Jedro

V notarskem zapisu ni zapisano, da je upnik upravičen v primeru zamude plačila zneska 1.196,72 EUR do zakonskih zamudnih obresti, zato upnikov predlog za dovolitev izvršbe zaradi izterjave navedenih zneskov ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba upnika se zavrne in se potrdita izpodbijani točki I in II izreka sklepa sodišča prve stopnje.

II. Pritožba drugega dolžnika se zavrne in se potrdita izpodbijani točki III in IV izreka sklepa sodišča prve stopnje.

III. Upnik in drugi dolžnik krijeta vsak svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru drugega dolžnika in sklep o dovolitvi izvršbe I 17/2022 z dne 14. 3. 2022 v zvezi z izvršilnim predlogom upnika z dne 1. 3. 2022 razveljavilo v delu, ki se nanaša na izterjavo : - doplačila sodne takse v znesku 145,00 EUR, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.567,10 EUR in – zakonskih zamudnih obresti od zneska 15.110,99 EUR za čas od 30. 11. 2016 do vključno 2. 3. 2019 ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo (I. točka izreka). Delno je ugodilo ugovoru drugega dolžnika in sklep o dovolitvi izvršbe I 17/2022 z dne 14. 3. 2022 v zvezi z izvršilnim predlogom upnika z dne 1. 3. 2022 zoper drugega dolžnika razveljavilo v delu, ki se nanaša na izterjavo: - stroškov izvršilnega postopka v višini 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2020 dalje do plačila, - stroškov izvršilnega postopka v višini 243,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2020 dalje do plačila, ter predlog za izvršbo v tem delu zoper drugega dolžnika zavrnilo (II. točka izreka). V preostalem delu je ugovor drugega dolžnika kot neutemeljenega zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da drugi dolžnik krije sam svoje stroške ugovornega postopka (IV. točka izreka).

