Jedro

Obveznost plačila ravnanja z odpadki oziroma njihovega odvoza ni nastala s sklepom inšpektorja, temveč temelji neposredno na odloku, katerega vsebinska podlaga je v določbah Zakona o varstvu okolja in Zakona o lokalni skupnosti. Navedeni predpisi financiranje obveznega odjema komunalnih odpadkov porazdeljujejo med uporabnike teh storitev. Obveznost plačila za organizirani odjem komunalnih odpadkov bremeni vse uporabnike, ki bodisi bivajo ali poslujejo na določenem območju, ne glede na to, ali storitve, ki jih v javnem interesu upravlja tožeča stranka, dejansko koristijo ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 96707/2008, z dne 15.11.2008 tako, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki glavnico v znesku 104,83 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izvršilne stroške v znesku 143,02 EUR, prav tako pa ji je dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 177,93 EUR, vse to v roku osmih dni.

Zoper navedeno odločitev se tožena stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožečo stranko obremeni s stroški postopka. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, predvsem 3. člena Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Dobrna, saj ni izpolnjen nobeden od pogojev iz citirane določbe. Sodišče je namreč napačno uporabilo določilo, ki določa, da je povzročitelj odpadkov oseba, ki biva v svojih ali najetih nepremičninah. Toženec ni lastnik predmetnih nepremičnin, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, pri tem pa ne ugotavlja, ali naj bi tožnik bival kot najemnik, česar pa tožeča stranka tudi sama ni zatrjevala. Zgolj očitek oziroma ugotovitev bivanja brez razmerja lastništva ali najema za ugoditev zahtevku po materialnem pravu, torej ne zadošča. Od vseh, morebiti tudi več oseb, ki bivajo v določeni nepremičnini, je kot zavezanca mogoče opredeliti le lastnika ali najemnika. Toženec pa občasno biva v tej nepremičnini kot sin lastnice in ni zavezanec za plačilo odvoza smeti. Sicer pa bi morala tožeča stranka v vsakem primeru izkazati sklenjenost ustrezne pogodbe o opravljanju storitev, česar pa ni storila. Sklicevanje sodišča na upravne odločbe, tega ne spreminja, saj je o pogodbenem razmerju pristojno odločati le redno sodišče, ne pa upravni organ. Z odlokom kot podzakonskim aktom ni mogoče spreminjati zakonsko urejene pristojnosti sodišča oziroma to prenašati na inšpektorat kot upravni organ. V tej zadevi je evidentno, da o obveznosti sklenitve pogodbe ni bilo odločeno v pravdnem postopku, zato je denarni zahtevek tožeče stranke, ki ga ta skuša utemeljevati s pogodbo, v celoti neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP). Slednje pa pomeni, da sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V kolikor poskuša toženec v preobleki zatrjevanih kršitev določb postopka oziroma napačne uporabe materialnega prava izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje, tovrstne pritožbene navedbe niso upoštevne. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva: - toženec občasno biva na naslovu P. ….. in tekom tega bivanja ustvarja komunalne odpadke v smislu določbe 5. člena odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Dobrna (v nadaljevanju Odlok), - tožencu je tožeča stranka dostavila posodo za odpadke z navodili, kdaj poteka odvoz odpadkov in kje mora stati posoda v času odvoza, - toženec s tožečo stranko kot izvajalca dejavnosti ravnanja z odpadki kljub pozivu ni sklenil posebno pogodbo o odvozu odpadkov, zato je bil s sklepom komunalno – cestnega inšpektorja z dne 10.5.2004 vključen v redni odvoz odpadkov in - vtoževana terjatev se nanaša na plačilo stroškov za ravnanje z odpadki v obdobju od oktobra 2007 do avgusta 2008, toženec pa višini terjatve ni oporekal. Teh dejanskih ugotovitev toženec s pritožbo zoper sodbo v sporu majhne vrednosti glede na prej povedano ne more izpodbijati. Z obširnimi navedbami glede napačne uporabe določbe 3. člena Odloka, skuša pritožnik izpodbiti ugotovljeno dejstvo, da na spornem naslovu občasno biva in tudi ustvarja komunalne odpadke, kar pa je irelevantno in pritožbeno sodišče obsežnejše na te očitke ne odgovarja.

V kolikor pa skuša pritožnik izpodbiti odločitev s trditvijo, da ni sklenil ustrezne pogodbe oziroma le-te ne more nadomestiti upravni akta, pa je takšno sklicevanje materialnopravno zmotno. Obveznost plačila ravnanja z odpadki oziroma njihovega odvoza ni nastala s sklepom inšpektorja, kot to smiselno zatrjuje pritožba, temveč temelji neposredno na že navedenem odloku, katerega vsebinska podlaga je v določbah Zakona o varstvu okolja in Zakona o lokalni skupnosti. Navedeni predpisi financiranje obveznega odjema komunalnih odpadkov porazdeljujejo med uporabnike teh storitev. Obveznost plačila za organizirani odjem komunalnih odpadkov bremeni vse uporabnike, ki bodisi bivajo ali poslujejo na določenem območju, ne glede na to, ali storitve, ki jih v javnem interesu upravlja tožeča stranka, dejansko koristijo ali ne. Upravni sklep inšpektorja pa je le izvedbeni akt Odloka, katerega relevantne določbe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Toženec je kot povzročitelj odpadkov obvezno vključen v sistem ravnanja z odpadki ter so določbe navedenega odloka zanj obvezujoče (3. člen Odloka). Po določbi člena 9 Odloka je dolžan odpadke ločeno zbirati v tipiziranih posodah, namenskih zabojnikih in tipiziranih vrečkah, zatrjevana okoliščina, da sam poskrbi za odpadke, pa ga obveznosti plačevanja storitev tožeče stranke nikakor ne razbremenjujejo. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, na ta način celo krši določbo člena 10 in 22 citiranega Odloka. Ker je toženec dolžan plačevati vtoževane stroške, katerih višini ni oporekal, je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odst. 360. člena ZPP).

Ker uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63, z dne 26.7.2010 prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišča v Ljubljani.