Jedro

Izračun prispevka za dokup pokojninske dobe je zahtevna računska operacija s številnimi elementi, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvi nezakonitosti odločbe toženca - ZPIZ, s katero je ta odločil, da ima tožnik pravico do dokupa zavarovalne dobe, razveljavilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje v skladu s 3. odst. ZDSS. Toženec razpolaga s podatki, potrebnimi za pravilno odmero prispevka ter z računalniško podporo za izračun, ugotavljanje višine prispevka s strani sodišča pa bi bilo zamudno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo odločbo toženca, št. P-4.007.763 z dne 13.1.1994 in odločbo iste številke z dne 13.10.1995 ter zadevo vrnilo tožencu v novo odločitev. Izreklo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje toženec, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Res je imel toženec podlago za odmero razlike prispevka iz naslova "tehnološkega dokupa" šele dne 23.11.1993, ko je prejel odločbo takratnega Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v R Sloveniji, z dne 13.10.1993, št. Sp 238/93 (v spisu prvostopenjskega sodišča pod prilogami A/6 in v toženčevem spisu, št. 4.007.763, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje). Pritožbeno sodišče, tedanje Sodišče združenega dela RS, pa je že v sklepu, št. I Sp 371/92, z dne 8.7.1993 (v toženčevem spisu) sprejelo stališče, da zavarovanec ne more trpeti škode, če je prišlo v postopku pri tožencu do kršitve njegovih pravic, bodisi zato, ker toženec ni razpolagal z vsemi podatki, ki so relevantni za ugotavljanje pokojninske osnove, bodisi zato, ker organizacija kot delodajalec ni izpolnila obveznosti po predpisih o matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zavarovancu mora biti omogočeno, je povdarilo pritožbeno sodišče, da uveljavi svoje pravice, saj ne more biti prekludiran pri poravnavi razlike prispevka za dokup zavarovalne dobe oz. pri zahtevi, da to razliko povrne organizacija oz. delodajalec, ki je z dokupom dobe razreševal trajne presežke delavcev.

Glede na navedeno in ob nespornem dejstvu, da je tožnik pri tožencu zahtevek za dokup zavarovalne dobe vložil 21.8.1991, z že navedeno odločbo takratnega prvostopenjskega sodišča, št. Sp 238/93, pa mu je bila priznana pravica do upoštevanja osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo in s tem posledično višja pokojnina od 29.12.1991 dalje, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da bo moral toženec na novo določeno pokojninsko osnovo upoštevati pri izračunu prispevka na dan 21.8.1991. Glede na prej navedeno stališče pritožbenega sodišča v sklepu I Sp 371/92, s katerim se pritožbeno sodišče tudi v tej zadevi, ki je neposredno povezana z zadevo, ki je bila predmet navedenega sklepa pritožbenega sodišča, strinja, tudi ni podlage za pritožbeno stališče glede valorizacije prispevka vse do dneva plačila, saj je bil tudi za plačilo prispevka po sklepu toženca z dne 13.12.1991 zavezanec dolžnik.

Da je izračun prispevka zahtevna računska operacija s številnimi elementi, izhaja tudi iz pojasnila toženca z dne 4.9.1997 (list.št. 11) in niti pritožba ne oporeka, da toženec izračuna prispevka ni predložil. Toženec pa razpolaga s podatki, potrebnimi za pravilno odmero prispevka ter z računalniško podporo in je zaradi vsega navedenega prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da bi bilo ugotavljanje višine prispevka s strani sodišča zamudno ter ga na podlagi 3. odst. 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94) naložilo tožencu.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.