoč se na podjetniško kolektivno pogodbo, določen v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da je tožnica ta del plače (stimulativni del v višini 34%) prejemala v skladu z določbami podjetniške kolektivne pogodbe in torej v skladu s pogodbo o zaposlitvi, je presoja sodišča druge stopnje, da je tožena stranka v plačo, določeno ob razporeditvi tožnice na drugo ustrezno delo utemeljeno vštela tudi ta del plače, pravilna. Zato ni bilo podlage za odmero višjega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

14. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.