Jedro

Obrambne pravice obsojenke zaradi nenavzočnosti na glavni obravnavi niso bile prizadete, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 3. odstavka 307. člena ZKP, na glavni obravnavi pa jo je zastopal zagovornik, ki je imel tudi vso možnost ugovarjanja dopolnitvi obtožbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 2.000 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bila obsojena A.V. spoznana za krivo kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ. Izrečena je bila kazen enega leta in štirih mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojene A.V. je dne 4.1.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi. V zahtevi je uveljavil bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter bistvene kršitve kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, glede sodbe sodišča druge stopnje pa kršitev določb 1. odstavka 383. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost te sodbe. Po mnenju zagovornika so te kršitve podane, ker obsojenka na glavno obravnavo dne 18.5.2005 ni bila pravilno vabljena. Na tej glavni obravnavi je prišlo do modifikacije obtožbe s strani državnega tožilca, opis dejanja v obtožnici pa pred modifikacijo ni predstavljal kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje bi to moralo ugotoviti po uradni dolžnosti. Predlagal je, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je zagovornik predlagal odložitev oziroma prekinitev izvršitve kazni.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 18.1.2007 predlagal, da se zahteva kot neutemeljena zavrne, ker niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Po njegovem mnenju je opis kaznivega dejanja glede elementov tudi pred spremembo obtožbe vseboval vse znake kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz zapisnika o glavni obravnavi pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti dne 11.4.2005 izhaja, da je sodišče sklenilo, da se glavna obravnava preloži na dne 18.5.2005 ob 13. uri v sobi št. 12, kar vzamejo navzoči obtoženka, njen zagovornik in okrožni državni tožilec ter pooblaščenec oškodovanca na znanje, odpovedujoč se posebni vročitvi vabila. Obsojenkin zagovornik zmotno ocenjuje, da bi obsojenka morala biti tedaj opozorjena, da se bo glavna obravnava lahko opravila tudi ob njeni nenavzočnosti, prav tako pa ni potrebno, da zapisnik z glavne obravnave poleg predsednika senata in zapisnikarice podpišejo tudi stranke. Glavne obravnave dne 18.5.2005 pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti, kot izhaja iz zapisnika s te glavne obravnave, se obsojenka ni udeležila, predsednik senata je to v zapisniku ugotovil, vabilo je bilo izkazano na sodnem zapisniku z dne 11.4.2005. Sodišče je odločilo, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obsojenke glede na določilo 3. odstavka 307. člena ZKP, saj je bila obsojenka pravilno vabljena, predhodno zaslišana, na glavni obravnavi pa je navzoč njen zagovornik, tako da njena navzočnost ni nujno potrebna. O obravnavi v nenavzočnosti obsojenke sta soglašala tudi njen zagovornik in okrožni državni tožilec. Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno ugotovilo, da lahko glavno obravnavo opravi v nenavzočnosti obsojenke, kajti bili so izpolnjeni vsi pogoji iz 3. odstavka 307. člena ZKP. Tako je sodišče ocenilo, da obsojenkina navzočnost ni nujna, da je bil navzoč njen zagovornik, odvetnik V.O. iz M., in da je bila obsojenka pred tem že zaslišana. Obsojenka je bila namreč zaslišana že v preiskavi in tudi na glavni obravnavi dne 8.12.2004. Pri obeh zaslišanjih je po podanem pravnem pouku odločila, da se bo zagovarjala z molkom, prav tako pa je izjavila, da ne bo odgovarjala na posamezna vprašanja.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo obsojenkine pravice do obrambe, ki naj bi bila po zagovornikovih trditvah povzročena ob spremembi oziroma dopolnitvi obtožbe na glavni obravnavi dne 18.5.2005. Iz zapisnika s te glavne obravnave izhaja, da je okrožni državni tožilec modificiral obtožnico tako, da je k besedilu tenorja obtožbe dodal še, da je obsojenka storila dejanje "brez vednosti in dovoljenja lastnikov oziroma pooblaščencev gospodarske družbe". Po modifikaciji obtožnice je zagovornik obsojenke navedel, da modifikacijo razume ter te spremembe ni grajal niti v zaključni besedi, niti v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Že iz te okoliščine, da je obsojenko zastopal na glavni obravnavi zagovornik, ki je imel vso možnost ugovarjanja omenjeni dopolnitvi obtožbe, dovolj zgovorno kaže, da v ničemer niso bile prizadete obrambne pravice obsojenke.

Glede same modifikacije obtožbe lahko ugotovimo, da ni bila glede opisa kaznivega dejanja v ničemer spremenjena obtožba Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti z dne 20.11.2002 glede znakov kaznivega dejanja. Tudi če okrožni državni tožilec ne bi modificiral obtožbe ali če sodišče modifikacijo obtožbe ne bi sprejelo, bi opis dejanja še vedno vseboval vse znake kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ. Izvršitveno dejanje, ki se v pravnomočnih sodbah očita obsojenki, je namreč pridobitev 14.162.000 SIT protipravne premoženjske koristi iz kupnine za stavbna zemljišča. V izpodbijanih sodbah je ugotovljeno, da je obsojenka prodala štiri stavbna zemljišča brez vednosti in dovoljenja lastnikov gospodarske družbe, kar predstavlja okoliščino, ki bi bila lahko obrazložena tudi le v razlogih sodbe. Dopolnitev obtožbe s strani okrožnega državnega tožilca je za sam opis kaznivega dejanja brez posebnega pomena in na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva, temveč le bolj natančno opisuje prodajo stavbnih zemljišč. Kaznivo dejanje ne bi bilo podano le v primeru, če si obsojenka kupnine ne bi protipravno prilastila, kot ji očita obtožba.

Ob takšnih ugotovitvah tudi sodišče druge stopnje ni kršilo določbo 1. točke 1. odstavka 383. člena ZKP, saj navedena kršitev zakona, ki jo ob modifikaciji obtožbe uveljavlja zagovornik, ni bila podana.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenkin zagovornik, niso podane, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Ob zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti ni prišel v poštev predlog zagovornika, da se obsojenki izvršitev kazni prekine.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka ter obsojenkino premoženjsko stanje, ki je razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.