Jedro

Novo nastale občine niso "pravne naslednice" nekdanjih občin, organiziranih kot samoupravnih in družbenopolitičnih skupnosti, kolikor so te že po nekdanji ustavni ureditvi opravljale tudi oblastne (državne) funkcije.

Tudi v vojnem stanju mora biti škoda v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, če naj tisti, ki vojne operacije vodi, objektivno odgovarja. Revizijsko sodišče se strinja s presojo obeh nižjih sodišč, da sicer malomarno in neprofesionalno ravnanje tožnika z orožjem, v danih razmerah ne izključuje objektivne odgovornosti države. Do nesreče je prišlo z orožjem kot nevarno stvarjo v napeti in živčni situaciji v času vojnih razmer.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik si je poškodoval levo golen dne 30.6.1991, ko se mu je sprožil revolver. Do poškodbe je prišlo v njegovi pisarni na takratni občini C., kjer je opravljal funkcijo sekretarja občinskega sekretarijata za ljudsko obrambo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, objektivno odškodninsko odgovorna tožniku za nastalo škodo, zaradi svojega nestrokovnega ravnanja z orožjem pa je tožnik tudi sam soodgovoren do 50 %. Tožbene zahtevke zoper občine C., Š. in V. ter zavarovalnico F. je sodišče zavrnilo. Zoper občine zato, ker niso pravne naslednice nekdanje občine C., ki je tudi imela zavarovano svojo odgovornost pri zavarovalnici F. Sodišče je tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 3,600.000,00 SIT (za telesne bolečine 2,000.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT, za skaženost 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1,000.000,00 SIT), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Glede stroškov postopka je sodišče odločilo, da je v skladu z uspehom Republika Slovenija dolžna tožniku povrniti sorazmerni del stroškov, tožnik pa je dolžan povrniti stroške postopka občin C. V. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke (in smiselno deloma tudi pritožbi tožene stranke Republike Slovenije) deloma ugodilo v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper zavarovalnico F. in je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. V preostalem delu pa je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlagata revizijo tožeča stranka in tožena stranka Republika Slovenija, obe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka vlaga revizijo zoper tisti del pravnomočne sodbe, s katerim je zavrnjen zahtevek zoper občine C., Š. in V. ter glede sokrivde in višine prisojene odškodnine. Navaja, da so vse tri navedene občine pravne naslednice bivše občine C., pri kateri je bil zaposlen v času škodnega dogodka. Zato so vse tri občine skupaj z Republiko Slovenijo solidarno odgovorne, saj so si med seboj razdelile pristojnost bivše občine. Glede na napete razmere v času vojnega stanja meni, da ni soprispeval k nastanku škode oziroma da ni podlage za njegovo sokrivdo. Tožnik se strinja z odmerjeno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, ne pa tudi z odmero odškodnine iz drugih naslovov.

Tožena stranka Republika Slovenija vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo v delu, s katerim je bila njena pritožba zavrnjena (drugi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje) in v stroškovnem delu izreka pravnomočne sodbe, kolikor se nanaša nanjo. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je bilo tožniku orožje zaupano kot strokovni osebi in bi zato bilo treba njegovo ravnanje presojati po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR). Glede na okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, je tožnik izključno sam odgovoren za nesrečo. Postavlja tudi vprašanje pasivne legitimacije, saj se je tožnik poškodoval v svoji pisarni na občini C. in ne že pri opravljanju nalog kot član pokrajinske koordinacije obrambnih priprav. Izpodbija tudi višino dosojene odškodnine kot pretirano oziroma previsoko, za skaženost pa tudi kot neutemeljeno, saj je izvedenec ni ugotovil. Postopek na prvi stopnji je bil končan pred začetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP (1977)).

