Jedro

Utemeljenost tožničinega zahtevka ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča sporne prostore. S tem, ko je prevzel hišo s pripadajočim zemljiščem in gospodarskimi objekti v svojo oblast in tožnico proti njeni volji izključil iz posesti, je nase prevzel tudi tveganje, ali mu bo hiša z gospodarskimi poslopji prinašala dohodek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v roku petnajstih dni plača tožeči stranki znesek 17.082,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.692,54 EUR od 31. 7. 2012 do plačila in od zneska 5.389,73 EUR od 13. 3. 2014 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 1.725,19 EUR v roku petnajst dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo pred drugim sodnikom. Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago zahtevka na plačilo uporabnine uporabilo 66. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vendar zmotno ugotavlja, da so v skladu s citiranimi zakonskimi določili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za prisojo plačila uporabnine. Za plačilo uporabnine namreč ne zadostuje zgolj dejstvo, da lastnik ali solastnik nepremičnine ne more uporabljati stvari zaradi razloga na strani tretje osebe, ampak tudi, da je bila ta tretja oseba obogatena. Zahtevek na plačilo uporabnine je po svoji naravi namreč obogatitveni zahtevek. Tožena stranka je ves čas uporabljala samo svoje stanovanje, ne pa tudi stanovanja tožeče stranke (mansarde). Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožena stranka preprečevala tožeči stranki uporabo zemljišča okoli hiše in pomožnih objektov in da jih je imela sama v izključni posesti. Tudi ugotovitev sodišča, da med pravdnima strankama ni obstajal dogovor o uporabi kleti in pomožnih prostorov, je zmotna. Na sklenjen dogovor namreč kaže izpovedba tožeče stranke, da je želela samo en prostor v kleti in garažo v lopi, kar kaže na to, da sta se stranki dogovorili za tak način uporabe oziroma je tožeča stranka na to pristala. Problem je bil, ker tožena stranka prostorov ni želela posebej urediti. Poudarja, da tožeči stranki ni nikoli branila ali celo fizično preprečevala vstopa v hišo, še manj pa v pomožne prostore, ki niti niso bili zaklenjeni. Sicer pa tudi, če bi sodišče ugotovilo delno ali popolno izključitev tožeče stranke iz posesti, to še ne pomeni, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za prisoditev uporabnine.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku na plačilo uporabnine oprlo na naslednja dejstva: - da sta pravdni stranki solastnici, vsaka do ½, nepremičnine parc. št. ... k. o. ..., na kateri stoji stanovanjska hiša s pomožnimi gospodarskimi objekti; - da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, da si v novozgrajeni stanovanjski hiši vsaka od strank uredi svoje stanovanje in sicer je po dogovoru tožnici pripadal zgornji del (mansarda), tožencu pa srednji del oziroma srednja etaža stanovanjske hiše, dogovor ni obsegal načina uporabe spodnjih oziroma pritličnih delov stanovanjske hiše in pomožnih gospodarskih poslopij; - da je toženec tožnici najmanj od leta 2005 preprečeval prost vstop v stanovanjsko hišo ter vsakršno uporabo pomožnih gospodarskih poslopij ob hiši; - da tožnica od oktobra 2009 ni imela več vstopa v mansardo; - da so toženčeva žena ter njena otroka že pred letom 2009 občasno uporabljali tožničino mansardo in da je toženec imel najmanj od leta 2007 dalje v izključni posesti kletne prostore stanovanjske hiše, kakor tudi pomožne gospodarske prostore.

6. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. SPZ v 37. členu določa, da je lastninska pravica pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, v 66. členu pa, da ima solastnik pravico stvar imeti v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. V primeru kršitve pravic na (so)lastni stvari 190. člen OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

7. Pritožnik v večjem delu pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Takšnim ugovorom pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP. Prvo sodišče je opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena je tudi življenjsko povsem sprejemljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo tudi sklicuje.

8. Toženec ne prereka dejstva, da se je morala tožnica pred prihodom v stanovanjsko hišo, katere nedvomno solastnica je do polovice, vsakokrat najaviti tožencu, saj ji skozi glavna vhodna vrata, kljub dejstvu, da je razpolagala s ključi, ni uspelo nikoli vstopiti, ker so bili z notranje strani vhodnih vrat nameščeni ključi toženca oziroma njegove družine oz. ji je toženec v letu 2009 celo prepovedal vstopiti v stanovanjsko hišo skupaj z osebami, ki mu niso ljube. Že navedena dejstva utemeljujejo zaključek sodišča, da je toženec preprečeval tožnici prost vstop v stanovanjsko hišo (v njeno stanovanje v mansardi ter v kletne prostore). Pritožbeno sodišče sledi tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je toženec preprečeval tožnici tudi uporabo pomožnih stanovanjskih poslopij ob hiši s tem, ko ji ni dovolil v lopi urediti garaže, sicer pa sta uporaba stanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem in gospodarskimi poslopji običajno povezani. Želja tožnice, da ima v posesti prostor v kleti in garažo v lopi ne pomeni, kot to zmotno navaja pritožba, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o uporabi enega prostora v kleti in pomožnih prostorov, temveč iz navedenega izhaja dejstvo, da je tožnica zahtevala souporabo tudi kletnih prostorov ter pomožnih gospodarskih poslopij ob hiši. 9. Pravno nepomembno je v pritožbi zatrjevano dejstvo, da toženec mansarde ni uporabljal. Utemeljenost tožničinega zahtevka ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča sporne prostore. S tem, ko je prevzel hišo s pripadajočim zemljiščem in gospodarskimi objekti v svojo oblast, je nase prevzel tudi tveganje, ali mu bo hiša z gospodarskimi poslopji prinašala dohodek (2. odstavek 96. člena SPZ). Tožnica je bila namreč proti svoji volji izključena iz (so)posesti in možnosti proste uporabe stvari, torej ne uživa (so)posesti stanovanjske hiše v sorazmerju s svojim (so)lastniškim deležem, ker toženec uživa celotno nepremičnino. Zato je na njeni strani nastopilo prikrajšanje. Objektivno merilo višine obogatitve oziroma prikrajšanja je višina najemnine enakovredne nepremičnine.

10. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Tudi tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).