Jedro

Gradbeni inšpektor lahko v inšpekcijskem postopku le preverja podatke v izdanih dovoljenjih, ni pa pristojen za ugotavljanje dejstev, ki morajo biti upoštevana v postopku izdaje odločbe, s katero je gradnja dovoljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Gradbena inšpektorica je z odločbo z dne 23. 6. 2010 zavezancema A.A. in B.B. (v nadaljevanju tožnikoma) v 1. točki izreka odredila takojšnjo ustavitev gradnje stanovanjskega objekta razgibanega tlorisa, maksimalnih dimenzij 15,32 m x 20,60 m, maksimalne etažnosti P + 1 + M ter zunanje ureditve, ob stanovanjskem objektu z natančnim opisom navedenim v oklepaju na parc. št. 4381 k.o. C. V 2. točki izreka je tožnikoma odrejeno, da morata objekt opisan v prvi točki izreka odstraniti v šestih mesecih po prejemu odločbe in na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje. Tožnika sta v 3. točki izreka opozorjena, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti odrejenih v 2. točki izreka, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. V 4. točki izreka so za obravnavane objekte določene prepovedi, iz prvega odstavka 158. člena ZGO. V 5. in 6. točki izreka pa je navedeno, da stroškov postopka ni bilo in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve izhaja, da je inšpektorica po opravljenem ogledu dne 20. 4. 2010 ugotovila, da leži obravnavani objekt z zunanjo ureditvijo na severnem delu parcele št. 4381 k.o. C., ki ga uvršča med manj zahtevne objekte, za katere pa je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Na podlagi obvestila tožnikov, njune izjave, priloženih fotografij in grafične priloge inšpektorica ugotavlja, da sta investitorja AB podporni zid maksimalne dolžine 6,10 m, višine 4,40 m izvedla kot podaljšek zahodne fasade objekta in je pravokotno na ta zid izveden AB podporni zid maksimalne dolžine 3,00 m višine 1,20 m ter da sta oba sestavna dela rezervoarja za vodo. Na podlagi podatkov, ki izhajajo z zemljiškega katastra Območne geodetske uprave Koper za zemljišče s parc. št. 8912/14 k.o. D., ki je po parcelaciji izvedeni na podlagi odločbe GURS, Izpostava Koper z dne 20. 11. 1998, bilo razdeljeno med novo parc. št. 8912/13 (severozahodni del z obstoječo stavbo) in na že obstoječo parc. št. 8912/14, ki so bile po izdelavi novega zemljiškega katastra za k.o. C. na novo oštevilčene, inšpektorica ugotavlja, da je parc. št. 8912/14 k.o. D. sedaj označena s parc. št. 4381 k.o. C. Po pregledu dokumentacije na Upravni enoti Izola v zvezi z gradnjo na parc. št. 4381 k.o. C., inšpektorica ugotavlja, da za gradnjo obravnavano v inšpekcijskem postopku, sedanjima lastnikoma – tožnikoma ni bilo izdano gradbeno dovoljenje niti pred parcelacijo oziroma pred prodajo zemljišča s parc. št. 4381 k.o. C. Ob tem je ugotovila, da se vsa dovoljenja izdana v letih 1995, 1996 in 1997, na katera se tožnika sklicujeta nanašajo na stanovanjski objekt z zunanjo ureditvijo, ki stoji na parc. št. 4380/1 k.o. C. in ne na obravnavanem objektu z zunanjo ureditvijo.

Ker sta tožnika kot lastnika obravnavane nelegalne gradnje zavezanca v tej inšpekcijski zadevi, so bili po presoji inšpektorice izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa določenem v 152. členu ZGO. Točko 3. izreka utemeljuje na tretjem odstavku 148. člena, točko 4. izreka na prvem in drugem odstavku 158. člena, točko 6. izreka pa na tretjem odstavku 146. člena ZGO. 5. točka izreka temelji na 117. členu ZUP.

Na pritožbo tožnikov je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo številka 0612-234/2010/2 z dne 18. 2. 2011 odpravilo 1. in 2. točko odločbe gradbene inšpektorice z dne 23. 6. 2010 v delu, ki je v prvostopni odločbi naveden v oklepaju in ki se nanaša na zunanjo ureditev ob stanovanjskem objektu ter ju je v tem delu v izreku svoje odločbe pod točko 1. dopolnilo z natančno opredelitvijo lege posameznih objektov in njihovo konkretizacijo ter določilo nov rok za izpolnitev obveznosti. Pod točko 2. izreka je zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov. S 3. točko izreka pa je v preostalem delu zavrnilo pritožbo tožnikov.