2. Upnik po pooblaščencu pravočasno pritožbeno izpodbija I. in II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem delu spremeni, podredno razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne temu sodišču v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da ni upravičen do izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.567,10 EUR, ki po svoji vsebini predstavlja obračun obresti št. 13990034 za znesek 1.196,72 EUR in obračun obresti št. 14990035 za znesek 370,38 EUR. Znesek 1.567,10 EUR je torej del celotne glavnice 16.678,092, katere plačilo upnik, povečane za zakonske zamudne obresti od 30. 11. 2016 dalje, zahteva v tem postopku s predlogom za izvršbo z dne 1. 3. 2022. Navedeni znesek je identičen izterjevanemu znesku glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki je bil predmet predloga za izvršbo z dne 16. 5. 2020 in o katerem je že bilo ugodilno pravnomočno odločeno s sklepom o izvršbi I 55/2020 z dne 10. 6. 2020. Glavni dolžnik A., d. n. o. zoper ta sklep ni ugovarjal, zato je ta sklep postal pravnomočen in zavezujoč. S tem, ko dolžnik zoper ta sklep o izvršbi ni ugovarjal, pa se ni le konkludentno odpovedal zastaranju, ampak je tudi konkludentno priznal obstoj celotne terjatve v višini 16.678,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2016. Zmotna pa je tudi ugotovitev sodišča, da za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.567,10 EUR od 30. 11. 2016 dalje ni podlage v izvršilnem naslovu, saj podlago predstavlja IV. člen notarskega zapisa, ki določa, da v primeru zamude s plačilom kateregakoli obroka, takoj zapadejo v plačilo vse do takrat še neporavnane obveznosti. Hkrati pa prenehajo veljati tudi dogovori o plačilu obresti. Notarski zapis ob tem izrecno določa, da je tožena stranka v tem primeru od vseh takrat še neporavnanih obveznosti po tej poravnavi dolžna plačati zamudne obresti v višini vsakokratnih stopenj zakonskih zamudnih obresti. To, da tek obresti pri obračunu obresti ni izrecno predviden v I. točki notarskega zapisa nima nobenega vpliva, saj je določba IV. člena specialna in ureja prav situacijo, za katero gre v tem primeru, ko je zaradi neplačevanja obrokov v celoti nemudoma zapadla celotna obveznost po notarskemu zapisu. Dodatno pravno podlago za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.567,10 EUR pa ne predstavlja zgolj izrecna določba notarskega zapisa, pač pa je upnik do navedene izterjave upravičen tudi neposredno na podlagi zakona. Ne glede na to, da navedeni znesek po svoji naravi predstavlja obresti, je upnik do plačila upravičen tudi na podlagi 381. člena OZ. Sklicuje se tudi na Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 55/2020 z dne 3. 7. 2020, v katerem je bilo zavzeto jasno stališče, da neposredno izvršljiv notarski zapis, v katerem sta se upnik in dolžnik dogovorila za plačilo procesnih obresti na podlagi 381. člena OZ predstavlja izvršilni naslov tudi za izterjavo procesnih obresti v izvršilnem postopku. Hkrati pa je Vrhovno sodišče RS v isti zadevi pojasnilo tudi, da načelo stroge formalne legalitete izvršilnemu sodišču preprečuje, da bi po uradni dolžnosti zavrnilo predlog za izvršbo, ki se opira na izvršljiv notarski zapis, češ da je ta ničen, ker dogovor o procesnih obrestih v izvršilnem postopku nasprotuje prepovedi iz 375. člena OZ. V nadaljevanju sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da ni upravičen do izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska 15.110,99 EUR za čas od 30. 11. 2016 do vključno 2. 3. 2019. Uvodoma izpostavlja načelo stroge formalne legalitete, ki pomeni, da je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov. Izterjavo navedenih zakonskih obresti je predlagal na podlagi izvršilnega naslova, t. j. notarskega zapisa SV 151/2016 z dne 26. 2. 2016, v katerem se je dolžnik v III. členu izrecno odpovedal uveljavljanju ugovora zastaranja tako glede plačila glavnice kakor zakonskih zamudnih obresti od glavnice. Sodišče tega člena ni obravnavalo in ga je v celoti spregledalo ter nekritično sledilo ugovoru dolžnika in odločitev oprlo na drugi odstavek 356. člena OZ, ki pa ga glede na jasno vsebino III. člena notarskega zapisa ne bi smelo uporabiti. Ker sodišče ni upoštevalo III. člena notarskega zapisa, ima izpodbijani sklep v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njem sploh niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. S tem pa je podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Nadalje ponovno izpostavlja, da je izvršilno sodišče skladno z načelom stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, zato ga III. člen notarskega zapisa zavezuje, v kolikor pa bi se pojavil dvom v njegovo veljavnost, pa tega ni mogoče uveljavljati v izvršilnem postopku, saj le-ta ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove neveljavnosti. Nadalje tudi navaja, da je bilo zastaranje zakonskih zamudnih obresti prekinjeno oziroma se mu je dolžnik odpovedal. Upnik je namreč zoper glavnega dolžnika družbo A., d. n. o., katerega osebno odgovoren družbenih je tudi drugi dolžnik, že 26. 