Jedro

Tudi po presoji sodišča v davčnem predpisu (ZDavP) ni podlage za obrestovanje vrnjenih zamudnih obresti od neupravičeno ali preveč plačanega davka. Prav tako ni podlage za to, da bi se zamudni obresti obračunavale "vsaj" od takrat, ko je bila izdana odločba Ustavnega sodišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Po izpodbijani delni odločbi se tožniku vrnejo preveč plačane zamudne obresti v znesku 721 331,50 SIT ter nakažejo na njegov transakcijski račun. Iz razlogov sledi, da je bilo z odločbo davčnega organa prve stopnje tožniku naloženo plačilo zamudnih obresti, obračunanih za čas od 1. 5.1997 do 31. 5. 1999 ter zamudne obresti za čas od 1. 6. 1999 do plačila davka, in sicer za premalo plačane obveznosti, ugotovljene v postopku inšpiciranja, od dneva zapadlosti posamezne obveznosti do plačila. Z odločbo druge stopnje je bila odločitev prve stopnje za naložene zamudne obresti v znesku 633 948,50 SIT odpravljena, zato se plačane zamudne obresti, ki presegajo zamudne obresti, izračunane za čas do izvršljivosti odločbe, to je do 10. 9. 1999, vrnejo v znesku, kot je razviden iz izreka. Obresti se vrnejo v skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01 - v nadaljevanju: ZDavP), po katerem ima davčni zavezanec pravico do vračila preveč plačanega davka, obresti, denarne kazni ali stroškov, če je plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu. Preveč plačane obresti se vrnejo v 30 dneh od vročitve odločbe, oziroma od vložitve zahtevka za vračilo.

Drugostopni organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je v zadevi sporno samo vprašanje, ali tožniku pripadajo tudi zamudne obresti od neupravičeno plačanih obresti. V tej zvezi pa iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, ki je podlaga za odločanje o vračilu zamudnih obresti, ne sledi, da bi dajala podlago za vračilo zamudnih obresti, temveč določa le, da v zadevah iz 406. člena ZDavP-1 začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti odločbe, s čimer korigira določbo ZDavP glede teka zamudnih obresti. Po 406. členu ZDavP-1 pa se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku, končajo po določbah ZDavP, kar pomeni, da se tudi posledice ugotovljene neskladnosti odpravijo v postopkih, ki ob uveljavitvi ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani ter da se odpravijo po določbah ZDavP kot zakona, na katerega napotuje citirana določba ZDavP-1. Pravna podlaga, na kateri temelji odločitev prvostopnega organa (95. člen ZDavP) je torej po presoji pritožbenega organa pravilna. Pravilna pa je tudi odločitev, po kateri se na podlagi prvega odstavka 95. člena ZDavP, ki izrecno določa, katere vrste obveznosti se lahko vrnejo, vračajo preveč plačane zamudne obresti. V četrtem odstavku istega člena zakon ureja pravico do plačila zamudnih obresti. Vendar v tej določbi izrecno določa, da davčnemu zavezancu pripadajo zakonite zamudne obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka. S tem izrecno in jasno omeji to pravico le na davek, pod katerim je v skladu s 1. členom ZDavP šteti še vse ostale obvezne dajatve. Glede na besedilo prvega in četrtega odstavka 95. člena in glede na to, da ZDavP pojem davek enači le z obveznimi dajatvami, ne širi pa tega pojmovanja tudi na druge obveznosti, kot izhajajo npr. iz prvega odstavka 95. člena, tožnik ne more uveljavljati vračila obresti od obresti, ker za to v ZDavP ni pravne podlage. Podobno stališče je ob podobni zakonski ureditvi na davčnem področju zavzelo Vrhovno sodišče v zadevi Ru 32/96 z dne 3. 4. 1997. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, ki so vplivale na določitev in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in prvostopno odločitev spremeni tako, da je tožeča stranka, poleg vračila preveč plačanih zamudnih obresti, upravičena še do zakonskih zamudnih obresti. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka. Zmotna uporaba materialnega prava je v tem, da davčni organ napačno razlaga določbo 95. člena ZDavP. Razlaga ni pravilna in je v nasprotju z namenom zakonodajalca in načelom poštenosti ter predstavlja zato kršitev pravice do enakosti pred zakonom in pravice enakega varstva pravic po Ustavi. Davčne predpise je treba razlagati restriktivno v primerih, ko bi širša razlaga poslabšala položaj davčnega zavezanca in ne obratno. Velja namreč načelo, da se v dvomu razlaga in odloča v korist zavezanca. Na podlagi pravilne razlage materialnega predpisa po namenu je pravilen le zaključek, da od preveč plačanega davka - torej davka ali obresti od davka, pripadajo zamudne obresti. Ni logično, da bi država za plačane obresti po dolgotrajnih postopkih in prostem razpolaganju s plačanimi obrestmi, le-te vračala v nominalnem znesku. Sedaj veljavni ZDavP-2 v 3. členu pod pojmom davek jasno navaja tudi obresti. Če takšna razlaga iz zakona ne izhaja, pa je potrebna in pravilna ob upoštevanju načela, da se v dvomu razlaga v korist davčnega zavezanca. Tožeča stranka navaja še, da je bila odločitev Ustavnega sodišča sprejeta v letu 2004, davčni organ pa je nominalni znesek obresti vrnil šele 28. 9. 2005 in tudi za to obdobje ne prizna nobenih obresti. Na trajanje postopka davčni zavezanec nima vpliva, vse od odločitve Ustavnega sodišča pa je bilo jasno, da je treba obresti vrniti. Zato so zakonske obresti od odločitve Ustavnega sodišča najmanj, kar bi ji bilo treba priznati.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V čem naj bi bila bistveno prekršena pravila postopka, tožeča stranka ne pove. Sodišče samo pa nepravilnosti pri postopanju v zadevi tudi ni ugotovilo.

