Jedro

V prehodni določbi 54. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih je določeno, da se v zadevah, v katerih je sodišče imenovalo sodnega izvedenca pred uveljavitvijo pravilnika, za odmero plačila in povrnitev stroškov uporablja prej veljavni Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih. Uporaba navedenih predpisov za odmero plačila in povrnitev stroškov je torej vezana na trenutek imenovanja sodnega izvedenca.

Izrek

I. Pritožba zoper odločitev v tč. IV. izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. II. Pritožbi zoper odločitev v preostalem delu izpodbijanega sklepa se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje - v tč. I. izreka spremeni tako, da se znesek nagrade v višini 592,00 EUR zniža na znesek 536,00 EUR, skupen bruto znesek 617,00 EUR pa na znesek 561,00 EUR, - v tč. II izreka tako, da se znesek 54,60 EUR zniža na znesek 49,64 EUR in znesek 3.27 EUR na znesek 2,97 EUR; v preostalem delu pa se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sodni izvedenki klinične psihologije za opravljeno izvedensko delo prizna nagrada in odmerijo stroški v skupnem znesku 617,00 EUR (592,00 EUR nagrade in 25,00 EUR stroškov). Odločilo je še, da se od odmerjenega bruto zneska obračuna 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 54,60 EUR in 0,53 % prispevek za poškodbe pri delu in poklicno bolezen v vrednosti 3,27 EUR, kar izplača sodišče. Odločilo je še, da se navedeni znesek nakaže iz sredstev predujma tožeče stranke do višine 489,75 EUR in iz sredstev predujma tožene stranke do višine 185,12 EUR.

2. Tožnica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevek sodne izvedenke za plačilo nagrade in stroškov zavrne, podrejeno pa da znesek nagrade in stroškov zniža. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je sodni izvedenki priznalo nagrado na podlagi Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik), ki velja sedaj in se uporablja od 1. 1. 2019 dalje, izvedenka pa je bila postavljena že pred uveljavitvijo navedenega pravilnika, in sicer s sklepom z dne 14. 11. 2018. V obeh pisnih dopolnitvah in v ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja bi morala izvedenka odgovoriti le na pripombe pravdnih strank na njeno izvedensko mnenje, saj ji poleg osnovne naloge po sklepu z dne 14. 11. 2018 niso bila naložena nobena dodatna vprašanja oziroma naloge. Sodna izvedenka pa na pripombe strank v bistvenem tudi ni odgovorila, zato ji ne pripada nagrada za dopolnitev izvedenskega mnenja. Plačilo za pisno izdelavo osnovnega mnenja in izvida pa obsega tudi morebitna nadaljnja ustna in/ali pisna pojasnila izvedenca v zvezi s pripombami pravdnih strank k mnenju. Opozarja tudi na določbo 23. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov in nagrade v pravdnem postopku, iz katerega izhaja, da mora sodni izvedenec povrnitev stroškov in nagrade zahtevati takoj po pričevanju oziroma izvedenskem delu, kar pa v tej zadevi ni bilo storjeno, saj je izvedenka stroške priglasila šele naknadno. Podrejeno graja tudi višino odmere nagrade in stroškov v izpodbijanem sklepu. Pregled dodatne dokumentacije za drugo pisno dopolnitev ni bil potreben in tudi ni izkazano, da bi sodna izvedenka poleg vpogleda v svoje osnovno mnenje in zapiske oziroma teste, ki so bili izdelani za osnovno mnenje, pregledovala še karkoli drugega. Branje pripomb pravdnih strank ni niti študij sodnega spisa niti pribava in pregled dodatne dokumentacije. Sicer pa nagrada po 49. členu Pravilnika znaša 46,00 EUR in ne 51,00 EUR. S strani izvedenke priglašeni znesek nagrade v višini 230,00 EUR, kar bi šlo izvedenki za zelo zahtevno dopolnitev izvedenskega mnenja, ni utemeljen. Izvedenki bi kvečjemu pripadala nagrada v znesku 92,00 EUR za manj zahtevno dopolnitev mnenja. Neizkazani so tudi stroški za drugo pisno dopolnitev mnenja v znesku 12,00 EUR. Izvedenka je za tisk nekaj strani dopolnilnega mnenja in njegovo pošiljanje po pošti porabila največ 5,00 EUR. Prav tako bi izvedenki pripadala nagrada za ustno podajanje mnenja kvečjemu v znesku 92,00 EUR, ne pa 153,00 EUR, kolikor velja za zahtevno mnenje. Ustno podajanje mnenja je trajalo od 9.33 do 10.38 ure, na narok pa je pristopila ob 8.30. Tako bi ji na podlagi 52. člena Pravilnika pripadlo 105,00 EUR. Za čas potovanja bi izvedenki pripadlo le 40,00 EUR, znesek potnih stroškov – kilometrine pa je priznan v nasprotju s 6. členom Pravilnika. Navaja še, da ni mogoče preizkusiti sklepa sodišča, da se odmerjena nagrada plača iz predujma tožnice do zneska 489,75 EUR, iz predujma toženca pa do zneska 85,12 EUR, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Takšen sklep pa je tudi materialnopravno napačen, saj je angažiranje sodnega izvedenca predlagal toženec, ki je zato dolžan kriti vse stroške za izvedbo tega dokaza.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku tožnice, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno podlago za določitev plačila za opravljeno izvedensko delo in povrnitev stroškov. Sodišče prve stopnje je uporabilo sedaj veljavni Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Uradni list št. 84/2018, v nadaljevanju Pravilnik 2018), ki je začel veljati 1. januarja 2019. V prehodni določbi 54. člena navedenega pravilnika je določeno, da se v zadevah, v katerih je sodišče imenovalo sodnega izvedenca pred uveljavitvijo pravilnika, za odmero plačila in povrnitev stroškov uporablja prej veljavni Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih (Ur. list. RS št. 88/2010 do 50/2015, v nadaljevanju Pravilnik 2010). Uporaba navedenih predpisov za odmero plačila in povrnitev stroškov je torej vezana na trenutek imenovanja sodnega izvedenca. V obravnavanem primeru je bila sodna izvedenka imenovana s sklepom IV P 301/2017-36 14. novembra 2018, kar pomeni, da je treba plačilo za opravljeno delo in povrnitev stroškov odmeriti po določbah Pravilnika 2010. 5. Iz podatkov spisa izhaja, da je izvedbo dokaza z izvedencem klinične psihologije predlagal toženec v odgovoru na tožbo, v primeru, če bi tožnica vztrajala, da ima stike z mld. hčerko le v tožničini navzočnosti. Pravdni stranki sta že na prvem naroku z glavno obravnavo (27. 3. 2018) sprejeli dogovor o toženčevem preživljanju, stikov s hčerko brez prisotnosti njene matere oziroma tožnice, kar pomeni, da je potreba po izvedbi predlaganega dokaza odpadla. Vendar pa je bila tožnica tista, ki je na naroku z glavno obravnavo z dne 19. 9. 2018 predlagala izvedbo dokaza z angažiranjem sodnega izvedenca klinične psihologije glede vprašanja trajanja stikov, predvsem ali je mld. hčerka zmožna pri tožencu tudi prespati in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da bo njeno prenočevanje dejansko mogoče.1 Na navedenem naroku in torej po predlogu tožnice je sodišče tudi sprejelo dokazni sklep za izvedbo dokaza z izvedencem klinične psihologije za ugotovitev omenjenih dejanskih okoliščin, ki jih je izpostavila tožnica. Ne drži torej pritožbena navedba tožnice, da je bil predlagatelj tega dokaza toženec in da je zato on dolžan v celoti kriti stroške njegove izvedbe.