Iz obrazložitve izhaja, da je zapis lege posameznih objektov in zunanje ureditve naveden v 1. in 2. točki izreka prvostopne odločbe v oklepaju, premalo natančen in določen (213. člen ZUP). Zato ga je pritožbeni organ nadomestil z zapisom razvidnim iz 1. točke izreka odločbe. V preostalem delu pa pritožbeni organ sledi dejanskemu stanju ugotovljenem v postopku izdaje prvostopne odločbe in navaja razloge zaradi katerih niso utemeljeni pritožbeni ugovori glede dejanskega stanja, kot tudi glede uporabe materialnih predpisov.

V zvezi s tem navaja, da sta v času gradnje obravnavanih objektov zgrajenih na parc. št. 4381 k.o. C. pred 1. 1. 2003 veljala ZUN in ZGO (betonska ploščad na dvorišču na severozahodnem delu zemljišča zgrajena pred letom 1998; armirano betonski zid - ograja dolžine 7,00 m in višine 1,60 m zgrajen v letu 1999 ob severovzhodni meji parcele; podporni zid terase 5,40 m dolžine in 1,60 m višine ob vzhodnem delu zemljišča kot nadaljevanje severovzhodne fasade izdelan v decembru 2001; kamniti podporni zid dolžine 37,00 m maksimalne višine 1m, delno na severovzhodni meji zemljišča zgrajen do junija 2002; in zidano korito površine 5,50 m x 1,00 m izdelano do junija 2002). Po citiranju določb 50., 51. in 62. člena ZUN, pritožbeni organ ugotavlja, da iz pritožbi priloženih listin ni razvidno, da bi investitor za navedene objekte priglasil dela pri občinskem upravnem organu. Zato, ker investitor ni ravnal po takrat veljavnih predpisih, predstavljajo tudi navedeni objekti nelegalno gradnjo. Vsi preostali objekti zgrajeni v času od 1. 1. 2003 pa so bili zgrajeni v času, ko je že veljal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik). S sklicevanjem na določbe 19., 20., 26. in 27. člena Pravilnika, tožnikoma pojasnjuje, da bi morala za vrtno uto, zato, ker pripada stavbi zgrajeni brez gradbenega dovoljenja, zaprositi za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker tlakovani pločnik ob objektu in tlakovana pot po zemljišču niso izvedeni v zvezi z legalno zgrajenim objektom, tudi ne morejo spadati med dovoljena dela za lastne potrebe. V nadaljevanju tožnikoma z razlago 3. in 3.a člena ZGO-1 in z določbami 4. in 12. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, pritožbeni organ pojasnjuje pogoje pod katerimi se objekt lahko šteje kot enostaven objekt in po katerih mora imeti stavba, h kateri se enostavni objekti za lastne potrebe gradijo, gradbeno dovoljenje.

Pritožbeni organ glede na navedeno ugotavlja, da stanovanjski objekt razgibanega tlorisa, maksimalnih tlorisnih dimenzij 15,32 m x 20,60 m, maksimalne etažnosti P + 1 + M brez dvoma predstavlja nelegalno gradnjo opredeljeno v 12.1 točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in da nelegalno gradnjo predstavljajo v izreku odločbe navedeni nezahtevni objekti, za katere je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in enostavni objekti, ki so izvedeni ob stanovanjskem objektu brez gradbenega dovoljenja. Zato je po presoji pritožbenega organa gradbeni inšpektor pravilno v skladu s 152. členom ZGO-1 v izreku odločbe odredil inšpekcijski ukrep.

Tožnika s tožbo izpodbijata v celoti odločbo z dne 23. 6. 2010 in 1. ter 2. točko izreka odločbe z dne 18. 2. 2011 in uveljavljata tožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Navajata, da je izpodbijana odločba zmotna ker temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, napačni uporabi materialnega predpisa in kršitvi pravil postopka. Zato zanju predstavljata nezakonit poseg v njun pravni položaj, kot tudi v njune človekove pravice in temeljne svoboščine.

