Jedro

Pritožnik meni, da je upravičeno v predlogu navedena sredstva (nepremičnino v Beogradu in delež v družbi U.) prikazoval v izvenbilančni evidenci, ker je za tovrstno evidentiranje imel podlago v 57. členu Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (v nadaljevanju UMIOBS), vendar tega upravičenja ni izkazal. Vzpostavitev take izvenbilančne evidence za sredstva, ki jih je podjetje v okviru programa lastninskega preoblikovanja smelo izločiti iz svojih sredstev, je bila po citiranem določilu UMIOBS dopustna le na osnovi pogodbe s Skladom Republike Slovenije za razvoj. Da take pogodbe nasprotni udeleženec s tedanjim Skladom RS za razvoj, niti s Skladom RS za sukcesijo ni sklenil, pa je predlagatelj izkazoval z dopisi likvidacijskega upravitelja SRD - družbe D.S.U. d.o.o. z dne

9.12.2003 in Sklada RS za sukcesijo z dne 17.12.2003. Navedeno dejstvo je zadosten vzrok za domnevo, da nasprotni udeleženec omenjena sredstva neutemeljeno vodi v izvenbilančni evidenci, moral pa bi jih kot lastna sredstva v aktivi bilance stanja in je torej zadosten vzrok za domnevo, da so aktivne postavke v bilanci stanja bistveno pocenjene, ker v njej v predlogu navedeno premoženje sploh ni evidentirano in ocenjeno. Materialna predpostavka za imenovanje izrednega revizorja po 1. odstavku 74. člena ZPre je torej izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče za izrednega revizorja za letno poročilo za poslovno leto 2002 družbe N d.d., Nazorjeva 6 imenovalo družbo G. d.o.o., z nalogo, naj pojasni do kolikšne najnižje vrednosti bi morale biti ovrednotene aktivne postavke: nepremičnina v Beogradu, v zemljiški knjigi vpisana na ime družbe N. d.d. Ljubljana in poslovni delež te družbe v družbi U. Nasprotnemu udeležencu je še naložilo plačilo predujma za kritje stroškov izredne revizije v znesku 1.800.000,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil nasprotni udeleženec, uveljavljal pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo predloga za imenovanje izrednega revizorja in stroškovno posledico.

Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V kolikor sodišče meni, daj e predlagatelj pri sodišču pravočasno uveljavljal svojo pravico do predloga za imenovanje izrednega revizorja, mu te predpostavke za obravnavanje predloga ni treba posebej obrazlagati. Zmotno pa pritožnik meni, da je bil predlog vložen prepozno in da zato ni dopusten. Po 4. odstavku 74. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre) lahko delničarji podajo predlog za imenovanje izrednega revizorja v roku 30 dni od zasedanja skupščine, na kateri je bilo izpodbijano letno poročilo. Kot navaja sam pritožnik, je bila skupščina dne 29.8.2003. Tridesetdnevni rok za vložitev predloga bi torej potekel dne 28.9.2003. Tega dne je bila nedelja. Kadar pa je zadnji dan roka nedelja, se po 4. odstavku 111. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Tako se pokaže, da je bil predlog vložen v ponedeljek 29.9.2003, vložen pravočasno, preden se je rok iztekel. Predpostavka za dopustnost obravnavanja navedenega predloga je torej podana.

Pritrditi je pritožniku, da je predpostavka za domnevo, da je neko sredstvo družbe v računovodskih izkazih podcenjeno, da je družba sploh lastnik sredstva. Pritožnik meni, da je upravičeno v predlogu navedenega sredstva (nepremičnino v Beogradu in delež v družbi U.) prikazoval v izvenbilančni evidenci, ker je za tovrstno evidentiranje imel podlago v 57. členu Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (v nadaljevanju UMIOBS), vendar tega upravičenja ni izkazal. Vzpostavitev take izvenbilančne evidence za sredstva, ki jih je podjetje v okviru programa lastninskega preoblikovanja smelo izločiti iz svojih sredstev, je bila po citiranem določilu UMIOBS dopustna le na osnovi pogodbe s Skladom Republike Slovenije za razvoj. Da take pogodbe nasprotni udeleženec s tedanjim Skladom RS za razvoj, niti s Skladom RS za sukcesijo ni sklenil, pa je predlagatelj izkazoval z dopisi likvidacijskega upravitelja SRD - družbe D.S.U. d.o.o. z dne 9.12.2003. Navedeno dejstvo je zadosten vzrok za domnevo, da nasprotni udeleženec omenjena sredstva neutemeljeno vodi v izvenbilančni evidenci, moral pa bi jih kot lastna sredstva v aktivi bilance stanja in je torej zadosten vzrok za domnevo, da so aktivne postavke v bilanci stanja bistveno podcenjene, ker v njej v predlogu navedeno premoženje sploh ni evidentirano in ocenjeno. Materialna predpostavka za imenovanje izrednega revizorja po 1. odstavku 74. člena ZPre je torej izkazana.

Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče pa tudi ne more slediti pritožnikovemu sklicevanju na 6. člen Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, češ, da so navedena sredstva prešla v last SRD-a kajti pritožnik z ničemer ni izkazal, da je skladno z 2. odstavkom 6. člena Zakona SRD-u posredoval vse potrebne podatke, da bi SRD navedeno premoženje evidentiral in prenesel v svojo posest, upravljanje in razpolaganje.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da že iz revidiranega letnega poročila izhaja pravilnost izvenbilančnega evidentiranja spornih sredstev. ZPre namreč ne izključuje izredne revizije v primerih, kadar je letno poročilo že revidirano z redno revizijo. Gre namreč za nekakšno super revizijo s točno opredeljenim obsegom dela.

Pritožnik neutemeljeno oporeka tudi višini določenega predujma za stroške izredne revizije. Res je sicer, da je bil predračun izrednega revizorja izdelan ob predpostavki, da bo moral vrednotiti tudi pasivne postavke (obveznosti iz naslova kredita pri SKB banki d.d. Ljublajna in obveznost do družbe Univit d.o.o. Ljubljana), kar po izpodbijanem sklepu ni naloga izrednega revizorja, vendar je skladno z 2. odstavkom 76. člena ZPre sodišče izrednemu revizorju naložilo tudi, da mora, če pri opravljanju revizije ugotovi, da so posamezne postavke v knjigovodskih izkazih precenjene ali da so bili kršeni predpisi o razčlenjenosti letnega poročila, izredno revizijsko poročilo vsebovati tudi te ugotovitve. Ta naloga v predračunu izrednega revizorja ni opredeljena, poleg tega pa iz predračuna izhaja, da v njem niso zajeti morebitni potni stroški. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da višina nasprotnemu udeležencu odrejenega plačila predujma ni previsoka. Na drugačno presojo o višini predujma ne more vplivati niti dejstvo, da je navedeni revizor za nasprotnega udeleženca že opravljal redno letno revizijo letnega poročila za leto 1999, zaradi česar naj bi bila izvedba izrecne revizije zanj nezahtevno opravilo, Kot je bilo že omenjeno, gre za tako imenovano super revizijo s točno opredeljeno nalogo, ki ni identična opravljanju redne revizije letnega poročila.

V čem naj bi bilo nasprotje med razlogi sklepa in predračunom izrednega revizorja, pritožnik ne pojasni. Iz obrazložitve sklepa pa jasno izhaja, da je znesku 1.400.000,00 SIT iz predračuna treba prišteti še DDV in potne stroške, revizijsko poročilo pa bo moralo vsebovati tudi morebine ugotovitve iz 2. odstavka 76. člena ZPre, zaradi česar je predujem, odrejen v višini 1.800.000,00 SIT, ustrezen. Pritožbeno sodišče zato samo ni našlo očitanih, pa ne zadosti opredeljenih nasprotij med razlogi sklepa in predračunom izrednega revizorja.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je neutemeljeno pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Izrek o pritožbenih stroških predlagatelja temelji na 1. odstavku

165. člena v zvezi s 155. členom ZPP v zvezi z 2. odstavkom 1. člena in 37. členom ZNP. Ker predlagatelj z odgovorom na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, njegovih priglašenih stroškov ni mogoče opredeliti kot potrebne stroške. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je dolžan predlagatelj sam nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.