Glede vračila zamudnih obresti in njihovega obrestovanja pa se sodišče v celoti strinja z odločitvijo davčnih organov in njihovo razlago zakonskih določb, ki so v konkretnem primeru pravna podlaga za vračanje zamudnih obresti. Tudi sodišče namreč meni, tako kot je že večkrat odločilo v podobnih primerih, da v davčnem predpisu (ZDavP), ni podlage za obrestovanje vrnjenih zamudnih obresti od neupravičeno ali preveč plačanega davka. Ker gre v takšnem primeru za davčno obveznost, tokrat s strani države, bi morala biti le-ta v zakonu izrecno določena, tako kot je to sedaj storjeno v ZDavP-2, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Predpis (ZDavP), ki se uporablja v tem primeru, pa takšne določbe ni vseboval. Zato državi obveznosti iz tega naslova v konkretnem primeru ni mogoče naložiti. Glede na dovolj jasne zakonske določbe, ki jih citira pritožbeni organ in ki govorijo o vračanju, pa tudi ni podlage za to, da bi se jih (drugače) razlagalo, oziroma bi bila drugačna razlaga v takšnem primeru v nasprotju z zakonsko ureditvijo ter obenem z Ustavo, ki določa, da se obveznosti iz naslova davkov lahko nalagajo izključno z zakonom.

Prav tako ni podlage za to, da bi se zamudne obresti obračunale "vsaj" od takrat, ko je bila izdana odločba Ustavnega sodišča. Kot namreč pravilno poudari že tožena stranka, omenjena odločba Ustavnega sodišča še ni podlaga za vračanje zamudnih obresti. Določa le način, po katerem jih je potrebno obračunavati, ko se odloča o njihovem plačilu. O tem pa se odloča v vsakem konkretnem primeru in po postopku, predpisanem v ZDavP. Šele pravnomočna odločitev, ki se jo, tudi glede obračuna in plačila obresti, sprejme v takšnem postopku, prestavlja podlago za vračanje morebitnih preveč plačanih zamudnih obresti in s tem podlago za njihovo vračilo po določbah 95. člena ZDavP. To pa pomeni, da bi bilo o nepravočasno vrnjenih zamudnih obrestih mogoče govoriti šele, ko so prekoračeni roki za vračilo po teh določbah. Da bi bili ti roki prekoračeni pa tožnik ne trdi niti ni tega trdil v pritožbi. Zato sodišče pravilnosti odločitve v tej smeri ni preizkušalo.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.