Jedro

Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za čas mandata, je ne glede na to, kakšen datum je v pogodbi zapisan, delovno razmerje, sklenjeno za tako določen čas, s potekom mandata (zakonito) prenehalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku ter posledično tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke.

Ugotovilo je, da je tožnik vedel, da sklepa delovno razmerje za čas mandata in tudi, da je bilo v letu 2001 glede na veljavno zakonodajo, mandatno obdobje podaljšano še za eno leto. Pri tožniku ni šlo za primer iz 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR (1990)): delovnega razmerja za določen čas ni sklenil v nasprotju z zakonom, na delu pa je ostal zaradi podaljšanja mandata iz štirih na pet let. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Samo zato, ker je bilo tožniku omogočeno opravljati funkcijo še eno leto zaradi zakonskega podaljšanja mandata, se njegovo delovno razmerje ni spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi oziroma o podaljšanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas še za čas zakonsko določenega trajanja mandata, je veljavno sklenjena tudi, če ni sklenjena v pisni obliki.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje nista zavzeli stališča do v tožbi uveljavljanega ugovora, da vršilec dolžnosti direktorja sploh ni bil pristojen za sprejem izpodbijanih sklepov. Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Uradni list RS, št. 75/94 - ZUJIPK) pozna funkcijo vršilca dolžnosti direktorja le v primeru, ko direktorju preneha mandat pred potekom mandatne dobe. Sodišče je dejstvo nadaljevanja dela zmotno opredelilo kot da obstaja soglasje med tožnikom in toženo stranko o nadaljevanju dela še za eno leto. Takega soglasja pri tožniku ni bilo in tudi do ustnega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. Ker je tožnik ostal v delovnem razmerju, opravljal svoje delovne naloge in za to dobival plačo, se je delovno razmerje transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker meša načela glede mandata in delovno pravnih razmerij, sodba pa odstopa tudi od uveljavljene sodne prakse (revident se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 41/96 z dne 19. 11. 1996).

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, vendar izrecno ne navede, za katere kršitve naj bi šlo in tega tudi iz obrazložitve revizije niti smiselno ni mogoče ugotoviti. Zato v tej smeri revizisko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkušati.

Predmet spora je bila presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa vršilca dolžnosti poslovnega direktorja tožene stranke, potrjenega s sklepom sveta zavoda, o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi poteka mandata programskega direktorja. Vprašanje, ali je sklep sprejel pristojni organ, je najprej dejansko vprašanje. Tožnik je v tožbi res navajal, da D. R. za sprejem sklepa ni bil pristojen, ker kot vršilec dolžnosti ni bil imenovan v primeru, kot ga pozna drugi odstavek 43. člena ZUIJPK. Vendar okoliščine, da sodišče prve stopnje na ta ugovor ni odgovorilo, tožnik v pritožbi ni navajal kot pritožbeni razlog. Trditev, da bi tožena stranka lahko imenovala vršilca dolžnosti poslovnega direktorja le v primeru, ko poslovnemu direktorju preneha mandat pred potekom mandatne dobe, je tudi pravno zmotna. Določba drugega odstavka 43. člena ZUIJPK res ureja le ta primer, vendar to ne izključuje tudi drugih dejanskih okoliščin, v katerih lahko tožena stranka imenuje vršilca dolžnosti, na primer nepravočasno imenovanje novega poslovnega direktorja. Ker tožnik ni navedel ničesar drugega, kar bi vzbujalo dvom v to, da je bil D. R. pravilno in zakonito imenovan za vršilca dolžnosti poslovnega direktorja, sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni bilo treba izvajati nobenih dokazov. Svojo odločitev je oprlo na dejansko ugotovitev, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja sprejel pristojni organ in na tako dejansko ugotovitev je vezano tudi revizijsko sodišče. Zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnik v reviziji ne more uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik neutemeljeno očita sodišču "mešanje vprašanja mandata in delovnega razmerja". Sodišče je moralo skupaj obravnavati obe vprašanji že zato, ker sta neločljivo povezani. Prvo vprašanje v tem sporu je namreč bilo, ali je zakonita sklenitev delovnega razmerja za določen čas za čas trajanja mandata za opravljanje funkcije programskega direktorja javnega zavoda. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da je povsem zakonito na podlagi 17. člena ZDR (1990) mogoče skleniti delovno razmerje za čas trajanja mandata vodstvenega ali vodilnega delavca, in to očitno tudi za tožnika ni sporno (tako tudi sodna praksa, glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 297/2002 z dne 21. 10. 2003).

