Jedro

Če ima eden od staršev še druge otroke, ki jih je dolžan preživljati, je potrebno pri oceni njegovih možnosti, da prispeva k preživljanju skupnega otroka, upoštevati tudi to obveznost, in sicer neodvisno od tega, ali jo izpolnjuje ali ne. Gre za zakonito preživljanje in zato bi bilo dokazovanje o tem, ali dolžnik redno izpolnjuje tudi to preživninsko obvezo, dejansko nepotrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožnik namesto preživnine, določene s sklepom v nepravdnem postopku, ki v valoriziranem znesku znaša 152,14 EUR, od 1.4.2008 dalje dolžan plačevati za mladoletno hčerko A mesečno preživnino v znesku 131,00 EUR, za mladoletna sinova L in M pa v znesku 124,00 EUR. Hkrati je sodišče odločilo, da vsaka od pravdnih strank krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno odločitev se toženci po svoji zakoniti zastopnici oziroma pooblaščenki pravočasno pritožujejo in pritožbenemu sodišču predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem pritožniki ne izpodbijajo ugotovljenih potreb otrok, temveč le oceno glede zmožnosti staršev za preživljanje. V pritožbi izpostavljajo, da je dokazni postopek pokazal, da tožnik za novorojeno hčerko M ne plačuje nobene preživnine in s tem nima nobene obveznosti. Zato ugotovitev sodišča prve stopnje o njegovi dolžnosti preživljanja ni sklepčna in ta spremenjena okoliščina ni podana. V tem delu je sodišče dejansko stanje ugotovilo nepravilno, sodbe pa tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi napačno in v nasprotju s podatki spisa zaključilo, da ima tožnik otroke najmanj 10 dni na mesec. Pri tem pritožba opozarja na dogovor pri CSD glede pogostosti stikov, kjer so ti natančno določeni. Mati tožencev je o tem tudi precizno izpovedala in tej izpovedbi tožnik ni oporekal. Tako ni možno zaključiti, da so otroci pri tožniku 10 dni mesečno, običajno so le po 6 dni na mesec. Toženci so izračunali, da so bili v letu 2008 pri tožniku vključno z dopustom 63 dni, v letu 2009 pa bodo predvidoma 87 dni. Zaključek sodišča prve stopnje, da so bili toženci pri tožniku kar 135 dni, je neresničen in tudi v tem delu je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Toženci še opozarjajo, da v času stikov tožnik za otroke ne skrbi tako kot njihova mati, jim ne pere ali lika niti se z njimi ne uči. Nikakor ne gre za skupno varstvo in vzgojo, kot gre razumeti sodišče prve stopnje, ki prispevka obeh staršev kvalitetno enači, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli iz člena 129 ZZZDR. Toženci tudi izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu, saj je za njih krivična.

Pritožba je bila v skladu s 1. odst. 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločitve.

Pritožba ni utemeljena.

Ponovno odločanje o preživnini zaradi pozneje spremenjenih okoliščin glede potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, ima materialnopravno podlago v določbi člena 132. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Spremembe na strani preživninskih zavezancev ali upravičenca, morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitne sposobnosti in premoženjsko stanje zavezancev, bodisi so povečane s povečanimi ali zmanjšanimi potrebami na področju življenjskih in drugih potrebnih izdatkov upravičenca. V ospredju materialnopravne presoje v sporih zaradi zvišanja preživnine, je torej ocena, ali konkretni dejanski stan ustreza pravnemu standardu spremenjenih okoliščin iz 132. člena ZZZDR in v to oceno je usmerjeno težišče postopka. Pritožniki sicer izrecno ne izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je predvsem na strani tožnika prišlo do občutno spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na njegovo premoženjsko stanje. V pritožbi ni grajana ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se redni mesečni dogodki tožnika v primerjavi z letom 2005, ko so stranke v nepravdnem postopku dogovorile višino preživnine, praktično razpolovili, niti dejstvo, da se mu je medtem rodila še ena hčerka. Kljub temu pritožba meni, da je ugotovitev sodišča glede ocene zmožnosti obeh staršev napačna, predvsem iz dveh razlogov in sicer, ker tožnik za preživljanje novorojene hčerke M ničesar ne prispeva, sodišče prve stopnje pa je tudi napačno zaključilo, da ima tožnik otroke na stikih 10 dni mesečno in je iz tega razloga neupravičeno zmanjšano njegovo preživninsko obvezo.

Glede vprašanja, ali tožnik dejansko že plačuje preživnino za hčerko M, rojeno v marcu 2008, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje matere mladoletne M. Sodišču med drugim ni potrebno izvajati dokazov, ki so nerelevantni, ter dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno (2. odst. 287. člena ZPP). Če ima eden od staršev še druge otroke, ki jih je dolžan preživljati, je potrebno pri oceni njegovih možnosti, da prispeva k preživljanju skupnega otroka, upoštevati tudi to obveznost in sicer neodvisno od tega, ali jo izpolnjuje ali ne. Gre za zakonito preživljanje in zato bi bilo dokazovanje o tem, ali dolžnik redno izpolnjuje tudi to preživninsko obvezo, dejansko nepotrebno, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

Tudi v kolikor je pritožbena graja usmerjena v ugotovitev sodišča prve stopnje, koliko časa mladoletni toženci preživijo pri tožniku, ni utemeljena. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, določitev preživnine ne sme biti zgolj matematični izračun, temveč presoja vseh okoliščin, ki vplivajo bodisi na oceno potreb mladoletnih otrok, bodisi na razporeditev preživninskega bremena na oba starša. Zakonita zastopnica tožencev zatrjuje, da naj bi mladoletni toženci s tožnikom preživljali le po osem dni mesečno (kolikor izhaja tudi iz dogovora pri CSD - priloga B45), vendar pa je priznala, da so bili občasno tudi takšni stiki, ki so potekali dvakrat mesečno od srede do nedelje (list. št. 40 spisa), kar pomeni po 10 dni mesečno. Natančen izračun oziroma štetje dni ni možno niti smiselno, saj bi to kvečjemu pripeljalo le do neznatnih sprememb. Zato zadostuje, da je ocena sodišča logična in celovita, temu kriteriju pa je sodišče prve stopnje nedvomno zadostilo. Pritožniki sicer izpostavljajo večji trud matere pri njihovi oskrbi in varstvu, čemur pritožbeno sodišče verjame in sledi, vendar pa pritožba prezre, da je to sodišče prve stopnje izrecno upoštevalo in ustrezno obrazložilo (stran 9 izpodbijane sodbe), teh razlogov pa pritožba ne izpodbija. Tako je ovrednoten večji prispevek na materini strani, ki se odraža z njenim osebnim delom in skrbjo za otroka, čeprav je potrebno priznati, da se pomen tega z odraščanjem otrok praviloma zmanjšuje.

Nesporno ugotovljene spremenjene okoliščine, ki vplivajo na premoženjsko stanje, predvsem tožnika (ima novo preživninsko obvezo in skoraj polovične dohodke, zakonita zastopnica pa ima približno za 15% višje dohodke), je sodišče prve stopnje pravilno štelo za tiste, ki jih predvideva člen 132 ZZZDR, ko določa, kdaj je dovoljen poseg v določeno višino preživnine. Ta poseg pa utemeljeno ni bil radikalen in zgolj v skladu z zmanjšanimi prihodki tožnika, temveč je sodišče upoštevalo tudi večje potrebe otrok. Ob upoštevanju dohodkov obeh staršev, višine otroškega dodatka in okoliščine, koliko, kateri od staršev preživi z otroci, je sodišče prve stopnje pravilno ter skladno z določbo člena 129 ZZZDR razporedilo breme preživljanja otrok med tožnika in zakonito zastopnico tožencev. Zaradi navedenega se izkaže pritožba tožencev tem delu kot neutemeljena.

Enako pa velja tudi glede odločitve o pravdnih stroških, kar pritožba izpodbija zgolj z navedbo, da je odločitev o tem, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, za tožene stranke krivična. Pravna narava zakonskih sporov ter sporov iz razmerij med starši in otroci onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, pri kateri velja kot osnovni kriterij za njihovo povrnitev kriterij uspeha. V predmetni zadevi je bilo obravnavano vprašanje preživljanja otrok, kar je v interesu vseh vpletenih v ta sodni spor. Ravno iz tega razloga je zakonodajalec določil, da odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (člen 413 ZPP). Tako pa je sodišče prve stopnje tudi postopalo, enako pa tudi pritožbeno sodišče v okviru odločanja o pritožbenih stroških.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, ki jih toženci uveljavljajo v pritožbi, ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s členom 413 ZPP.