Zatrjujeta, da je dejansko stanje v obeh izpodbijanih odločbah ugotovljeno napačno in nepopolno. V zvezi s tem navajata, da je stanovanjski objekt, stoječ na zemljišču parc. št. 4381 k.o. C. zgrajen na podlagi veljavnega in pravnomočnega gradbenega dovoljenja Upraven enote Izola, št. 351-171/94-1/G-97/71 izdanega dne 22. 10. 1997 investitorju E.E. Le-ta je po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja rekonstruiral in dozidal obstoječi stanovanjski objekt v povečanih tlorisnih gabaritih na zemljišču s takratno parc. št. 8912/14 k.o. D. Istemu investitorju so bile v zvezi s to gradnjo izdane še odločbe z dne 11. 9. 1995 (za pripravljalna dela), z dne 29. 10. 1997 (dovoljenje za postavitev shrambe) z dne 4. 12. 1997 (za postavitev samostojnega nadstreška). Iz parcelne št. 8912/14 sta kasneje nastali novi parceli, od katerih je ena ohranila isto številko, druga pa je pridobila št. 8912/13. Parc. št. 8912/14 pa se je kasneje preimenovala v parc. št. 4381 k.o. C. Ker sta tožnika 24. 4. 1998 z investitorjem sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup hiše, ki je predmet inšpekcijske odločbe, iz katere je razvidno, da je bil stanovanjski objekt s št. 46a na parc. št. 8912/14 k.o. D. zgrajen po gradbenem dovoljenju, se tožnika ne strinjata z ugotovitvijo, da se gradbeno dovoljenje nanaša na objekt, ki stoji na parc. št. 4380/1 k.o. C. Navedeni objekt, ki je bil ob nakupu zgrajen do IV. gradbene faze, s shrambo in samostojnim nadstreškom, sta tožnika, ki sta ob podpisu pogodbe pridobila vso gradbeno dokumentacijo, na njeni podlagi dokončala gradnjo po izdanem gradbenem dovoljenju in gradbeni dokumentaciji glaseči se na prejšnjega investitorja. Dejstvo, da navedeno gradbeno dovoljenje ni bilo izdano za nepremičnino na parc. št. 4380/1 k.o. C. pa je razvidno tudi iz primerjave zemljiško katastrskih in zemljiškoknjižnih podatkov, med drugim tudi iz odločbe GU Koper 90312-727/1997. Iz njih po zatrjevanju tožnikov izhaja, da stanje v zvezi s takratno nepremičnino s parc. št. 8912/14 k.o. G. ustreza stanju, ki je sedaj v zemljiškem katastru evidentirano pri parc. št. 4381 k.o. C., na naslovu F. 46a in ne stanju parc. št. 4380/1 k.o. C., na katerem je stanovanjska stavba s št. F. 46b. Zato tožnika trdita, da ne obstaja pravna podlaga za ustavitev gradnje njunega stanovanjskega objekta na prac. št. 4381 k.o. C., niti za njegovo rušenje.

Glede zunanje ureditve objekta pa tožnika zatrjujeta, da so bili objekti zgrajeni od leta 1998 do 2003, zgrajeni v skladu z ZUN in ZGO in da je imel investitor v skladu s tedaj veljavno zakonodajo vsa ustrezna dovoljenja (gradbeno dovoljenje, delno lokacijsko dovoljenje, odločba o priglasitvi del). Zato sta bila tožnika prepričana, da ima tudi obstoječi objekt veljavno gradbeno dovoljenje, saj bi v primeru nelegalne gradnje upravni organ, ki je navedena dovoljenja izdajal, že tedaj investitorja oz. tožečo stranko moral o tem obvestiti.

Zatrjujeta, da upravna organa nista izvedla dokazov, ki sta jih v pritožbi predlagala. Kljub predlogu o postavitvi izvedenca geodetske stroke, ki bi pojasnil potek sprememb z nepremičnino izvedenec ni bil postavljen in tudi stranke niso bile zaslišane in to brez pojasnila zakaj predlagani dokazi niso bili izvedeni. Upravnima organoma zato očitata, da pri izdaji odločb nista ravnala po pravilih postopka in da je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe.

Tožnika zatrjujeta, da je na mestu spornega objekta bil že v letu 1920 zgrajen objekt in da predstavlja zato sporni objekt nadomestno gradnjo na ruševinah takratnega objekta. Za ugotovitev navedene trditve tožnika predlagata zaslišanje prič, vpogled orto-foto posnetka fotografij in ogled na kraju samem.

