Jedro

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Neutemeljene so navedbe pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo izpovedbi zaslišanih prič D. D. in E. E., ker je izpovedbi prič pravilno povzelo in dokazno ocenilo.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebne tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Zasebna tožilka A. A. je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo I K 1192/2023 z dne 16. 5. 2023 obdolženega B. B. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebna tožilka plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki predstavljajo sodno takso v znesku 180,00 EUR in stroške obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, odvetnika C. C., o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Proti taki sodbi se je pritožil pooblaščenec zasebne tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kot navaja posledično kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugo sodišče oziroma drugemu sodniku v Murski Soboti.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženega in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Pooblaščenec v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v spisu, pri čemer je iz obrazložitve pritožbe razvidno, da se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je vero poklonilo izpovedbama prič D. D. in E. E. z navajanji, da izpovedbi prič na glavni obravnavi nista skladni s tem, kar sta priči povedala policistom v uradnih zaznamkih, po oceni pritožbe pa sta uradna zaznamka o izjavah prič povsem skladna z izpovedbo očeta zasebne tožilke. S takšnimi izvajanji pa pritožba v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki bo obrazložen v nadaljevanju. Pritožba iz uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je zato neutemeljena.

6. Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja le uvodoma, ko navaja, da je v posledici bistvene kršitve določb kazenskega postopka bil kršen kazenski zakon, a navedene kršitve ne obrazloži, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Kršitev kazenskega zakona, ki jih ugotavlja po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7. Pritožbeno sodišče nima pomislekov niti o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga s takimi dokazi, na osnovi katerih bi lahko obdolženca z vso gotovostjo spoznalo za krivega v izreku izpodbijane sodbe opisanega kaznivega dejanja. Zato ga je utemeljeno oprostilo obtožbe. Tako svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja pooblaščenca zasebne tožilke, v katerih si prizadeva, predvsem za drugačno oceno izvedenih dokazov, ne morejo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe.

8. Pritožba navaja, da je edina priča, ki je skladno govorila tako na policiji kot zaslišana v tem postopku, F. F., oče zasebne tožilke. Sodišče se je po oceni pritožbe preveč ukvarjalo z ocenjevanjem skladnosti izpovedb zaslišanih prič, ker to ne bi bilo potrebno, večji poudarek bi moralo dati vsebini uradnih zaznamkov, ker so se priče neposredno po dogodku največ spomnile. Pri tem izpostavlja vsebino uradnih zaznamkov prič D. D. in E. E. ter oseb G. G. in H. H. in izjavo obdolženega ter podaja svojo dokazno oceno o tem, kar je zapisano v uradnih zaznamkih. Po oceni pritožbe bi sodišče prve stopnje v postopku moralo zaslišati pričo I. I., ki je od drugih staršev slišala v zvezi s tem spornim posnetkom, ki ne obstaja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dokaz po zaslišanji priče H. H., katero je hotelo zaslišati po uradni dolžnosti, s tem je po navajanjih pritožbe storilo bistveno kršitev postopka, opustitev izvedbe dokaza pa kaže tudi na pristranskost sodišča, v posledici tega pa je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po mnenju pritožbe je sodišče postopek vodilo pristransko in ni želelo prebrati vsega, kar je zapisano, v posledici tega ni sledilo načelu materialne resnice in ni upoštevalo dejstev in dokazov, ki obdolženca obremenjujejo in razbremenjujejo, temveč le tiste, ki ga razbremenjujejo.

9. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Neutemeljene so navedbe pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo izpovedbi zaslišanih prič D. D. in E. E., ker je izpovedbi prič pravilno povzelo in dokazno ocenilo. Tako priči D. D. in E. E. nista potrdili, da bi ju obdolženi v času od 28. 8. 2022 do 31. 8. 2022 v S. pri Š. na Hrvaškem vprašal, ali sta že videla posnetek, ki naj bi krožil med judoisti, kar se v zasebni tožbo očita obdolžencu, ampak je priča D. D. povedal, da je J. J. pristopil do njega in ga vprašal, če ve kaj o dogajanju na posnetku, medtem ko je priča E. E. povedal, da mu je o posnetku povedal priča D. D., in sicer da naj bi krožil nek posnetek, na katerem naj bi bili dve punci in en fant ali pa obratno. Takšno izpovedbo prič sta potrdita tudi priča J. J. in obdolženi v svojem pisnem zagovoru, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in dokazno ocenilo. Ne drži izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje dalo premalo veljavo vsebini uradnih zaznamkov, ker jih je pravilno in v zadostni meri upoštevalo, in sicer pri presoji verodostojnosti izpovedb zaslišanih prič D. D., E. E., J. J. in v skladu s tem tudi pri zagovoru obdolženca, medtem ko sodbe pravilno neposredno na uradne zaznamke ni oprlo. Sodišče je v izpodbijani sodbi v 8. točki pravilno povzelo in dokazno ocenilo tudi izpovedbo priče F. F., očeta zasebne tožilke, ki ga izpostavlja pritožba ter pravilno zaključilo, da priči v celoti ne gre slediti, ker je izpovedba priče v nasprotju s tem, kar so povedale zaslišane priča E. E., D. D. in J. J., takšne razloge izpodbijane sodbe pa v izogib ponavljanju, v celoti povzema tudi pritožbeno sodišče. 10. Po izvedenem dokaznem postopku, je glede na ugotovljeno dejansko stanje ter upoštevaje očitek iz zasebne tožbe, pravilno zavrnilo predlagano zaslišanje priče I. I., ki v pogovorih med trenerji juda, D. D., E. E., J. J. in obdolženim, v S. pri Š., ni bila neposredno navzoča, temveč bi lahko izpovedovala le o tem, kaj je slišala od drugih staršev. To pa je glede na očitek iz zasebne tožbe, nerelevantno. Kar zadeva neizvedbo dokaza po zaslišanju priče H. H., ki jo je sodišče prve stopnje hotelo zaslišati po uradni dolžnosti, sodišče na takšne svoje procesne odločitve ni vezano in lahko do konca glavne obravnave odloči drugače in dokaza ne izvede, v kolikor se izkaže, da izvedba dokaza za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebna. Prav to je storilo tudi sodišče prve stopnje, potem, ko je zaslišalo ostale priče in vpogledalo v listine v spisu ter utemeljeno zaključilo, da lahko o zasebni tožbi odloči tudi brez izvedbe tega dokaza. Vse to je strankam na glavni obravnavi tudi obrazložilo, nobena izmed strank pa ni zahtevala zaslišanja priče. Pritožba ne obrazloži zakaj naj bi sodišče s takšno odločitvijo bistveno kršilo postopek in katera kršitev naj bi bila podana, zato teh izvajanj pritožbe ni bilo mogoče preizkusiti. Ne drži pa niti, da takšna odločitev kaže na pristranskost sodišča, ker naj bi se sodišče seznanilo z uradnim zaznamkom priče, ki je obremenilen za obdolženca, zaradi česar naj bi izvedbo tega dokaza opustilo. Uradnega zaznamka priče H. H. sicer ni v spisu, ker oseba ni bila zaslišana kot priča. Iz vsebine povzetega uradnega zaznamka v pritožbi pa je razvidno, da naj bi priča od drugih izvedela, da obdolženi po judo klubih širi govorice o obstoju videoposnetka. To pa za očitek zasebne tožbe, ko naj bi obdolženi to „trdil in raznašal“ v točno določenem obdobju v S. pri Š. v Republiki Hrvaški, s tem, „ko je vprašal priči D. D. in E. E., ali sta že videla posnetek, ki je krožil med judoisti“, kar so zaslišane priče D. D., E. E. in J. J. zavrnili, medtem ko H. H. v izjavi policistom o tem očitno ni povedala ničesar, ni relevantno. Zato se odločitev sodišče prve stopnje, ko navedene priče ni zaslišalo, izkaže kot utemeljena in pravilna ter ne potrjuje pristranskosti postopanja sodišča prve stopnje, ampak procesno vodenje in odločanje, ki je v pristojnosti sodišča in lahko predmet graje v morebitni pritožbi zoper sodbo. Pregled zadeve pa ni pokazal, da bi sodišče prve stopnje kakorkoli vodilo kazenski postopek pristransko, niti da bi na glavni obravnavi 4. 4. 2023, ko je bila navzoča in zaslišana zasebna tožilka (l. št. 27-31), prišlo do pristranskega ali neprimernega ravnanja razpravljajočega sodnika, kot to navaja pritožba, niti da bi zasebna tožilka iskala psihološko pomoč.

11. Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razlog za oprostilno sodbo, tako tudi, da iz opisa zasebne tožbe ni jasno, s katero izmed dveh alternativno določenih izvršitvenih oblik iz prvega odstavka 159. člena KZ-1, ki jih zasebna tožba obdolžencu hkrati očita („trdil in raznašal“), naj bi obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, kot tudi, da obdolžencu očitki iz zasebne tožbe niso dokazani in ni dokazano niti, da bi obdolženi zavestno „trdil in raznašal“ žaljive tuje trditve oziroma zaznave o dejstvih. Ker pritožba tudi z nadaljnjimi izvajanji podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ne navaja pa nekih novih dokazov, ki bi kazali na krivdo obdolženca in bi utegnili omajati dokazno oceno prvostopnega sodišča, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Glede na vse navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah drugega odstavka 96. člena ZKP in prvega odstavka 98. člena ZKP in je posledica oprostilne sodbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7222).