Jedro

Za tožnika so določbe ZTuj zaradi odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za sprejem v državljanstvo, pričele veljati šele z dnem 4. 2. 1993. Dejstvo pa je, da je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva izbrisan že prej, in sicer dne 28. 10. 1992, saj je bilo ugotovljeno, da je njegovo prijavljeno stalno bivališče fiktivno. Tožnik je namreč imel svoje stalno bivališče takrat prijavljeno v Republiki Srbiji, v Sloveniji pa prijavljeno le začasno prebivališče od 11. 11. 1992 do 4. 2. 1993.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je vložil na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD).

2. V obrazložitvi odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je na podlagi dokazov, ki jih je predložil tožnik, podatkov iz uradni evidenc, podatkov iz postopka, ki se je vodil na tožnikov predlog za pridobitev državljanstva, izpovedi prič A.A. (nekdanje tožnikove žene) ter B.B. (tožnikove hčerke) in izjave tožnika, ki jo je podal pri prvostopenjskem organu po tem, ko je bil seznanjen z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, ugotovil, da je imel tožnik dne 23. 12. 1990 prijavljeno stalno bivališče na območju Republike Slovenije, in sicer na naslovu ... Tožnik je kot uslužbenec takratne JLA od 26. 7. 1969 služboval v Celju, kjer si je tudi ustvaril družino. Na dan 25. 6. 1991 je bil državljan druge republike nekdanje SFRJ, in sicer Srbije. Dne 30. 8. 1991 je tožnik zapustil območje Slovenije in skupaj z enotami JLA odšel v Obrenovac, nato pa se je občasno vračal v Slovenijo v dneh 2. 10. 1991, 9. 11. 1991 ter 23. 11. 1991. Dne 29. 12. 1991 se je v Slovenijo vrnil kot upokojenec in tu ostal do 29. 3. 1992, ko se je zaradi izplačila pokojnine vrnil v Srbijo. Ko se je v aprilu 1992 želel ponovno vrniti, mu je bil kot bivšemu uslužbencu JLA onemogočen vstop v državo, nakar mu je to uspelo v novembru 1992. Dne 4. 10. 1991 je pri takratnem Občinskem sekretariatu za notranje zadeve v Celju vložil vlogo za sprejem v državljanstvo, vendar pa je bila ta vloga z odločbo z dne 16. 11. 1992 zavrnjena. Na podlagi odločitve istega upravnega organa je bil dne 28. 10. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Kot je pojasnil, je po izbrisu znova odšel v Srbijo, nato pa se med leti 1993 in 1996 občasno vračal v Slovenijo na podlagi izdanih vizumov, skupaj v različnih časovnih obdobjih 17-krat. V Slovenijo je nato znova pričel prihajati po letu 2001 ter od takrat pa do oktobra 2014 prišel 8-krat. Sedaj živi v Nišu, kjer ima stanovanje in pokojnino, v Srbiji ima tudi urejeno zdravstveno zavarovanje. V Sloveniji ima hčerko, vnukinjo, bivšo ženo, njene sorodnike in prijatelje, s katerimi je obdržal vezi. Želi si, da bi na stara leta prebival v Sloveniji, kjer je že imel svoje življenje. Materialno je preskrbljen.