5. 2020 vložil predlog za izvršbo za izterjavo celotnega zneska, t. j. glavnice v znesku 16.678,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2016 dalje do plačila. Tudi če bi dolžnik, kljub jasni določbi III. člena notarskega zapisa lahko uveljavil zastaranje, bi se lahko zastaranje nanašalo kvečjemu na zakonske zamudni obresti, ki so natekle več kot tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo 26. 5. 2020, t. j. največ od 30. 11. 2016 do 26. 5. 2017. V nobenem primeru pa ne bi mogle zastarati obresti, ki so tekle od 27. 5. 2017 dalje. Še več, zaradi dolžnikove odpovedi zastaranju niso zastarale niti obresti pred 27. 5. 2017, ker se je dolžnik s svojim ravnanjem zastaranju konkludentno odpovedal. Glavni dolžnik A., d. n. o. se namreč zastaranju lahko odpove, kar je tudi storil s tem, ker ni vložil ugovora zoper sklep o izvršbi I 55/2020 z dne 10. 6. 2020, s katerim je upnik izterjeval plačilo obresti od celotne glavnice v znesku 16.678,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi vse od 30. 10. 2016. Izpostavlja še, da je v tej zadevi s predlogom za izvršbo 26. 5. 2020 plačilo s pisno zahtevo (vložitvijo predloga za izvršbo) najprej zahteval od glavnega dolžnika A., d. n. o. Ker s tem predlogom ni bil uspešen, je na podlagi 100. člena ZGD-1 in 25. člena ZIZ zahteval plačilo proti osebno odgovornim družbenikom. Glede na to, da je od glavnega dolžnika A., d. n. o. šele v letu 2020 zahteval plačilo obveznosti iz notarskega zapisa, pred tem niso bili podani pogoji, da bi plačilo zahteval tudi zoper osebno odgovorne družbenike. S tem, ko je zahteval plačilo od glavnega dolžnika A., d. n. o. in bil pri tem neuspešen, pa so nastopili pogoji, da plačilo obveznosti med drugim zahteva tudi od drugega dolžnika. Že po naravi stvari zato tudi z vidika drugega dolžnika kakršnokoli zastaranje zanj ni moglo začeti teči pred 2020. Nadalje sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da ni upravičen do izterjave sodne takse v višini 145,00 EUR iz razloga, ker naj ne bi bila izkazana zapadlost tega stroška, saj upnik k predlogu za izvršbo ni predložil sklepa o ustavitvi postopka oziroma plačilnega naloga o doplačilu sodne takse v zadevi Okrajnega sodišča v Celju I Pg 82/2016. Skladno s IV. členom notarskega zapisa so zaradi zamude s plačili namreč zapadle v plačilo vse do takrat še neporavnane obveznosti, vključno s plačilom stroška sodne takse zaradi umika tožbe v višini 145,00 EUR. Obveznosti dolžnika iz izvensodne poravnave so opredeljene v I. členu notarskega zapisa, ta pa v drugem odstavku vsebuje tudi zavezo dolžnika za plačilo stroška doplačila sodne takse zaradi umika tožbe. Četudi drugi odstavek I. člena notarskega zapisa določa, da terjatev za doplačilo sodne takse v višini 145,00 EUR zapade v roku 15 dni od dneva predložitve sklepa o ustavitvi postopka ali plačilnega naloga o doplačilu sodne takse, je potrebno pri presoji, ali je izkazana zapadlost navedene terjatve, upoštevati preostale določbe notarskega zapisa. Za primer zamude s plačilom namreč IV. člen notarskega zapisa vsebuje specialno določbo, ki določa, da v primeru zamude s plačilom kateregakoli obroka zapadejo v takojšnje plačilo vse do takrat še neporavnane obveznosti po izvensodni poravnavi, sklenjeni v notarskem zapisu. Iz besedne razlage določbe IV. člena notarskega zapisa povsem jasno izhaja, da besedna zveza »vse do takrat še neporavnane obveznosti« zajema tudi obveznost za doplačilo sodne takse v višini 145,00 EUR. Ker družba A., d. n. o. ni v roku izpolnila obveznosti iz izvensodne poravnave in so skladno s IV. členom notarskega zapisa zapadle v plačilo vse do takrat še neporavnane obveznosti iz izvensodne poravnave, je zapadlost izkazana tudi za terjatev doplačila sodne takse v višini 145,00 EUR. Poleg tega pa je tudi glede obveznosti plačila 145,00 EUR s sklepom I 55/2020 z dne 10. 6. 2020 že bilo pravnomočno odločeno, glavni dolžnik A., d. n. o. pa je z opustitvijo vložitve ugovora tudi to obveznost že priznal. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo tudi, da upnik od drugega dolžnika ni upravičen izterjati stroškov, ki so nastalih v izvršilnem postopku I 55/2020. Izvršilni stroški v višini 55,00 EUR in 234,65 EUR, oboje skupaj z ZZO, so bili dolžniku naloženi zaradi postopka izterjave terjatve na podlagi notarskega zapisa, ki je postal izvršljiv še v času, ko je drugi dolžnik še bil družbenik družbe A., d. n. o. Sklepa o odmeri izvršilnih stroškov v zadevi I 55/2020 je sodišče resda izdalo dne 10. 6. 2020 in dne 9. 7. 2020 (pravnomočna in izvršljiva pa sta postala dne 9. 7. 2020 in dne 3. 11. 2020), torej potem, ko drugi dolžnik ni bil več družbenik družbe A., d. n. o., vendar so ti izvršilni stroški pripadki prvotne terjatve iz notarskega zapisa in so z njo neločljivo zvezani.

