Jedro

Vztrajanje tožene stranke v reviziji, da je bilo tožniku dano stanovanje le v začasno uporabo oziroma da sploh ne gre za stanovanje, ampak za del poslovnih prostorov, pomeni uveljavljanje na revizijski stopnji nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zato teh ugovorov, na katere je sicer pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, ni mogoče upoštevati.

Revizijsko sodišče le dodaja, da tožena stranka trditev, da stanovanje nima ločenega vhoda in ločenih instalacij, ni uveljavljala kot nova dejstva niti v pritožbi.

Ker sta nižji sodišči ugotovili, da v obravnavanem primeru nista podana zakonska stanova iz tretjega odstavka 129. člena SZ sta z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za sklenitev kupne pogodbe za to stanovanje oziroma z zavrnitvijo pritožbe pravilno uporabili materialnopravno določbo iz prvega odstavka 117. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da s tožnikom sklene kupno pogodbo za stanovanje v stavbi S. v Š. za v skladu z določbami Stanovanjskega zakona določeno kupnino in da izstavi ustrezno za zemljiškoknjižni vpis tožnikove lastninske pravice na tem stanovanju sposobno listino. Toženi stranki je še naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval določitev nekoliko nižje kupnine. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se pritožbi tožene stranke ugodi, sodba prve stopnje razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka vztraja, da sporni prostor v izmeri 44,75 m2 ni stanovanjska enota, ampak poslovni prostor kot del gostinskega lokala M. Zato tožnik na njem ni mogel pridobiti stanovanjske pravice. Iz sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 27.6.1983 izhaja, da je bilo tožniku stanovanje dodeljeno le v začasno uporabo. Tožena stranka na novo še zatrjuje, da ima tožnik dostop do spornih prostorov le mimo kuhinje gostinskega lokala, da nima ločenih instalacij in da tudi niso podani drugi pogoji, da bi se ti prostori kvalificirali kot stanovanje.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (določba tretjega odstavka 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravno relevantno dejansko podlago izpodbijanih sodb sodišč druge in prve stopnje, ki je bila hkrati tudi neizpodbojna podlaga revizijski presoji (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP), predstavljajo naslednje ugotovitve: da je bil tožnik na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ) imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, da tožena stranka ni dokazala, da naj bi šlo za takoimenovano funkcijsko stanovanje v smislu 40. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 35/82, 14/84) in da tožena stranka tudi ni dokazala, da naj bi šlo le za del poslovnih prostorov gostišča M., ne pa za stanovanje. Vztrajanje tožene stranke v reviziji, da je bilo tožniku dano stanovanje le v začasno uporabo oziroma da sploh ne gre za stanovanje, ampak za del poslovnih prostorov, po obrazloženem pomeni uveljavljanje na revizijski stopnji nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zato teh ugovorov, na katere je sicer pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, ni mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče le dodaja, da tožena stranka trditev, da stanovanje nima ločenega vhoda in ločenih instalacij, ni uveljavljala kot nova dejstva niti v pritožbi. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da v obravnavanem primeru nista podana zakonska stanova iz tretjega odstavka 129. člena SZ (ne gre za stanovanje, ki je bilo namenjeno osebam za opravljanje službene dolžnosti) in drugega odstavka 128. člena SZ (tožena stranka po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja ni ravnala po določbi drugega odstavka 62. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih), sta z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za sklenitev kupne pogodbe za to stanovanje oziroma z zavrnitvijo pritožbe pravilno uporabili materialnopravno določbo iz prvega odstavka 117. člena SZ. Glede na okvir revizijsko izpodbijanega dela sodbe druge stopnje in revizijsko trditveno podlago se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z ostalimi deli tožbenega zahtevka.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati v reviziji uveljavljanih nepravilnosti. Poleg tega tudi ni bilo najti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba na podlagi določbe 393. člena ZPP revizijo zavrniti kot neutemeljeno.