Jedro

Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je začel teči z zagovorom tožnice, saj se je tožena stranka šele tedaj seznanila z vsemi razlogi, ki so odpoved utemeljevali. Na zagovoru je tožnico izprašala glede vsake izmed očitanih kršitev, tožnica pa je za vsako podala natančna pojasnila, ki presegajo ugotovitve iz zapisnika kontrolnega pregleda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2005 ter njen zahtevek, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo in zakonskimi zamudnimi obrestmi ter poravnati stroške postopka. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, predvsem meni, da je bila tožena stranka z vsemi kršitvami seznanjena že na dan kontrolnega pregleda, to je 22. 7. 2008, prav tako je ta dan bila seznanjena tudi z razlogi, ki so bili podlaga za izredno odpoved. Poudarja, da je kontrolni pregled opravila delavka, ki je zaposlena pri toženi stranki in ne neko zunanje podjetje. Dejstvo, kdaj je dejansko predala svoje ugotovitve v obliki zapisnika naprej, na sam tek roka ne more in ne sme vplivati, še najmanj pa sme biti to dejstvo v škodo tožnici. Tožnica je vsa očitana dejanja priznala in je ob kontroli tudi pojasnila, zakaj je do njih prišlo. Tožnica je dejanja obžalovala in se je tudi opravičila. Na zagovoru tožnica ni povedala nič novega, vsa dejstva so bila znana že ob sami kontroli. Tako je izpovedala tudi priča O.J., ki je izvedla kontrolni pregled. Ob kontroli je bil zbran tudi ves dokazni material, priča O.J. pa je poklicala k pregledu tudi delavko iz druge prodajalne, da je sodelovala kot priča. Na podlagi tako popolnega pregleda in zapisnika je bila narejena obtožba in izveden zagovor, na katerem niso bili podani nobeni novi dokazi. Dejstvo je, da je O.J. pooblaščena za opravljanje kontrol in ugotavljanje napak, le te pa mora sporočiti naprej. Samo dejstvo, da je bil v spornem obdobju pri toženi stranki kolektivni dopust, ne pretrga 30 dnevnega zastaralnega roka. Če so bila dejanja tako huda, da je bilo potrebno tožnici podati izredno odpoved, potem bi morali to narediti takoj in jo takoj odstraniti z dela, ne pa da je delala še cel avgust. Kako pri toženi stranki poteka prenos pooblastil na sam tek roka ne more vplivati. Iz izpovedb prič izhaja, da se je za vse vedelo že 22. 7. 2008, zato samo dejstvo, da se je direktor tožene stranke z zadevo seznanil šele 11. oz. do 15. 8. 2008 ne more biti odločujoče. Odpoved je prepozna.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Vztraja pri tem, da je zagovor obligatoren del postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in del postopka, v katerem se delodajalec dokončno seznani z vsemi razlogi in okoliščinami, ki utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi in kjer ima delavec možnost, da se o dejstvih in dokazih izjasni. Rok je zato v konkretnem primeru pričel teči z datumom zagovora, zato je odpoved pravočasna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje tožnica. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odst.) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (2. odst. 110. čl. ZDR).

V konkretnem primeru je bila tožnici dne 1. 9. 2008 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi in sicer po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. ZDR v drugem odstavku 110. člena začetek teka 30-dnevnega prekluzivnega roka ne veže na zagovor delavca, temveč na seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Do seznanitve glede na dejanske okoliščine lahko pride že ob kršitvi, lahko kasneje, lahko šele ob zagovoru, ali v izjemnih primerih tudi kasneje. Datum seznanitve z razlogi oziroma datum, ko delodajalec zve za kršitev pogodbenih obveznosti, predstavlja dejansko ugotovitev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je tožnica z očitanimi dejanji iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene obveznosti. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala pravočasno, saj je upoštevala 30 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, določen v 2. odst. 110. člena ZDR. Štelo je namreč, da se je delodajalec z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, seznanil v času od 11. 8. do 15. 8. 2008 oz. najkasneje na zagovoru dne 27. 8. 2007. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil delodajalec z vsemi okoliščinami zadeve popolnoma seznanjen že pred zagovorom in da na zagovoru dne 27. 8. 2008 ni izvedel nič novega. Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, to namreč ne izhaja.

Tožena stranka je tožnici, ki je bila vodja prodajalne A.-Š. očitala, da je imela dne 22. 7. 2009 ob kontrolnem pregledu v prodajalni manjko v višini 225,00 EUR, pri čemer je tožnica sama povedala, da je denar vzela iz blagajne za svoje potrebe, vrnila pa bi ga, ko bi ga imela; da je izdajala obutev brez plačila, saj je imela v blagajniškem predalu seznam artiklov, ki jih je, kot je sama pojasnila, vzela za darilo za rojstni dan za otroke, plačala pa bi jih, ko bi imela denar; da ni vodila plana izmenskega dela v skladu z navodili centrale, prav tako ni vodila evidence dejanskega opravljanja dela in nadomeščanja drugih zaposlenih; da ni poskrbela za urejenost prodajnega in skladiščnega prostora ter arhive, saj je bila le ta neurejena, prav tako je bil neurejen prodajni pult, prodajni in skladiščni prostor; da ni poskrbela za to, da bi bil obratovalni čas prodajalne obešen na vhodnih vratih v skladu z navodili centrale; da ni nosila predpisane delovne obleke ter ni spremljala dosega prometa prodajalne. Glede navedenih kršitev je O.J., ki je opravljala kontrolo, dne 25. 7. 2008 (petek) sestavila zapisnik in ga po lastni izpovedbi posredovala v pravno službo tožene stranke po kolektivnem dopustu, ki so ga imeli v času od 27. 7. 2008 do 10. 8. 2008. Tožena stranka je utemeljeno trdila, da se je z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanila šele na zagovoru dne 27. 8. 2008. Priča M.G. je izpovedala, da je bil direktor seznanjen z ugotovitvami kontrolnega pregleda z dne 22. 7. 2008 v času, ko so se vrnili s kolektivnega dopusta (to je od 11. 8. do 15. 8. 2008) in je za vodenje postopka pooblastil direktorico za kadrovske in splošne zadeve (list. št. 34). Iz zapisnika zagovora (priloga B1) je razvidno, da je tožena stranka tožnico na zagovoru podrobno izprašala glede vsake izmed očitanih kršitev, delavka pa je za vsako izmed kršitev podala natančna pojasnila, ki presegajo ugotovitve, kot izhajajo iz zapisnika kontrolnega pregleda (list. št. 36) ter vabila na zagovor (priloga A1). Tožnica ni zatrjevala, da bi o kršitvah po opravljenem kontrolnem pregledu in pred zagovorom govorila z direktorico za kadrovske in splošne zadeve ali z generalnim direktorjem, nekaj pojasnil je podala le O.J., ki je opravljala kontrolni pregled, ta delavka pa ni imela pooblastila v zvezi s postopki odpovedi pogodb o zaposlitvi. Glede na to tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da si je glede vseh očitanih kršitev tožena stranka celotno sliko dogodkov lahko ustvarila šele ob zagovoru tožnice, ko se je seznanila z vsemi razlogi, ki so utemeljevali izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je prekluzivni 30 dnevni rok iz 110. čl. ZDR, pričel teči po zagovoru tožnice, ki je bil opravljen dne 27. 8. 2008. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim dodaja, da tudi če bi bil generalni direktor tožene stranke (oz. od njega pooblaščena oseba za vodenje postopka izredne odpovedi), seznanjen z zapisnikom kontrolnega pregleda že 22. 7. 2008, navedeno v konkretnem primeru ne bi vplivalo na tek zakonskega roka, saj iz zapisnika o kontrolnem pregledu ne izhajajo vse dejanske okoliščine, ki so botrovale kršitvam (predvsem subjektivni odnos delavke do očitanih kršitev) in ki jih je delavka podrobno pojasnila šele na zagovoru. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz utemeljenih razlogov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vzela denar iz blagajne, da je kršila pravila o sindikalni prodaji oz. da ni izpolnila predpisanega obrazca v zvezi s sindikalno prodajo, ugotovilo je tudi druge kršitve, ki so predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se nanašajo na plan izmenskega dela, urejenost prodajalne in skladiščnega prostora ter nošenje predpisane delovne obleke. Tožnica navedenih kršitev niti ni zanikala, za vsako izmed kršitev je sicer imela izgovore, ki pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne morejo zmanjšati tožničine odgovornosti za storjene kršitve in s tem utemeljenosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila namreč vodja prodajalne, vendar kljub odgovornosti, ki jo je kot vodja prodajalne prevzela, ni upoštevala predpisov in navodil delodajalca. Tožnica je za svoje potrebe iz blagajne vzela 225,00 EUR, kar je zelo huda kršitev pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja in po oceni pritožbenega sodišča tudi okoliščina, zaradi katere od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bo s tožnico, ki je imela dnevno opravek z denarjem in premoženjem delodajalca, nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka (1. odst. 110. čl. ZDR), kar je delodajalec v izredni odpovedi tudi sam utemeljeno ugotovil. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP), prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprememb.) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.