6. Sodišče prve stopnje je na naroku z dne 19. 9. 2018 naložilo vsaki od pravdnih strank, da založi predujem za izvedbo navedenega dokaza po 600,00 EUR. Tožeča stranka v odrejenem roku predujma ni plačala, zato se je toženec obvezal, da bo plačal tudi tožničin del predujma. Sodna izvedenka je izdelala izvedensko mnenje, za kar ji je sodišče priznalo stroške v skupnem (bruto) znesku 977,00 EUR, obračun in nakazilo pa izvršilo iz sredstev predujma, ki ga je založil toženec. Toženec je v pripombah na izvedensko mnenje predlagal njegovo dopolnitev in sicer glede natančnejše določitve obsega stikov. Številne pripombe in predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja pa je podala tudi tožnica. Sodišče prve stopnje je 3. 7. 2019 vsako od strank pozvalo na plačilo predujma po 100,00 EUR in s sklepom z dne 4. 7. 2019 naložilo izvedenki, da svoje pisno mnenje dopolni. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 9. 9. 2019 sodni izvedenki priznalo nagrado in stroške za dopolnilno izvedensko mnenje v skupnem znesku 193,00 EUR in odločilo, da se plačilo izvrši iz sredstev predujma, ki ga je založila tožnica do višine 100,00 EUR, preostanek pa iz sredstev predujma, ki ga je založil toženec. Obe pravdni stranki sta podali pripombe tudi na dopolnitev izvedenskega mnenja. Tožnica je predlagala, da se izvedenki naloži pisna dopolnitev izvedenskega mnenja, nato pa naj se opravi še njeno neposredno zaslišanje. 15. 10. 2019 je sodišče pozvalo tožnico na založitev predujma v višini 200,00 EUR za stroške neposrednega zaslišanja izvedenke na naroku. Z vlogo z dne 18. 12. 2019 je tožnica svoje pripombe na izvedensko mnenje še dopolnila. Sodna izvedenka je 8. 1. 2020 svoje izvedensko mnenje še drugič dopolnila in predlagala plačilo za opravljeno delo in povrnitev stroškov v skupnem znesku 293,00 EUR.

