Jedro

Toženec (vojak) v spornem letu po prihodu z misije do izteka delovnega razmerja pri tožeči stranki ni mogel izkoristiti preostalih dni letnega dopusta, zaradi česar je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust za teh pet dni.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „I. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 934,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 do plačila.

II. Ugotovi se obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 859,25 EUR.

III. Po medsebojnem pobotu obeh ugotovljenih terjatev je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 75,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

IV. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožene stranke.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 934,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 859,25 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki plača znesek 934,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 dalje do plačila (III. točka izreka), naložilo pa ji je tudi plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 332,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2. Zoper del sodbe, s katerim je bil zavrnjen njegov pobotni ugovor, pravočasno vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugotovi obstoj toženčeve v pobot ugovarjane terjatve proti tožeči stranki v višini 859,25 EUR, da se pobota obe terjatvi in odloči o stroških postopka, ter podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe, ter ponovno odločitev o zadevi po opravljeni glavni obravnavi na drugi stopnji oziroma podrejeno vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo navodila višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. Dalje pove, da je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku na prvi stopnji zaslišalo pričo A.A., ki jo je tožeča stranka predlagala šele v ponovnem postopku, ne da bi povedala, zakaj jo je predlagala šele tako pozno. Trdi, da je bila s tem dokaznim predlogom tožeča stranka prekludirana, prepozno pa je tudi zatrjevala, da bi ta priča lahko izpovedala, da je toženec izkoristil ves misijski dopust. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj tožeča stranka ni bila prekludirana. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo prekludirani dokaz, zatrjuje relativno bistveno kršitev določb postopka, ker pa se ni opredelilo do toženčevega ugovora proti izvedbi prekludiranega dokaza, pa zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je ponovno napačno ocenilo bistveno vprašanje, ali je toženec v celoti izrabil svoj dopust, ki mu je pripadal na misiji oziroma zaradi nje. Sklicuje se na svojo izpoved in na sklep z dne 25. 2. 2010, iz katerega jasno izhaja, da je tožencu ob zaključku misije na B. konec februarja 2010 pripadalo še pet dni neizkoriščenega dopusta. Navaja, da v sklepu sicer piše redni dopust, a gre po vsebini očitno za t. i. misijski dopust, saj je bil toženec na misiji kot pripadnik rezervne sestave SV in ne kot poklicni vojak. Ponavlja, da kot rezervist ni bil zaposlen v SV, razen v času misije, zato mu zunaj misije dopust v zvezi s služenjem v rezervni sestavi SV sploh ne pripada, kar jasno izhaja tudi iz njegove pogodbe o služenju v rezervni sestavi SV z dne 19. 6. 2004. Meni, da mu je tožeča stranka celotno plačo za februar 2010 (zadnji mesec misije), katere del v tej pravdi zahteva nazaj, izplačala ravno zaradi neizkoriščenega celotnega dopusta na misiji. Navaja, da so mu to povedali tudi častniki SV na zaključnem sestanku misije in mu je bil zato izdan sklep z dne 25. 2. 2016. Dalje navaja, da iz tabel tožeče stranke ne izhaja, da bi konkretno toženec izkoristil ves svoj dopust, saj iz njih izhaja le, koliko dni dopusta naj bi pripadlo na vojaka v toženčevi enoti in drugih enotah. Trdi, da tudi priča A.A. glede toženčevega dopusta ni vedela povedati nič konkretnega. Meni, da je ugotovitev iz 9. točke sodbe, da je toženec koristil misijski dopust od 17. 11. do 6. 12. 2009 oziroma v vsakem primeru v skupnem trajanju 20 dni, sama s seboj v nasprotju, saj gre skupaj za 19 dni, zaradi česar zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Dalje se sklicuje tudi na dokaz o preostalem dopustu pri drugem delodajalcu. Trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženec izkoristil ves misijski dopust, toženec pa je zanesljivo dokazal, da mu je ostalo po zaključku misije še pet dni neizkoriščenega dopusta, pa če je to misijski ali drug dopust. 3. Pritožba toženca je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper sodbo pravočasno zaradi zmotne uporabe materialnega prava vlaga pritožbo tudi tožeča stranka, in sicer se pritožuje zoper odločitev v delu, ki se nanaša na stroške postopka (IV. točko izreka). Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo poštni pavšal po tar. št. 6002 ZOdvT priznati tožeči stranki še za pritožbeni postopek. Trdi, da je bila do tega stroška upravičena tudi za ponovljeni postopek, saj gre za materialne stroške in ne za nagrado, ponovljeni postopek pa je nov postopek, saj ima novo opravilno številko, v njem se glavna obravnava prične znova in v njem prav tako nastajajo materialni stroški. Predlaga, da tožencu sodišče naloži še plačilo 37,32 EUR poštnega pavšala za pritožbeni in za ponovljeni postopek. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba tožeče stranke je bila vročena tožencu, ki nanjo pravočasno odgovarja.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ne.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se sklicujeta pritožbi. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločalo o terjatvi tožeče stranke, naj ji toženec vrne del plače za februar 2010 v višini 934,89 EUR. V zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je bil toženec na misiji na B. namesto do 28. 2. 2010 le do 22. 2. 2010 in je zavzelo pravilno stališče, da mu zato pripada t. i. misijska plača le za obdobje dejanskega opravljanja nalog v tujini, torej do 22. 2. 2010, za obdobje od 23. 2. 2010 do vključno 28. 2. 2010 pa je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do toženca v višini 934,89 EUR za vrnitev preveč izplačanega zneska plače na misiji. Te odločitve toženec v pritožbi ne izpodbija.