Sodišču zato predlagata, da obe izpodbijani odločbi odpravi, inšpekcijski postopek ustavi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa predlagata, da sodišče obe odločbi odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih razvidnih iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnika v pripravljalnih vlogah dodatno utemeljujeta trditev, da ima sporni objekt veljavno gradbeno dovoljenje in sodišču, z navajanjem dejstev, ki se nanašajo na drug objekt investitorja E.E. zgrajen na parc. št. 8912/13 k.o. D. v času od maja 1998 do septembra 1998 (ko je gradbeno dovoljenje še glasilo na njegovo ime), sodišču predlagata, da E.E. obvesti o upravnem sporu skladno z 204. členom ZPP.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče, ki se z odločitvijo strinja in v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke v obrazložitvah obeh odločb in zato ne ponavlja razlogov za odločitev. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavani zadevi ostaja sporno vprašanje ali je bila gradnja objektov obravnavanih v izpodbijanih odločbah dovoljena z gradbenim dovoljenjem z dne 22. 10. 1997, delnim lokacijskim dovoljenjem in z odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 11. 9. 1995. Glede na določbe ZUN in ZGO, s katerimi so bile določene obvezne sestavine takšnih dovoljenj v času njihove izdaje, kot tudi iz določb kasneje uveljavljenih predpisov so za izdajo takšnih dovoljenj potrebni tudi osnovni podatki o zemljišču, o natančni lokaciji in vrsti objekta.

Podatka o natančni lokaciji objekta na parc. št. 8912/14 k.o. D. pa izrek in obrazložitev gradbenega dovoljenja z dne 22. 10. 1997 ne vsebujeta, ta podatek pa ni razviden niti iz delnega lokacijskega dovoljenja, ki je vsebovano v izreku navedenega gradbenega dovoljenja. Oba upravna organa pa sta, ob upoštevanju podatkov razvidnih iz listin predloženih v zadevah izdaje vseh že navedenih dovoljenj in odločb, ugotovila, da je bila z gradbenim dovoljenjem izdanim v letu 1997, dovoljena gradnja stanovanjskega objekta z zunanjo ureditvijo lociranega na severovzhodnem delu zemljišča takratne parc. št. 8912/14 k.o. D., ki je po spremembi katastrskih podatkov za parc. št. 8912/14 in 8912/13 k.o. G., bilo vključeno v parc. št. 8912/13 in kasneje v preštevilčeno parc. št. 4380/1 k.o. C. Že na podlagi navedene ugotovitve je tožbena trditev, da so bile z gradbenim dovoljenjem in z ostalimi odločbami dovoljene gradnje objektov na preostalem delu zemljišča, ki je ohranilo prvotno parc. št. 8912/14, k.o. D. tudi po katastrskih spremembah v letu 1998 (kasneje preštevilčeno v parc. št. 4381 k.o. C.), brez dejanske in pravne podlage. V inšpekcijskem postopku gradbeni inšpektor lahko le preverja podatke v izdanih dovoljenjih, ni pa pristojen za ugotavljanje dejstev, ki morajo biti upoštevana v postopku izdaje odločbe, s katero je gradnja dovoljena. To pa pomeni, da okoliščine in dejstva, ki jih tožnika navajata v tožbi glede objektov na zemljišču pred izdajo že navedenih dovoljenj, glede kupoprodajne pogodbe in hišne številke, ki je navedena v gradbenem dovoljenju kot naslov investitorja, na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Zato tudi izvajanje dokazov, s katerimi tožnika ne izkazujeta za gradnjo stanovanjskega objekta z zunanjo ureditvijo na parc. št. 4381 k.o. C., izdana predpisana dovoljenja, v upravnem postopku in niti v tem postopku ni bilo potrebno.

Ob upoštevanju navedb v prejšnji točki obrazložitve in dejstva, da je tožena stranka v obeh odločbah, zlasti pa v obrazložitvi odločbe upravnega organa druge stopnje, odločitev utemeljila na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in na uporabljenih predpisih, je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da je zaradi neizvedbe dokazov brez utemeljitve podana bistvena kršitev določb ZUP.

Sodišče je glede na vse navedeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker v upravnem sporu sodišče ne odloča o civilno pravnih zahtevkih strank prodajalec zemljišča z objektom, ki je predmet izpodbijane odločbe, z odpravo ali spremembo izpodbijane odločbe ne more biti v neposredno oškodovan, ga sodišče ni moglo obravnavati kot stranko v upravnem sporu niti po 19. členu ZUS-1. Zato ni sledilo predlogu tožnikov naj navedenega prodajalca obvesti o upravnem sporu.

K točki 2. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.