7. Ne drži pritožbeni očitek, da pri izdelavi dopolnilnega izvedenskega mnenja ni šlo za dodatno delo, ampak le za pojasnila, ki naj bi sodila v okvir prvotno dane naloge. Tožnica je namreč zatrjevala nova dejstva, prav tako je izpodbijala izvedenkino metodo dela, ki jo je utemeljevala z dvema strokovnima člankoma. Že zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da izvedenka ni imela dela s pregledom dodatne dokumentacije. Izvedenka je za preučitev dodatne dokumentacije predlagala plačilo 51,00 EUR, kolikor znaša tarifa za zbiranje in proučevanje manj obsežne dokumentacije po Pravilniku 2018. Ker je treba za določitev plačila uporabiti določbe prej veljavnega Pravilnika izvedenki za to postavko pripada 46,00 EUR. Izvedenka je predlagala tudi priznanje nagrade za izdelavo dopolnilnega mnenja v višini 230,00 EUR, kolikor znaša tarifa za izdelavo zelo zahtevnega dopolnilnega izvedenskega mnenja. Nedvomno gre za zelo zahtevno izvedensko mnenje, zato izvedenki pripada navedena nagrada, vendar po prej veljavnem Pravilniku 2010 v višini 207,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ovrednotilo izvedenkine materialne stroške v višini zahtevanih 12,00 EUR v skladu z določbo tretjega odstavka 45. člena Pravilnika 2010. 8. Prvostopenjsko sodišče je izvedenki za priprave na ustno podajanje mnenja pravilno priznalo znesek, ki velja za zahtevno mnenje, kar po tarifi iz Pravilnika 2010 znaša 138,00 EUR. Za samo ustno podajanje mnenja (drugi odstavek 52. člena Pravilnika), ki določa, da izvedencu za vsake začete pol ure pripada 35,00 EUR, je treba izvedenki priznati 105,00 EUR2. Za čas potovanja na sodišče izvedenki pripada 40,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika). Nedvomno pa tudi znesek potnih stroškov v višini 13,00 EUR ustreza strošku prevoza z javnim prevoznim sredstvom.

9. Glede na navedeno znaša izvedenkina nagrada za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in ustno podajanje izvida 536,00 EUR, pripadajo pa ji tudi stroški v znesku 25,00 EUR oziroma skupaj 561,00 EUR.

10. Sodišče prve stopnje se je na naroku za glavno obravnavo, na katerem je izvedenka ustno podala mnenje, strinjalo s sodno izvedenko, da vloži pisni stroškovnik. Iz zapisnika o naroku ne izhaja, da bi se tožnica temu uprla. Neutemeljen je zato njen pritožbeni očitek, da je predlog za določitev nagrade in stroškov prepozen.

11. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijani sklep v točki I. izreka spremeniti tako, da se znesek 592,00 EUR nadomesti z zneskom 536,00 EUR, znesek 617,00 EUR pa z zneskom 561,00 EUR. V tč. II. izreka izpodbijanega sklepa se znesek 54,60 EUR nadomesti z zneskom 49,64 EUR, znesek 3,27 EUR pa z zneskom 2,97 EUR. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožnice zoper odmero nagrade in stroškov delno ugoditi in izpodbijani sklep v navedenem delu ustrezno spremeniti (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), v preostalem delu odločitve o določitvi nagrade in stroškov pa je bilo treba pritožbo zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožnica izpodbija tudi odločitev pod točko IV. izreka izpodbijanega sklepa, s katero je določeno, da naj se priznani znesek nagrade in stroškov izplača iz predujma tožeče stranke v znesku 489,75 EUR in iz predujma tožene stranke do zneska 185,12 EUR. Ta odločitev predstavlja odločitev med pripravami za glavno obravnavo in se nanaša na vodstvo postopka. Nanaša se na vprašanje založitve stroškov za izvedbo dokaza. Ne gre za stroškovno odločitev. Šele s to bo odločeno, katera od pravdnih strank in v kakšni višini krije stroške izvedbe tega dokaza. Zoper odločbe izdane med pripravami za glavno obravnavo in se nanašajo na vodstvo postopka, ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP). V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o tožničinih stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 365. člena ZPP).

1 Tožničin predlog v tretjem odstavku na 8. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 9. 2018. 2 Izvedenka je mnenje podajala od 9.33 do 10.38 ure.