Tožnik zatrjuje le nezakonitost podaljšanja delovnega razmerja še za eno leto, in sicer iz dveh razlogov. Najprej zato, ker o tem ni bila sklenjena pisna pogodba in se pri tem sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso. Predvsem pa zato, ker stranki nikoli nista dosegli soglasja o takem podaljšanju delovnega razmerja.

Petletni mandat programskega direktorja javnih zavodov je določal ZUIJPK (prvi odstavek 42. člena), ki je v času podpisa pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 1996 sicer že veljal, je pa nalagal javnim zavodom uskladitev njihovih aktov šele po uskladitvi ustanovitvenih aktov. Tožena stranka je nov Statut, ki je določal petletni mandat, sprejela junija 1999 (priloga B3). Ne zakon ne statut nimata prehodnih določb, ki bi se nanašale na obstoječe mandate poslovodnih in vodilnih delavcev javnega zavoda. To pomeni, da toženi stranki ne bi bilo treba podaljševati mandata: tožnik je bil imenovan za mandatno obdobje, kot so ga določali takrat veljavni predpisi in bi se iztekel 14. 12. 2000. S potekom mandata bi tožniku prenehalo tudi delovno razmerje, saj je bila pogodba o zaposlitvi nedvomno (in zakonito) sklenjena le za čas trajanja mandata. Tožena stranka pa se je očitno odločila, da bo tožniku mandat podaljšala še za eno leto, ker po novem statutu, ki je stopil v veljavo med trajanjem tožnikovega mandata, mandat programskega direktorja ni več štiri, temveč pet let. Ali je bilo podaljšanje mandata formalno pravilno sprejeto, ni predmet tega postopka in tudi za tožnika ni sporno.

Bistveno je, da ostaja razlog za delovno razmerje za določen čas enak: trajanje mandata programskega direktorja. Ne samo, da je v tem delu med strankama obstajalo soglasje oziroma bila sklenjena pogodba, taka pogodba je bila tudi v celoti izpolnjena. Tožnik je delo programskega direktorja opravljal tudi od 14. 12. 2000 do 14.12.2001, za to delo je dobil plačilo in po izteku podaljšanega mandata na delo ni več prišel. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje dajejo zadostno podlago za presojo, da je bilo tudi tožniku jasno, da gre za sklepanje delovnega razmerja le za določen čas - trajanje mandata, saj med strankama ni sporno, za opravljanje katerega dela oziroma funkcije sta se dogovorili. V pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 12. 1996 je sicer res napisan tudi datum 14. 12. 2000. Vendar tega datuma ni mogoče upoštevati neodvisno od okoliščine na katero je vezan: na trajanje mandata. Zapisani datum pomeni le, da se bo štiriletni mandat takrat zaključil. Če bi se mandat predčasno končal, bi s tem odpadel tudi razlog, zaradi katerega je bilo delovno razmerje sklenjeno. Čas, predviden za opravljanje funkcije na katero je bil tožnik imenovan, bi potekel, zato bi takrat prenehalo tudi delovno razmerje, sklenjeno le za čas opravljanja te funkcije. Enako pa velja tudi v primeru podaljšanja mandata. Dejstvo, da tožnik ni hotel podpisati "nove" pogodbe o zaposlitvi, v kateri bi bil izrecno zapisan petletni mandat (kar je v predloženi pogodbi v prilogi B2 edina sprememba glede na podpisano pogodbo v prilogi A2), na odločitev ne vpliva. Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za čas mandata, je ne glede na to, kakšen datum je v pogodbi zapisan, delovno razmerje, sklenjeno za tako določen čas, s potekom mandata (zakonito) prenehalo. Pogodba o zaposlitvi je bila zakonito sklenjena za čas trajanja mandata tožniku, s potekom mandata je tožniku delovno razmerje prenehalo in tožnik na delo ni več prihajal. Tako dejansko stanje ne daje nobene podlage za uporabo določbe prvega odstavka 18. člena ZDR (1990). Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za vnaprej določen čas in s potekom tega časa je delovno razmerje tožniku zakonito prenehalo (drugi odstavek 17. člena ZDR (1990)). Revizijsko sodišče se zato ne opredeljuje posebej do stališč v izpodbijani sodbi o tem, ali je transformacija delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas sploh možna v primerih, ko gre delovna razmerja vodstvenih in vodilnih delavcev, vezana na čas trajanja njihovega mandata.

Glede na navedeno je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba pravilna in zakonita, zato je revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).