9. Toženec je v predmetni zadevi uveljavljal v pobot svojo terjatev do tožeče stranke iz naslova neizrabljenega letnega dopusta 5 dni pri tožeči stranki. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje po tem, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke, ponovno ugotovilo, da ne obstaja terjatev toženca za plačilo nadomestila zaradi neizkoriščenega misijskega dopusta v višini 859,25 EUR do tožeče stranke, zaradi česar je njegov pobotni ugovor zavrnilo. Toženec utemeljeno opozarja, da je v zvezi s tem sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec je bil kot vojak rezervist pri tožeči stranki v delovnem razmerju v letu 2010 le v času misije na B. in še v času od 23. 2. 2010 do 28. 2. 2010, pred začetkom misije v letu 2009 in po 28. 2. 2010 pa je bil v delovnem razmerju za nedoločen čas pri drugem delodajalcu. Tako je bil v času od 24. 8. 2009 do 22. 2. 2010 na misiji na B., po vrnitvi v Slovenijo 22. 2. 2010 pa je šele v četrtek 25. 2. 2010 prejel sklep o letnem dopustu, iz katerega izhaja, da ima za leto 2010 pri tožeči stranki še pet dni neizrabljenega (rednega) letnega dopusta in ga ima pravico izrabiti po predhodnem dogovoru s svojim nadrejenim. Ker je toženec v ponedeljek 1. 3. 2010 že pričel z delom za svojega siceršnjega delodajalca, ni imel možnosti izkoristiti preostalih 5 dni letnega dopusta za leto 2010. Po prejemu sklepa o preostalem letnem dopustu dne 25. 2. 2010 bi lahko izrabil kvečjemu en dan preostalega letnega dopusta za leto 2010, in sicer v petek 26. 2. 2010, vendar pa je v zvezi s tem izpovedal, da je ta dan potekala razdolžitev. Tako toženec navedenih petih dni letnega dopusta ni mogel izkoristiti, tudi če bi še isti dan, ko je bil izdan sklep o letnem dopustu, zaprosil nadrejenega za izrabo preostanka letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja pri tožeči stranki. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec v letu 2010 po prihodu z misije do izteka delovnega razmerja pri tožeči stranki ni mogel izkoristiti preostalih dni letnega dopusta, zaradi česar je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust za teh pet dni. Pravno nepomembno je, ali gre za t. i. „misijski dopust“ ali za redni letni dopust, odločilno je, da toženec nedvomno teh dni letnega dopusta ni izrabil, razlogi za to pa niso bili na njegovi strani (dopusta ni izkoristil zaradi odsotnosti iz Slovenije zaradi misije na B. in zaradi drugih zadolžitev v času po vrnitvi z misije pred prenehanjem delovnega razmerja pri tožeči stranki). Ker tožeča stranka v pobot uveljavljane terjatve toženca 859,25 EUR po višini ni prerekala, vrsta toženčevega neizrabljenega letnega dopusta niti v zvezi s priznano višino odškodnine za neizrabljeni letni dopust ni bistvena.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 859,25 EUR ter terjatvi strank medsebojno pobotalo in tožencu naložilo, naj tožeči stranki plača znesek 75,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 dalje do plačila (5. alineja 358. člena ZPP).

11. V skladu s 154. členom ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Ker je tožeča stranka uspela le z majhnim delom tožbenega zahtevka (8 %), je bilo treba spremeniti odločitev o stroških tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

12. Glede na to, da je po pritožbi toženca pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, je bilo treba zavrniti tudi pritožbo tožeče stranke zoper odmero stroškov sodišča prve stopnje iz IV. točke izpodbijane sodbe in sodbo potrditi v izpodbijanem nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj je tožena stranka s pritožbo uspela.

15. O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, saj jih ta ni priglasila v pritožbi.