3. Drugi dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožbeno izpodbija III. in IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ. Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem delu spremeni. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da iz obrazložitve ne izhaja, da bi se sodišče opredelilo ali ukvarjalo z ugovorno izpostavljenim dejstvom, da upnik zoper drugega dolžnika uveljavlja terjatev, ki zoper drugega dolžnika sploh ne obstoji. Drugi dolžnik je namreč ugovorno trdil, da je upnik terjatev prevzel s cesijsko pogodbo z dne 19. 12. 2019 in da je upnik kot prevzemnik terjatve vstopil v pravice odstopnika, vendar pa upnik kot prevzemnik v izvršbi ni izkazal, da je odstopnik drugega dolžnika obvestil o odstopu (prvi odstavek 419. člena OZ). Zato prevzemnik nasproti drugem dolžniku ni mogel pridobiti enakih pravic, kot bi jih eventualno imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (prvi odstavek 421. člena OZ). Ker pa drugi dolžnik s strani odstopnika ni bil obveščen o ničemer, upnik iz navedenega razloga zoper drugega dolžnika nima nobene terjatve. Ker se sodišče s temi ugovornimi dejstvi sploh ni ukvarjalo, ima odločitev sodišča pomanjkljivosti zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Nadalje navaja, da je ugovorno zatrjeval, da je bilo v notarskem zapisu v 3. odst. na strani 2, izrecno dogovorjeno, da se upnik, v kolikor dolžnik ne bo izpolnil obveznosti iz I. in II. točke izvensodne poravnave, v izvršilnem postopku poplača z rubežem in prodajo dolžnikovega premičnega in nepremičnega premoženja ali iz sredstev na katerem koli računu ali hranilni knjižici ter iz ostalega premoženja dolžnika. To pomeni, da so se stranke (podpisniki notarskega zapisa) izrecno dogovorili o načinu poplačila terjatev za primer, če dolžnik iz izvensodne poravnave svojih obveznosti ne bo izpolnil prostovoljno. Navedeno pomeni, da so se stranke s podpisom notarskega zapisa izrecno dogovorile o obsegu izvršilnih sredstev. Obseg izvršilnih sredstev je bil tako izrecno dogovorjen in zoper drugega dolžnika vložen predlog za izvršbo predstavlja prekoračitev vsebine izvensodne poravnave, ki je del notarskega zapisa. Sodišče se pri odločanju s tem vprašanjem ni ukvarjalo, kar pomeni, da ima odločitev sodišča pomanjkljivosti zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je svojo odločitev glede zavrnitve preostalega dela ugovora sprejelo na podlagi 4. člena ZN, ker notarski zapis z dne 26. 2. 2016 predstavlja izvršilni naslov tudi za drugega dolžnika, ker je upnik skladno z določbo 25. člen ZIZ v predlogu za izvršbo določno označil vpis v sodnem registru, s čimer je za drugega dolžnika dokazal njegov status družbenika. Sodišče v 26. točki obrazložitve na strani 17 v drugem odstavku navaja, da drugo dolžnik v tem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovora, da je sporazum, sklenjen v obliki notarskega zapisa, neveljaven, pač pa mora sprožiti pravdni postopek in izpodbijati veljavnost takšnega sporazuma. Šele njegova razveljavitev ali ugotovitev ničnosti z odločbo bi lahko predstavljala upošteven ugovorni razlog v izvršilnem postopku. Drugi dolžnik je ugovorno trdil, da listina, s katero je upnik predlagal izvršbo, ni izvršilni naslov v smislu prvega odstavka 17. člena ZIZ. Drugi dolžnik pred prejemom sklepa o izvršbi ni bil seznanjen s postopkom sklepanja izvensodne poravnave, niti ni sodeloval pri sestavi, niti ni podpisnik izvensodne poravnave z dne 25. 2. 2016. Navaja tudi, da bi moralo sodišče glede na ugovorne navedbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, ne glede na to, da drugi dolžnik takega predloga izrecno ni podal, po uradni dolžnosti odložiti izvršbo zoper drugega dolžnika ter ga s posebnim sklepom napotili na pravdo za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti notarskega zapisa.