Reviziji sta bili v skladu s 390. členom ZPP (1977) vročeni nasprotnim strankam, ki nanju niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Po določbi 386. člena ZPP (1977) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP (1977), drugih kršitev določb pravdnega postopka pa reviziji ne zatrjujeta.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Občine so po novi ustavni ureditvi samoupravne lokalne skupnosti, ki opravljajo le lokalne zadeve, ne pa več nalog iz državne pristojnosti (140. člen Ustave). Novo nastale občine zato niso "pravne naslednice" nekdanjih občin, organiziranih kot samoupravnih in družbenopolitičnih skupnosti, kolikor so te že po nekdanji ustavni ureditvi opravljale tudi oblastne (državne) funkcije (186. člen Ustave SRS iz leta 1974). Obramba države je bila in je tudi sedaj naloga iz državne pristojnosti (124. člen Ustave). Tožnik je v nekdanji občini C. opravljal naloge, ki jih je kot državne naloge tudi prevzela država, skupaj z delavci, ki so te naloge opravljali. S tem je prevzela tudi obveznosti do teh delavcev, vključno z obveznostjo do povrnitve škode, ki jo je delavec utrpel pri opravljanju nalog na področju obrambe. Zato je pravilna odločitev obeh nižjih sodišč, da občine, ki so nastale na območju nekdanje občine C., niso pasivno legitimirane v tem sporu, da pa je pasivno legitimirana Republika Slovenija.

Revizijska presoja uporabe materialnega prava glede temelja odškodninskega zahtevka, to je vprašanje tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku in temu ustrezen obseg objektivne odgovornosti tožene stranke, temelji na dejanskih ugotovitvah, odločilnih za tako presojo, ki jih z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)).

Samo dejstvo vojnega stanja v Republiki Sloveniji v obravnavanem sporu ni v neposredni vzročni zvezi s škodo in zato samo po sebi ne zadošča za objektivno odgovornost tožene stranke Republike Slovenije. Domneva vzročnosti, ki je urejena v 173. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ne sega tako daleč, da bi prav vsak škodni dogodek, ki se zgodi v času takšnega stanja, bil lahko podlaga za objektivno odgovornost. Tudi v vojnem stanju mora biti škoda v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, če naj tisti, ki vojne operacije vodi, objektivno odgovarja.

Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v službi ni uporabljal lastnega revolverja, temveč orožje, ki ga je za obrambne namene prevzel od poveljnika pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe kot član občinskega izvršnega sveta in sekretar za ljudsko obrambo. V času škodnega dogodka je tožnik torej opravljal svoje delo, vezano na obrambo države, in s službenim orožjem, ki je nedvomno nevarna stvar.

Na drugi strani pa je bilo ugotovljeno tudi to, da ob samem škodnem dogodku ni bilo nobenega izrednega dogodka ali neposredne nevarnosti, ki bi opravičevala tožnikovo preveč malomarno ravnanje z orožjem. Pri tem je že sodišče prve stopnje ravnanje tožnika presojalo s strožjimi merili profesionalne odgovornosti: da bi moral kot strokovnjak, seznanjen z delovanjem in uporabo orožja, revolver skrbno varovati in z njim pazljivo ravnati. Tožnik pa je orožje puščal v nezaklenjenem predalu (torej dostopno tudi nepooblaščenim in orožja neveščim osebam) in ni preveril v kakšnem stanju je revolver, ko ga je vzel iz predala in tudi ni pazil na to, kam je obrnjen. Dejstvo, da je moralo biti orožje ves čas dosegljivo, je tožnika še toliko bolj zavezovalo, da stori vse kar je strokovno potrebno, da do nenamerne sprožitve revolverja ne bi prišlo niti v nepredvidenih in napetih razmerah.

Revizijsko sodišče se strinja s presojo obeh nižjih sodišč, da sicer malomarno in neprofesionalno ravnanje tožnika z orožjem, v danih razmerah ne izključuje objektivne odgovornosti države. Do nesreče je prišlo z orožjem kot nevarno stvarjo v napeti in živčni situaciji v času vojnih razmer. V takih okoliščinah pa je pravilna presoja, da je tožnikov krivdni prispevek k škodnemu dogodku ocenjen s 50 %.

V zvezi z ugovorom tožene stranke (ki je revizijska novota, saj ga v pritožbi tožena stranka ni uveljavljala), da odškodnina za skaženost sploh ni utemeljena, ker jo izvedenec ni ugotovil, je treba upoštevati, da je pojem skaženosti pravni standard in ne medicinski pojem. Izhaja iz opredelitve ene od oblik nepremoženjske škode v prvem odstavku 200. člena ZOR: duševne bolečine zaradi skaženosti. Izvedenec poda strokovno mnenje z medicinskega vidika, sodišče pa to mnenje presodi s pravnega stališča. Pri tem ni bistveno, ali je izvedenec uporabil pojem skaženosti ali celo menil, da skaženosti ni, temveč gre le za kozmetske posledice. Pri pravni presoji, ali gre za škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, se poleg navzven vidnih - kozmetskih - posledic, upoštevajo tudi druge okoliščine: možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca, morebitne zaznavne funkcionalne posledice poškodb ter posebej tudi oškodovančeva subjektivna prizadetost. Tako tožnik kot tožena stranka pri revizijskih ugovorih o zmotni odmeri odškodnine za negmotno škodo izhajata iz istega dejanskega stanja in vsaka s svojega stališča meni, da je odmerjena odškodnina prenizka oziroma pretirana. Pri tem tožnik odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ne ugovarja zaradi prenizke odmere same po sebi, temveč le zaradi upoštevanja deleža sokrivde.