3. Prvostopenjski organ je na podlagi zbranih podatkov ocenil, da tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije, po tem, ko je zapustil to območje, kasneje pa se kot upokojenec vračal, ni posledica razlogov, ki so določeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, pač pa da je Slovenijo zapustil zato, ker jo je zapustila takratna JLA, kjer je bil zaposlen. Tega, kot meni prvostopenjski organ, ni mogoče šteti za razlog upravičene odsotnosti. To pa pomeni, da tožnik ni izkazal dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, kar je pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca. Njegov izbris iz registra stalnega prebivalstva tudi ni bil posledica določb takrat veljavnega Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj), pač pa je bil izbrisan po datumu, ko je po lastnih navedbah zapustil teritorij Republike Slovenije, to je po 31. 8. 1992. Prvostopenjski organ je še pojasnil, da je imel tožnik možnost prestopa k Teritorialni obrambi na podlagi Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Skladno z vsem navedenim je zato tožnikovo vlogo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD zavrnil. 4. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski upravni organ, to je Ministrstvo za notranje zadeve, zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi je povzelo vse ugotovitve prvostopenjskega organa ter se pridružilo argumentom, s katerim je ta obrazložil svojo odločitev.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi navaja, da je tožena stranka nepopolno, oziroma napačno ugotovila dejansko stanje ter posledično nepravilno uporabila materialno pravo. Ne strinja se z zaključkom tožene stranke, da je bila prekinitev njegovega dejanskega življenja v Sloveniji prostovoljna in nepovezana z razlogi, ki jih kot upravičene razloge za odsotnost priznava ZUSDDD. Daljša odsotnost je bila posledica spleta okoliščin, izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ter nezmožnosti pridobitve dovoljenja za prebivanje. Tik pred slovensko osamosvojitvijo je bil zaposlen v vojašnici v Celju, bližal se je tudi čas njegove upokojitve. Ko je šel nekega dne v službo, so vojašnico okupirali in je ni mogel več zapustiti. Teritorialna obramba jim je grozila naj se predajo ali pa bodo vojašnico dvignili v zrak. Ker telefonske linije niso delovale in jim novice preko drugih medijev niso bile dostopne, ni imel informacij, da je dne 27. 6. 1991 predsedstvo RS javno pozvalo vse aktivne vojaške osebe, da prestopijo iz JLA v Teritorialno obrambo. Edini izhod je zato bil, da je skupaj z vojaškim konvojem odšel iz Slovenije, žena in hčerka pa sta ostali v Celju. V Slovenijo se je vrnil že konec decembra 1991, pred tem pa se ni mogel, saj je bil konvoj za tri mesece zadržan na Hrvaškem, nato pa je moral v Obrenovcu urediti vse potrebno za upokojitev. Ker je imel v Sloveniji družino, je tudi zaprosil za slovensko državljanstvo. Odsoten je torej bil štiri mesece, kar pomeni, da njegovo dejansko življenje v Republiki Sloveniji, skladno z določbo 1.č člena ZUSDDD, ni bilo prekinjeno. Tu je ostal tri mesece do 29. 3. 1992, ko je odšel v Beograd, in sicer le na obisk k očetu. Tam je izvedel, da oficirjev JLA ne pustijo v Slovenijo in je zato počakal do 9. 11. 1992, ko se je odločil, da vendarle poskusi vstopiti, kar mu je tudi uspelo. Njegova odsotnost je takrat trajala sedem mesecev. Ob vrnitvi je izvedel, da je njegova prošnja za pridobitev slovenskega državljanstva zavrnjena, bil je tudi izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Ko je skušal urediti začasno bivanje, so mu pri upravni enoti preluknjali osebni dokument. Ker ni imel urejenega statusa, se je bil prisiljen vrniti v Srbijo, kjer je moral urediti srbske dokumente, v Slovenijo pa se je nato vračal z vizumi.

6. Dejstvo je torej, da se iz države ni odselil in zato ni bilo razloga, da bi odjavil svoje stalno bivališče. Ko je bil izbrisan iz registra, je zaprosil za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje, česar tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala. Njegov položaj, ko je bil izbrisan na podlagi Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva se ne razlikuje bistveno od položaja izbrisanih na podlagi ZTuj, tega ne razlikuje niti prvi odstavek 1. člena ZUSDDD. Do trenutka, ko je bila njegova vloga za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje zavrnjena, njegovo bivanje v Republiki Sloveniji ni bilo prekinjeno. Do daljše odsotnosti je prišlo šele po tem, ko je bila zavrnjena ta njegova vloga, kot tudi vloga za pridobitev slovenskega državljanstva. Meni, da je bi zato morala tožena stranka na podlagi tretje alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD ugotoviti, da je bila njegova odsotnost upravičena in da izpolnjuje pogoj dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji. Sodišču predlaga, da naj izvede glavno obravnavo ter odločbo tožene stranke spremeni tako, da njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. 1. člen ZUSDDD določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ki od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe ZTuj, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja, določa prvi odstavek 1č. člena ZUSDDD s tem, da opredeljuje, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenija zaradi razlogov iz 3. odstavka istega člena ne pomeni prekinitve dejanske življenja v Republiki Sloveniji in to tudi, če je trajala več kot leto dni. Tožnik svojo trditev, da je bila njegova odsotnost iz Republike Slovenije upravičena odsotnost, opira na tretjo alinejo tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, po kateri se kot upravičeno odsotnost šteje, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen. Četrti odstavek 1č. člena ZUSDD še določa, da se, če je upravičena odsotnost trajala več kot pet let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

10. Nobenega dvoma ni, da je tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji imeli prijavljeno stalno prebivališče. Nesporno je tudi to, da je tožnik 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji, pa tudi to, da je ozemlje zapustil dne 30. 8. 1991. Sporen pa je pogoj dejanskega neprekinjenega bivanja kot eden izmed pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca.

11. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnik ni zapustil območja Republike Slovenije zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pač pa prostovoljno ob odhodu enot JLA, to je z zadnjim konvojem dne 30. 8. 1991. Tožnik je sicer v roku, ki ga je določal ZTuj, ki je stopil v veljavo z dne 25. 6. 1991, kot državljan druge republike SFRJ zaprosil za pridobitev slovenskega državljanstva. 81. člen ZTuj je namreč določal, da določbe tega zakona ne veljajo za državljane drugih republik SFRJ, ki zaprosijo za sprejem v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona, medtem ko je 40. člen za primer izdaje negativne odločbe predvidel, da začne ta zakon veljati za te osebe v roku dveh mesecev od izdaje dokončne odločbe, s katero se prošnja za sprejem v državljanstvo zavrne. Za tožnika so določbe ZTuj zaradi odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za sprejem v državljanstvo, tako pričele veljati šele z dnem 4. 2. 1993. Dejstvo pa je, da je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva izbrisan že prej, in sicer dne 28. 10. 1992, na podlagi odločbe št. 20900/204/92 z dne 13. 10. 1992, saj je bilo ugotovljeno, da je njegovo prijavljeno stalno bivališče fiktivno. Tožnik je namreč imel svoje stalno bivališče takrat prijavljeno v Republiki Srbiji, v Sloveniji pa prijavljeno le začasno prebivališče od 11. 11. 1992 do 4. 2. 1993. To pomeni, da je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva izbrisan prej, preden so zanj začele veljati določbe ZTuj in sicer na podlagi takrat veljavnega Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (ZENO). Tožnika torej ne gre enačiti s tistimi osebami, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, ko so zanje pričele veljati določbe ZTuj, tako kot to zatrjuje v tožbi. Izbris stalnega bivališča tujca v smislu ZUSDDD je namreč v drugem odstavku 1. člena tega zakona opredeljen kot prenehanje prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji z dnem, ko za osebo začnejo veljati določbe ZTuj in kar je tudi pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD.

12. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnik ni zapustil območja Republike Slovenije ker ni mogel pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev, pač pa prostovoljno z odhodom enot JLA. Ob tem se pridružuje pojasnilom tožene stranke o možnosti prestopa vojaških oseb JLA v enote Teritorialne obrambe in se, da bi se izognilo ponavljanju, na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Podatki upravnega spisa tudi kažejo, da je tožnik po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za pridobitev slovenskega državljanstva in zavrnjena tudi prošnja za začasno prebivanje, občasno prihajal v Republiko Slovenijo, vendar pa le na obiske, saj si je v Republiki Srbiji uredil svoje življenje. Tam ima stanovanje, živi sam, prejema pokojnino, ima urejeno zdravstveno zavarovanje, ima sorodnike (sestre). Na Slovenijo ga vežejo vezi družinske narave, saj ima tu hčerko in vnukinjo. Četudi tožnik zatrjuje, da ga enake vezi vežejo tudi na nekdanjo ženo in njene sorodnike, pa sodišče ugotavlja, da je njuna zakonska zveza prenehala s sodbo takratnega Temeljnega sodišča v Celju opr. št. P 334/89 dne 7. 12. 1989, to je že nekaj manj kot dve leti pred njegovim prostovoljnim odhodom iz Republike Slovenije ter zato ti stiki ne morejo predstavljati družinskih vezi tožnika. Drugih vezi, ki bi kazale, da ima tožnik v Republiki Sloveniji središče svojih interesov, torej dejanske in trajne povezave, tožnik nima. Sodišče ob tem še ugotavlja, da tožnik vse od takrat, ko je bila, po njegovi izjavi, zavrnjena njegova prošnja za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje, to je od leta 1992 dalje, ni več poskušal urediti svojega statusa v Republiki Sloveniji, kar je še dodaten razlog, ki kaže, da tukaj ne živi niti nima tukaj središča svojih življenjskih interesov v smislu prvega odstavka 1.č člena ZUSDD, pač pa da prihaja le na obiske. Njegove odsotnosti iz vseh prej navedenih razlogov zato ni mogoče šteti za upravičeno odsotnost. Sodišče tudi v tem delu v celoti soglaša z utemeljitvijo tožene stranke in se na te razloge, da bi se izognilo ponavljanju, na podlagi drugega odstavka 71.člena ZUS-1, sklicuje.

13. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba ni utemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.