4. Upnik in drugi dolžnik v odgovoroma na pritožbo nasprotujeta pritožbenim navedbam nasprotne stranke, predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 3. 2022 dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ), ki ga predstavlja izvršljiv notarski zapis SV 151/2016 z dne 26. 2. 2016 – v nadaljevanju: notarski zapis (2. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ), po katerem vsota vseh terjatev znaša 16.752,09 EUR in izterjavo katere je upnik predlagal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2016. Vsota vseh zapadlih terjatev predstavlja vsoto vseh zneskov po zapadlih enajstih računih v skupni višini 15.110,99 EUR in po dveh obračunih obresti v skupni višini 1.567,10 EUR. Poleg tega je dovolilo izvršbo še na podlagi dveh izvršljivih sklepov Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, izdanih v izvršilni zadevi I 55/2020 z dne 10. 6. 2020 in 6. 10. 2020 (1. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ).

**O pritožbi upnika**

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da upnik neupravičeno zahteva izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.567,10 EUR, ker v izvršilnem naslovu ni zapisano, da upniku pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od zneska 1.196,72 EUR, ki ga predstavljajo obresti po obračunu obresti št. 13990037, in zakonske zamudne obresti od zneska 370,38 EUR, ki ga predstavljajo obresti po obračunu obresti št. 14990035. Skladno s 17. členom ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (največ) v obsegu, kot je upnikova terjatev navedena v samem izvršilnem naslovu (načelo stroge formalne legalitete). V notarskem zapisu ni zapisano, da je upnik upravičen v primeru zamude plačila zneska 1.196,72 EUR (obresti po obračunu obresti št. 13990037) in zneska 370,38 EUR (obresti po obračunu obresti št. 14990035) do zakonskih zamudnih obresti, zato upnikov predlog za dovolitev izvršbe zaradi izterjave navedenih zneskov ni utemeljen.

8. V zvezi z obsežnimi pritožbenimi navedbami upnika, da je v tem izvršilnem postopku znesek glavnice 16.678,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2016 identičen znesku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom o izvršbi I 55/2020 z dne 10. 6. 2020; da glavni dolžnik A., d. n. o. zoper navedeni sklep o izvršbi ni ugovarjal, s tem pa se je odpovedal zastaranju in priznal celotno terjatev v višini 16.678,09 EUR; da sodišče zmotno ni upoštevalo določb IV. člena notarskega zapisa; da je upnik do izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.567,10 EUR upravičen tudi neposredno na podlagi zakona ter sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 55/2020 z dne 3. 7. 2020, je pojasniti, da skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, katerih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Ker je drugi dolžnik izterjavi zneska 1.196,72 EUR (obresti po obračunu obresti št. 13990037) in zneska 370,38 EUR (obresti po obračunu obresti št. 14990035) obrazloženo ugovarjal in zatrjeval, da je upnikov predlog v tem delu nezakonit, upnik pa je v odgovoru na ugovor in v odgovoru na dopolnitev ugovora navedel samo, da je njegov zahtevek v celoti upravičen, utemeljen in izkazan, je sodišče prve stopnje pravilno ob presoji izhajalo le iz ugovornih navedb in pravilno odločilo, da upnikov predlog za izvršbo v tem delu ni utemeljen.

9. Pritožbeno sodišče pa sicer pojasnjuje, da ne glede na to, da je po materialnem pravu (381. člen OZ) mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti, upnik v izvršilnem postopku ne more zahtevati prisilne izterjave procesnih obresti, če za kaj takšnega nima podlage v izvršilnem naslovu (načelo stroge formalne legalitete). V vsakem primeru mora namreč biti terjatev za obresti določena tudi v izvršilnem naslovu in zgolj zapadlost terjatve v dokončno plačilo še ne pomeni, da je upnik v postopku izvršbe upravičen predlagati izterjavo obresti.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je upnik upravičen le do izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 15.110,99 EUR za obdobje treh let pred vložitvijo predloga za izvršbo, to je od 3. 3. 2019 dalje (upnik je predlog za izvršbo vložil 3. 3. 2022), ker so zakonske zamudne obresti od zneska 15.110,99 EUR za obdobje od 30. 11. 2016 do vključno 2. 3. 2019 zastarale.

11. V tem delu je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno pravno podlago, ki je podana v določbah 347. člena in 356. člena OZ. V zvezi z ugovorom zastaranja obresti, ki izhajajo iz judikatnih terjatev, je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatnih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, pri čemer prvi odstavek 347. člen OZ določa, da terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, to pa se nanaša tudi na terjatev obresti.

