Jedro

Oprema, ki jo uvoznik plača, ne more predstavljati vložka tuje osebe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v novem postopku na podlagi sklepa vrhovnega sodišča, I Up 677/99-2 z dne 17.9.2003, po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.2.1998, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep in odločbo Carinarnice Nova Gorica z dne 31.7.1996. Z navedenim sklepom je prvostopenjski carinski organ obnovil postopek uvoza novega vlačilca znamke A., uvoženega po uvozni carinski deklaraciji (UCD) Carinske izpostave V. z dne 3.8.1993, z odločbo pa je tožniku kot carinskemu zavezancu naložil plačilo uvoznih dajatev in prometnega davka v skupnem znesku 4.121.153,00 SIT. Carinski postopek je bil obnovljen, ker je bilo naknadno ugotovljeno, da niso bili izpolnjeni pogoji za brezcarinski uvoz omenjenega vozila iz naslova vloge tuje osebe na podlagi 30. b člena Carinskega zakona (CZ 1976; Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/89, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90, 34/90 - prečiščeno besedilo in Uradni list RS, št. 17/91, 14/92).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi po presoji sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za brezcarinski uvoz opreme iz naslova vloge tuje osebe, saj račun, ki naj bi izkazoval, da je uvoženo blago vloga tuje osebe, ni resničen, sporno vozilo pa je uvoznik dejansko plačal italijanski družbi B., kar izhaja iz naknadno odkritega računa z dne 2.8.1993. Navedeno potrjujejo tudi izjave C.C., pooblaščenega člana uprave družbe D., ki jih je podal na zaslišanju pred pristojnimi italijanskimi organi, kot tudi obvestilo Carinskega okrožja v E. in dopis Urada kriminalistične službe v F. z dne 2.4.1996. Račun, ki izkazuje, da je bilo uvoženo vozilo dejansko plačano, je obstajal že v času postopka na prvi stopnji, vendar carinski organ zanj ni vedel, zato je podan obnovitveni razlog po 1. in 4. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986); Uradni list SFRJ št. 47/86 - prečiščeno besedilo, 83/89, RS 17/91, 4/92, 55/92). ZUP (1986) omogoča mednarodno pravno pomoč (41. člen), tuje listine pa so lahko tudi dokaz v upravnih postopkih (2. in 3. odstavek 170. člena), zato slovenskim carinskim organom ni bilo treba zaslišati tujega vlagatelja in so lahko verjeli podatkom italijanskih organov. Sodišče prve stopnje je tudi samo vpogledalo v prevode navedenih tujih listin, jih ocenilo kot verodostojne in presodilo, da zaslišanje domnevnega tujega vlagatelja na ugotovitev pravno odločilnih dejstev ne bi vplivalo. Potrdilo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, ki ga je predložil tožnik, nima narave javne listine (1. odstavek 172. člena ZUP (1986)), zato organa prve stopnje ni zavezovalo in je lahko znova ugotavljal dejstva, ki so bila navedena v tem potrdilu.