Materialnopravna podlaga za odmero odškodnine je v določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki med drugim vsebujejo tudi merila za prisojo pravične denarne odškodnine. Po teh merilih je treba pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in zanje določenimi odškodninami, hkrati pa upoštevati tudi posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobne okoliščine. Zato je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Tožnikove poškodbe, potek zdravljenja z vsemi zapleti in nevšečnostmi, rehabilitacija in posledice so izčrpno obravnavane v postopku na prvi in drugi stopnji. Temu reviziji ne ugovarjata, zato revizijsko sodišče teh podatkov ne ponavlja. Revizijski očitki tožene stranke, da je odškodnina pretirana, je tudi sicer posplošen, kar enako velja za revizijske očitke tožnika glede prenizke odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi strahu. Obrazložen je le ugovor tožnika o prenizko odmerjeni odškodnini glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Z odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine se tožnik strinja, tožena stranka pa ne navaja nobenih razlogov, ki bi vzbujale dvom v presojo sodišča prve stopnje, da je odškodnina iz tega naslova utemeljena v odmerjeni višini. Zato revizija tožene stranke neutemeljeno zahteva znižanje višine te odškodnine.

Sodišče je poleg kozmetskih posledic v obliki kožnih brazgotin na goleni, ugotovilo tudi funkcionalne posledice: za 1,5 cm krajšo levo nogo in za 1 cm zmanjšan obseg goleni, zmanjšano gibljivost skočnega sklepa in kolena ter šepanje. Ob nadaljnji ugotovitvi, da so brazgotine vidne le v poletnih mesecih in da je po izpovedi tožnika samega šepanje le malo opazno, je odškodnina v odmerjeni višini primerna.

Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sme sodišče odmeriti odškodnino, če ugotovi tak poseg v duševno ravnovesje oškodovanca, da je bilo to bistveno porušeno in posledično terja denarno nadomestilo za duševno trpljenje oškodovanca. Strah mora biti intenziven, načeloma mora trajati dalj časa. V tožnikovem primeru iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi tožnik trpel primarni strah večje intenzivnosti, ki bi pustil trajnejše posledice. Sodišče pa je pravilno upoštevalo ugotovljeni sekundarni strah (strah za izid zdravljenja). Taka zaskrbljenost se sicer pojavi pri vsakem poškodovancu. Tudi po presoji revizijskega sodišča je bila pri tožniku izkazana do takšne mere, da presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje, toda intenzivnost sekundarnega strahu vendarle ni bila tolikšna, kot v primerih, ko se oškodovanec boji za svoje življenje ali ga skrbi, da bo postal težji invalid. Zato je tudi odškodnina iz tega naslova primerna.

Sodišče je ugotovilo, da je tožnik manj zmožen za določene aktivnosti (hojo po stopnicah, strmem in neravnem terenu, lestvah, za hitro in dolgo hojo) ter manj zmožen za vse tiste športno rekreativne dejavnosti, ki zahtevajo tako aktivnost. Izvedenec je med aktivnostmi, za katere je tožnik manj zmožen, navedel planinarjenje, smučanje, tek, tenis in borilne športe. Revizijska navedba, da tožnik za take dejavnosti sploh ni več zmožen, zato ni v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče pa je upoštevalo trajne posledice poškodbe, kot jih je ugotovil izvedenec in tudi tožnikovo subjektivno dojemanje teh posledic, ter na podlagi obojega ocenilo intenzivnost duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. Tudi po mnenju revizijskega sodišča je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja prisojena odškodnina iz tega naslova primerna.

Glede na navedeno, uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče reviziji zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP (1977)).