Jedro

Sodišče je osebnega zdravnika prepoznalo kot verodostojno pričo, zato mu je pravilno poklonilo vero glede trditve, da tožnik ni nikoli predlagal novega bolniškega staleža. Predpisan postopek uveljavitve pravic zavarovancev iz ZZVZZ ter Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je potrebno spoštovati. Postopek uveljavitve pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja sledi cilju enakopravne obravnave vseh zavarovancev in opredelitev možnosti v primeru nesoglasja z odločitvami osebnega in imenovanega zdravnika ter zdravstvene komisije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo sklepa toženca št. ... z dne 8. 3. 2021 in odločbe št. ... z dne 27. 5. 2021 ter da se ugotovi, da je bil tožnik v času od 15. 4. 2015 do 15. 3. 2020 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. Odločilo je, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Tožnik ne soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da ker osebnemu zdravniku ni predlagal bolniškega staleža, mu le-ta ne gre. Tožnik se je od 15. 4. 2015, ko je bila izdana sodba V Ps 2241/2013, zdravil vse do upokojitve dne 15. 3. 2021. S tem je bil njegov osebni zdravnik seznanjen, zato je nesporno, da tožnik od 15. 4. 2015 do upokojitve ni bil sposoben za nobeno delo. Tožnik je obiskoval osebnega zdravnika, saj je bilo njegovo zdravljenje povezano z izdajo zdravil in mu nenehno prigovarjal, naj mu odpre bolniški stalež. Nenazadnje je bil z vsebino sodbe V Ps 2241/2013 osebni zdravnik seznanjen in bi moral tožniku od izdaje sodbe dalje odpreti bolniški stalež sam. Tožnik se zoper ustno pojasnilo osebnega zdravnika, ki mu staleža ni želel odpreti, ni pritožil, saj se mu ni hotel zameriti. Sodišče je napačno sledilo izpovedbi osebnega zdravnika. Osebni zdravnik je pri izvajanju formalnosti v tožnikovem postopku delal napake, kar potrjuje tudi podaja predloga za invalidski postopek šele leta 2019, čeprav je že specialist psihiater za tožnika 2015 predlagal upokojitev. Osebni zdravnik mu bolniškega staleža ni hotel odpreti, ker je bil brezposeln.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve postopka.

5. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovemu zatrjevanju o napačni dokazni oceni sodišča, da tožnik ni predlagal novega bolniškega staleža od 15. 4. 2015 do invalidske upokojitve 15. 3. 2020. Sodišče je osebnega zdravnika prepoznalo kot verodostojno pričo, zato mu je pravilno poklonilo vero glede trditve, da tožnik ni nikoli predlagal novega bolniškega staleža. Zaslišana priča je prepričljivo izpovedala, da tožnik, kljub šestim obiskom v oktobru 2015 ni zahteval novega bolniškega staleža oziroma njegovega nadaljevanja. Slednje bi bilo v kartonu zagotovo zabeleženo ter bi mu bolniški stalež tudi odprla. Priča je konkretno pojasnila, da je po vpogledu v zdravstveni karton razvidno, da se je tožnik 19. 10. 2015 oglasil pri njej in zahteval, da njegov zdravstveni karton posreduje Zavodu RS za zaposlovanje. Zabeleženo je, da dne 9. 11. 2015 zdravstvenega kartona ni imela ter da je bil tožnik od 1. 11. 2015 do 6. 11. 2015 v bolnišnici A. Upoštevajoč prepričljivo izpovedbo zaslišane priče, ki je določno opredelila obiske tožnika in vsebino obravnave ob posameznih obiskih ter protokol vodenja zdravstvenega kartona, bi tožnikova zahteva po odprtju bolniškega staleža zagotovo bila zavedena, kot je bila v predhodnih obdobjih, ko je tožnik zahteval bolniški stalež. Nenazadnje je tudi sam tožnik izpovedal, da predloga za priznanje bolniškega staleža za nazaj zaradi poškodbe pri delu ni vložil sam, ga pa je mogoče vložil njegov odvetnik, s čimer soglaša. 6. Pritožbeno sodišče argumentirani in izčrpni dokazni oceni sodišča v 9. točki obrazložitve sodbe popolnoma sledi. Sodišče je v 10. točki obrazložitve sodbe pravilno izpostavilo, da je bil tožnik že v pravnomočni sodbi V Ps 2241/2013 z dne 15. 4. 20151 posebej opozorjen, da je ugotavljanje nadaljnje nezmožnosti za delo lahko le predmet novega postopka, saj zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

7. Povsem ustrezno je tudi pojasnilo sodišča v 12. točki obrazložitve, da je predpisan postopek uveljavitve pravic zavarovancev iz ZZVZZ ter Pravil potrebno spoštovati. Postopek uveljavitve pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja sledi cilju enakopravne obravnave vseh zavarovancev in opredelitev možnosti v primeru nesoglasja z odločitvami osebnega in imenovanega zdravnika ter zdravstvene komisije.2

8. Sodišče je v 13. točki obrazložitve sodbe ugotavljalo še izpolnjenost pogojev priznanja morebitnega retrogradnega bolniškega staleža3 in pravilno ugotovilo, da zahtevani pogoji za priznanje začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu v obdobju od 15. 4. 2015 do 15. 3. 2020 niso podani.

9. Ni odveč opozoriti tudi na ugotovitev sodišča, da je tožnik na podlagi odločbe ZPIZ z dne 22. 4. 20204 invalidsko upokojen zaradi posledic bolezni in ne kot posledice poškodbe pri delu. Edino poškodba pri delu kot razlog obravnave zatrjevane začasne nezmožnosti za delo,5 bi tožniku lahko hipotetično omogočila priznanje začasne nezmožnosti za delo.6

10. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovemu zatrjevanju, da bi sodišče moralo imenovati sodnega izvedenca za presojo priznanja bolniškega staleža po vsebini. V tem sporu ni podane podlage za presojo morebitne tožnikove začasne nezmožnosti po vsebini, saj kot je pravilno predhodno ugotovilo sodišče, tožnik ni podal predloga za nov bolniški stalež oziroma predloga za njegovo nadaljevanje. Nenazadnje pa takšnega dokaznega predloga tožnik tudi ni podal do zaključka glavne obravnave.7

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Stroške pritožbe nosi tožnik sam, saj mu BPP ni bila priznana za pritožbeno stopnjo.

1 S katero mu je bila priznana začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu od 1. 6. 2013 do 15. 4. 2015. 2 Tožnik ima v primeru nesoglasja z odločitvami z odločevalci iz obveznega zdravstvenega zavarovanja možnost pravnih sredstev, opredeljenih v ZZVZZ, ki pa je ni realiziral. 3 Kot jih določa 232. člen Pravil. 4 S katero je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in je prejemnik invalidske pokojnine od 16. 3. 2020 dalje. 5 Glede na tožnikovo sklicevanje na ugotovljeno invalidnost. 6 Tožnik je od 16. 3. 2020 dalje upokojen. 7 V tožbi je podal le dokazni predlog zaslišanja specialista nevrologa "po potrebi", kar ne moremo šteti kot substancirani dokazni predlog za imenovanje sodnega izvedenca.