12. V zvezi z obsežnimi pritožbenimi navedbami upnika, da sodišče zmotno ni upoštevalo vsebino III. člena notarskega zapisa: da se je glavni dolžnik A., d. n. o. zaradi nevložitve ugovora zoper sklep o izvršbi I 55/2020 z dne 10. 6. 2020 odpovedal zastaranju, ker se vsebina notarskega zapisa upoštevaje 25. člen ZIZ in 100. člen ZGD-1 nanaša tudi na osebno odgovorne družbenike, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo 26. 5. 2020 ter da zastaranje ni moglo teči ločeno niti za drugega dolžnika, je pojasniti, da skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, katerih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Ugovor zastaranja je materialnopravne narave, kljub temu pa je presoja utemeljenosti tega ugovora povezana z dejanskimi trditvami, pri čemer je dolžnik dolžan navesti dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, ter ponuditi dokaze, saj gre za njegovo ugovorno trditveno in dokazno breme (katerega določa materialno pravo). Ker je drugi dolžnik v tem delu podal obrazložen ugovor, saj je navedel, da je upnik v tem postopku eventualno upravičen zgolj do povračila zakonskih zamudnih obresti za čas treh let pred dnevom vložitve predloga za izvršbo, upnik pa je v odgovoru na ugovor in v odgovoru na dopolnitev ugovora navedel samo, da njegov zahtevek ni zastaral in da je njegov zahtevek v celoti upravičen, utemeljen in izkazan, s tem pa ni konkretizirano odgovoril na sicer obrazložen ugovor zastaranja drugega dolžnika, je sodišče prve stopnje pravilno o ugovoru zastaranja odločilo samo na podlagi ugovornih trditev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil dolžnik. Vse navedene pritožbene navedbe bi upnik moral podati že v odgovoru na ugovor ali v odgovoru na dopolnitev ugovora, vendar jih ni, zato jih sodišče druge stopnje ne sme več upoštevati, saj predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Iz navedenih razlogov v tem delu tudi nista podani pritožbeno očitani bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da upnik ni upravičen do izterjave 145,00 EUR sodne takse iz razloga, ker ta terjatev, ki sicer izhaja iz notarskega zapisa, ni zapadla.

14. Pravilno je ugotovilo, da je plačilo tega zneska v notarskem zapisu pogojeno s predložitvijo sklepa o ustavitvi postopka oziroma predložitvijo plačilnega naloga o doplačilu sodne takse v zadevi Okrožnega sodišča v Celju I Pg 82 /2016, česar pa upnik ob vložitvi predloga za izvršbo ni izkazal. Notarski zapis je izvršilni naslov takrat, ko je v njem določena konkretna terjatev, ko dolžnik soglaša z neposredno izvršljivostjo in ko je terjatev zapadla, pri čemer se zapadlost terjatve dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino (20.a člen ZIZ). Pravilno je ugotovilo, da je glede izterjave zneska v višini 145,00 EUR podano soglasje z neposredno izvršljivostjo, vendar pa ni izkazana zapadlost navedene terjatve, kot je dogovorjena v notarskem zapisu.

15. Tudi glede pritožbenih navedb upnika, da sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo določb IV. člena notarskega zapisa; da je bilo o obveznosti plačila 145,00 EUR s sklepom I 55/2020 z dne 10. 6. 2020 že pravnomočno odločeno in da je glavni dolžnik A., d. n. o. z opustitvijo vložitve ugovora tudi to obveznost že priznal, je pojasniti, da skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, katerih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Ker je drugi dolžnik v ugovoru konkretizirano pojasnil, da navedena terjatev ni zapadla, upnik pa je v odgovoru na ugovor in v odgovoru na dopolnitev ugovora navedel samo, da je notarski zapis izvršilni naslov in je neposredno izvršljiv, s tem pa ni konkretizirano odgovoril na sicer obrazložen ugovor drugega dolžnika, je sodišče prve stopnje pravilno tudi o tem delu ugovora odločilo samo na podlagi ugovornih trditev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil drugi dolžnik.

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da upnik ni upravičen do izterjave izvršilnih stroškov iz izvršilne zadeve I 55/2020 v višini 55,00 EUR in 243,00 EUR.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da upoštevajoč dejstvo, da je drugemu dolžniku članstvo v družbi A., d. n. o. prenehalo 13. 2. 2019, upnik od njega brez pravne podlage uveljavlja izvršilne stroške iz zadeve I 55/2020 v višini 55,00 EUR in 243,00 EUR. Navedeni stroški so namreč upniku nastali po tem, ko se je drugi dolžnik že izbrisal iz sodnega registra kot družbenik glavnega dolžnika. Oboji stroški so bili v postopku I 55/2020 naloženi v plačilo dolžniku A., d. n. o., in sicer s sklepom z dne 10. 6. 2020, ki je postal pravnomočen in izvršljiv dne 9. 7. 2020, ter s sklepom z dne 6. 10. 2020, ki je postal pravnomočen in izvršljiv dne 3. 11. 2020. Ker so navedeni stroški nastali po tem, ko je članstvo drugega dolžnika v družbi A., d. n. o. že prenehalo, upnik ni upravičen do njihove povrnitve od drugega dolžnika. Ob obrazloženem na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da so ti stroški pripadki prvotne terjatev iz notarskega zapisa in so z njo neločljivo povezani, saj je pravno odločilo, da so ti stroški nastali šele z odločitvijo sodišča v izvršilni zadevi I 55/2020, kar pa je po izbrisu drugega dolžnika iz sodnega registra kot družbenika glavnega dolžnika.

18. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno delno ugodilo ugovoru dolžnika v obsegu kot izhaja iz I. in II. točke izreka izpodbijanega sklepa, v tem delu razveljavilo sklep o izvršbi in v tem delu zavrnilo predlog za izvršbo. Upnikove drugačne pritožbene trditve so tako neutemeljene.

**O pritožbi drugega dolžnika**

19. Pritrditi je sicer pritožbeni navedbi drugega dolžnika, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do njegovih ugovornih navedb o neobstoju izterjevane terjatve v razmerju do drugega dolžnika iz razloga, ker upnik kot prevzemnik v predmetni izvršbi ni izkazal, da je odstopnik drugega dolžnika obvestil o odstopu. Navedene ugovorne trditve po vsebini predstavljajo materialnopravni ugovor, za presojo utemeljenosti katerega pa ugovorno izpostavljena dejstva sploh niso pravno odločilna. Upoštevajoč 419. člen OZ namreč obvestilo o odstopu ne vpliva na obstoj terjatve, ampak le na upravičenost prejemnika ob dolžnikovi izpolnitvi. Drugi dolžnik pa ni ugovorno zatrjeval, da bi predmetno obveznost izpolnil odstopniku. Zato so takšne ugovorne trditve neutemeljene.

20. Drugi dolžnik neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih ugovornih navedb o tem, da so se stranke oziroma podpisniki notarskega zapisa izrecno dogovorili o načinu poplačila izterjevane terjatve oziroma o obsegu izvršilnih sredstev, zato zoper drugega dolžnika vložen predlog za izvršbo predstavlja prekoračitev vsebine izvensodne poravnave. Že iz njegovih ugovornih trditev izhaja, da se je glavni dolžnik A., d. n. o. zavezal poravnati dogovorjene obveznosti iz vsega svojega premoženja. Zato v izvršilnem naslovu sicer dogovorjena izvršilna sredstva, ki omogočajo izterjavo na premoženje dolžnika v izvršilnem postopku, niso pravno odločilna. Ob obrazloženem pa je sodišče prve stopnje, ko je pojasnilo, da določba prvega odstavka 25. člena ZIZ omogoča na upnikov predlog dovolitev izvršbe na podlagi izvršilnega naslova izdanega proti družbi z neomejeno odgovornostjo neposredno proti družbeniku, ki je osebno odgovoren za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi vpis v sodnem registru, s katerim lahko dokaže njegov status družbenika, zadostno in pravilno odgovorilo na zgoraj navedene ugovorne trditve. S tem pa ni podana pritožbeno očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

21. Končno pa drugi dolžnik neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na njegove ugovorne navedbe po uradni dolžnosti odložiti izvršbo, kljub temu, da sam predloga predloga za izvršbo ni podal, saj v obravnavani zadevi ne gre za posebno upravičene razloge iz drugega odstavka 71. člena ZIZ, ki omogočajo odlog izvršbe tudi po uradni dolžnosti.

22. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno ugovor drugega dolžnika v preostalem delu zavrnilo.

23. Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi upnika in drugega dolžnika zavrnilo kot neutemeljeni in v celoti potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.

24. Upnik krije sam svoje pritožbene stroške, saj ti niso bili potrebni za izvršbo, ker s pritožbo ni bil uspešen (peti odstavek 38. člena ZIZ). Drugi dolžnik krije sam svoje pritožbene stroške, saj mu ti niso bili neutemeljeno povzročeni, ker s pritožbo ni bil uspešen (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik in drugi dolžnik krijeta sama vsak svoje stroške, priglašene v odgovoru na pritožbo, saj ta za rešitev te pritožbene zadeve ni bil potreben, zato tudi stroški niso bili potrebni za izvršbo (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ).