Jedro

Med oporočnim dedičem in zakonitima dedičema je spor o dejstvih v zvezi z vračunavanjem daril, ki ga zapuščinsko sodišče ne more rešiti samo. Zapuščinski postopek mora prekiniti in dediče napotiti na pravdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek po pokojnem F. P. in napotilo na pravdo oporočnega dediča z napotilom, da v njej dokazuje, da sta zakonita dediča P. P. in M. C. od pokojnega F. P. prejela darilo, tako da sta že v celoti dedno odpravljena. Odločilo je še, da je napoteni dedič dolžan vložiti tožbo v roku 15 dni in o tem obvestiti zapuščinsko sodišče. Proti sklepu vlaga pritožbo oporočni dedič brez navedbe pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Meni, da ni osnove za prekinitev zapuščinskega postopka niti za napotitev oporočnega dediča na pravdo. Obseg zapuščine je minimalen. Vanjo sodi le hranilna vloga oziroma sredstva računu v višini 108,00 EUR in delež na nepremičninah, ki so zapustniku pripadale kot članu agrarne skupnosti H.. Podatki zemljiške knjige potrjujejo navedbe v oporoki o darilih zapustnika zakonitemu dediču P. P.. Na prvi pogled je jasno, da njihov obseg presega vrednost zapuščine in da nujni delež zakonitega dediča ni prikrajšan, oziroma da je ta v celoti dedno odpravljen. Enako velja za zakonito dedinjo M. C.. Z njej oziroma njenemu možu podarjenimi nepremičninami je bila tudi ona v celoti dedno odpravljena. Zapuščinsko sodišče bi moralo samo ugotoviti okoliščine o dedni odpravljenosti oziroma prikrajšanju nujnih deležev, in sicer s postavitvijo cenilca v zapuščinskem postopku. Ta bi ocenil vrednost zapuščine in prejetih daril. Na tej osnovi pa bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo samo odločiti o navedenih vprašanjih. Ob teh osnovnih informacijah bi šlo le za uporabo prava in ni osnove za pravdo. Na vročeno pritožbo zakonita dediča nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, kadar so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim tudi dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (3. točka 2. odstavka 210. člena Zakona o dedovanju – ZD). V obravnavanem primeru je prvo sodišče pravilno uporabilo navedeno pravno pravilo in pritožnika kot stranko, katere pravico je pravilno ocenilo za manj verjetno, pravilno napotilo na pravdo (1. odstavek 213. člena ZD). Pritožnikovo naziranje, da v obravnavanem primeru ne gre za sporna dejstva, je namreč zmotno. Spor o tem, ali je določen dedič dedno odpravljen, je dednopravne narave. Prvo sodišče je na podlagi pritožnikove izjave, razvidne iz zapisnika zapuščinske obravnave z dne 3.3.2009 na list. št. 109 spisa ugotovilo, da kot oporočni dedič zakonitima dedičema ne priznava njunih nujnih dednih deležev, ker trdi, da sta zaradi prejetih daril v času zapustnikovega življenja že v celoti dedno odpravljena. Zahteva, naj se jima prejeta darila vračunajo v dedni delež (46. do 58. člen ZD). Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča in podatkov spisa izhaja, da se nujna dediča M. C. in P. P. s tem nista strinjala in sta prejem daril zanikala (njuni izjavi na list. št. 109). To pa pomeni, da je med dediči spor o dejstvih v zvezi z vračunanjem daril. Dokler ne bo razčiščeno, ali sta dediča sporna darila prejela ali ne, tudi ni mogoče ugotoviti vrednosti zapuščine, ki je podlaga za izračun njunih nujnih deležev (28. člen ZD). To pa pomeni, da ne gre le za odločanje o pravnih vprašanjih, pač pa za spor o dejstvih, ki ga zapuščinsko sodišče ne more rešiti samo. Postopek mora prekiniti in napotiti dediče na pravdo (210. člen ZD).

Odločitev prvega sodišča je torej pravilna in tudi ta, da je na pravdo napotilo pritožnika. Njegova pritožba je v delu, ki se nanaša na njegovo napotitev na pravdo pavšalna, neobrazložena, pa tudi neutemeljena. Prvo sodišče je upravičeno štelo njegovo pravico za manj verjetno, saj gre za oporočnega dediča, ki trdi, da nujnima dedičema zaradi že prejetih daril ne gre nujni delež. Po enotnih stališčih sodne prakse je v takih primerih manj verjetna pravica oporočnega dediča, saj mora on dokazovati sporna dejstva o velikosti nujnih deležev ostalih dedičev (prim. sklep VSL I Cp 1001/95 z dne 8.11.1995, sklep VSL I Cp 1808/2000 z dne 13.12.2000).

Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in v sklepu ni absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – v zvezi s 163. členom ZD).