Jedro

1) Dejstvo, da še nista bila odkrita sostorilca pri kaznivem dejanju in avtomobila, ki sta bila uporabljena pri kaznivem dejanju pomeni opravičeno bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja.

2) Obdolženčevo sklicevanje na alibi, ki naj bi ga potrdili dve priči, katerih najprej ni hotel imenovati, nato pa nista potrdili njegovih trditev, ob upoštevanju načina njegovega zagovora, so okoliščine, ki kažejo, da bo obdolženec vplival na priče.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obd. S.K. je v teku kazenska preiskava zaradi kaznivega dejanja ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena v zvezi s 25. členom KZ. S sklepom dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne..., je bil zoper obdolženca odrejen pripor iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). S sklepom senata Okrožnega sodišča v Celju z dne..., je bil pripor zoper obdolženca iz istega pripornega razloga podaljšan za en mesec, to je do vključno.... Pritožbo obdolženca in njegovega zagovornika zoper ta sklep je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne..., zavrnilo.

Zagovornik obdolženca je dne... zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot sam navaja, iz vseh razlogov, zlasti pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Izrecnega predloga za odločitev vrhovnega sodišča vložnik zahteve ne podaja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zvezi z vprašanjem, ali je (še vedno) podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila zoper njega s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne..., uvedena kazenska preiskava, vložnik zahteve v bistvu uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj svoje stališče (da ni več podan utemeljen sum), opira na svojo dokazno oceno dosedaj zbranih in izvedenih dokazov, česar pa ni bilo moč upoštevati, saj po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi ni mogoče pritrditi v zvezi s stališčem, da ni podan priporni razlog po 2. točki 2. odstavka 201. člena ZKP (koluzijska nevarnost) oziroma da izpodbijana sklepa nimata razlogov o obstoju konkretne nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti lahko vplival na priče ali udeležence kaznivega dejanja, s čemer naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Tako je v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora prvostopnega sodišča navedeno, da obdolženec uveljavlja alibi, ki naj bi ga lahko potrdili dve priči, pri čemer pa obdolženec ni želel razkriti identitete teh dveh prič. Prav tako je v obrazložitvi prvostopnega sklepa navedeno, da še nista izsledeni vozili, ki utegneta biti v zvezi z dejanjem in bi imel obdolženec, če bi bil na prostosti, možnost uničiti sledove, ki bi jih bilo moč pridobiti v (na) teh vozilih. Te okoliščine, navedene v prvostopnem sklepu, ob upoštevanju načina zagovora obdolženca (uveljavlja alibi, ki naj bi ga lahko potrdili priči, pa ne želi razkriti njune identitete), narekujejo sklep, da hoče obdolženec konstruirani alibi potrditi s pričami, ki bi jih k temu pripravil in to so tudi razlogi izpodbijanega sklepa. V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje je obdolženec navedel imeni prič, na katere se je prej skliceval v zvezi z uveljavljanim alibijem, kar je sodišče druge stopnje upoštevalo, pa kljub temu ocenilo, da koluzijska nevarnost še ni prenehala. V odločitvi sklepa, s katerim sta bili zavrnjeni pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika, sodišče druge stopnje zaključuje, da je še vedno podana nevarnost, da bi obdolženec na prostosti utegnil vplivati na priči (katerih imeni je sedaj navedel), to pa še toliko bolj, ker je že zaslišani priči B.H. in T.Š., ki ju je predlagala obramba, nista potrdili obdolženčevega sklicevanja na alibi. Pritožbeno sodišče v razlogih sklepa še opozarja, da nista bila še identificirana sostorilca pri obravnavanem kaznivem dejanju, pa tudi ne odkrita osebna avtomobila znamke passat in citroen AX, ki sta bili uporabljeni bodisi pri storitvi dejanja, bodisi pri pobegu. Podani so torej razlogi, na podlagi katerih sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli odločitev o podaljšanju pripora.

Iz navedenih razlogov vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz v konkretni zadevi ugotovljenega pripornega razloga koluzijske nevarnosti pa tudi izhaja neizogibnost odreditve oziroma podaljšanja pripora za potek kazenskega postopka, saj bi bilo v primeru, če bi bila realizirana ugotovljena bojazen, praktično onemogočeno doseči, da se storilcu kaznivega dejanja na podlagi zakonitega postopka izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon (1. člen ZKP).

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.