V pritožbi (sedaj reviziji), tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma da se izpodbijana sodba spremeni. Meni, da je njegova obveznost za plačilo carinskega dolga absolutno zastarala, zaradi česar obnova postopka ni več mogoča. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da tujega vlagatelja C.C. ni bilo treba zaslišati, saj bi le z njegovim zaslišanjem lahko ugotovili verodostojnost in natančnost njegovih navedb, danih italijanskim organom. Poleg tega meni, da je sodišče prve stopnje napravilo popolnoma napačne zaključke iz zapisnikov o zaslišanju tujega vlagatelja. Z ničemer ni dokazano, da bi šlo za plačilo s strani tožnika, saj tega ni potrdil niti tuji vlagatelj niti ne obstaja dokaz o tem v obliki bančnega dokazila. Izjava tujega vlagatelja, da nima deležev v slovenskih podjetjih, je lahko resnična, a to ne pomeni, da nima kapitalskih vložkov v slovenskih podjetjih. Pogodba o tujem vlaganju namreč ni pogodba o kapitalskih deležih. Priglaša stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v 2. odstavku navedenega člena pa je določil kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1 jo vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča je bilo v obravnavani zadevi glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. Revident je ves čas postopka vztrajal, da je uvoženo vozilo predstavljalo tuje vlaganje, po presoji upravnih organov in sodišča prve stopnje pa je bilo vozilo dejansko plačano. Po njihovi presoji navedeno izhaja iz kasneje najdenega računa, ki izkazuje, da je bilo vozilo plačano, in iz zapisnika o zaslišanju domnevnega tujega vlagatelja pred pristojnimi italijanskimi organi. Kot je vrhovno sodišče navedlo že v sodbi, s katero je prvič odločilo v obravnavanem primeru, so lahko podlaga za odločitev upravnega organa (glede na določbo 2. odstavka 170. člena ZUP (1986)) tudi listine, ki so bile izdane v tujem jeziku, pod pogojem, da so predložene v overjenem prevodu. Prevodi listin, iz katerih izhajajo odločilna dejstva - izjava tujega vlagatelja in račun o plačilu uvoženega vozila - so bili v novem postopku pridobljeni, zato je sodišče prve stopnje lahko ocenilo njihov pomen, njegova ocena pa je tako lahko tudi predmet preizkusa s strani revizijskega sodišča. Revizijsko sodišče se strinja s presojo navedenih dokazov s strani sodišča prve stopnje. Ob tem posebej poudarja, da je C.C. pri zaslišanju izrecno navedel, da prepozna le račune, ki so bili najdeni na sedežu njegove družbe, med katerimi je tudi račun, ki izkazuje, da je bilo vozilo dejansko plačano, ne prepozna pa računa, ki je bil podlaga za brezcarinski uvoz; da bi podpisal izjavo o tujem vlaganju, zapisano na spornem računu, je izrecno izključil. Glede na nedvoumnost njegovih izjav, s katerimi je zanikal tuje vlaganje, in glede na nesporen obstoj računa, ki izkazuje, da je sporno vozilo dejansko plačal tožnik, tudi po presoji revizijskega sodišča ni bilo potrebno ponovno zaslišanje C.C., zaradi česar je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo, ne da bi kršilo načelo kontradiktornosti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je zato pravilen zaključek upravnih organov in sodišča prve stopnje, da revident ni bil upravičen do brezcarinskega uvoza spornega vozila na podlagi 30. b člena CZ/76. Oprema, ki jo uvoznik plača, namreč ne more predstavljati vložka tuje osebe. Glede na navedeno pa je bila utemeljena obnova postopka po 1. točki 249. člena ZUP (1986), saj je organ izvedel za novo dejstvo in dokaz, ki je to dejstvo izkazovalo, šele po tem, ko je bil carinski postopek dokončan. Ker za obnovo postopka zadošča, da je podan en obnovitveni razlog, po presoji revizijskega sodišča na drugačno odločitev ne vpliva navedba tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je podan tudi razlog iz 4. točke 249. člena ZUP (1986).

Revident tudi neutemeljeno uveljavlja zastaranje njegove obveznosti za plačilo carinskega dolga. Blago je bilo uvoženo dne 3.8.1993, ko je tudi nastala njegova carinska obveznost, carinski dolg je bil revidentu obračunan 31.7.1996, odločba tožene stranke, s katero je prvostopenjske odločba postala dokončna in izvršljiva, pa je bila izdana dne 16.2.1998. Na dan začetka carinskega postopka je veljal CZ (1976), ki je v 56. členu določal, da pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. Pravica do izterjave carine je v vsakem primeru zastarana, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Tek zastaranja je bil torej pravočasno pretrgan z izdajo prvostopenjske carinske odločbe in odločbe tožene stranke. V času, ko je prvostopenjska carinska odločba postala dokončna in izvršljiva, pa tudi ni nastopilo zastaranje pravice do izterjave carinskega dolga.

Glede na navedeno revizijski ugovori niso utemeljeni. Zato je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

V skladu z določilom 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 revident sam nosi svoje stroške revizijskega postopka.