Jedro

Bistveno za presojo prekrška je, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi določeno, da bo M. V. opravljal delo tudi kot zdravnik, čeprav v trenutku sklenitve pogodbe licence ni imel. Povsem nelogično in tudi v nasprotju z načelom enakosti bi namreč bilo, če bi licenco zahtevali le v tistih primerih, ko bi se s kandidatom sklepala pogodba o zaposlitvi izključno za delo (delovno mesto) zdravnika, hkrati pa ne tudi v primerih, ko bi bila pogodba sklenjena za opravljanje dvoje ali več vrst del (delovnih mest), za katere bi bili predpisani različni pogoji, kot to velja v obravnavanem primeru.

Pogoj licence velja tudi v primeru samostojnega opravljanja zdravniške službe v okviru dežurstva, zaradi česar je ob zaposlovanju zdravnika tudi v takem primeru treba preveriti, ali zdravnik izpolnjuje ta pogoj.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije za delo je z odločbo o prekršku z dne 15. 1. 2016 storilca pravno osebo Zdravstveni dom M. in njeno odgovorno osebo, predsednika sveta zavoda Đ. N. spoznal za odgovorna storitve prekrškov po drugem oziroma četrtem odstavku 80. člena Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS) in na podlagi 80. člena ZZdrS v zvezi s 56. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekel pravni osebi globo v znesku 6.000,00 EUR, odgovorni osebi pa globo v znesku 1000,00 EUR. Prekrškovni organ je obema naložil tudi plačilo sodne takse. Zoper odločbo o prekršku sta storilca vložila zahtevi za sodno varstvo, ki ju je Okrajno sodišče v Črnomlju s sodbo z dne 8. 6. 2016 zavrnilo kot neutemeljeni in jima naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo okrajnega sodišča v zvezi z odločbo prekrškovnega organa je vrhovni državni tožilec 12. 10. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve 1. točke 156. člena ZP-1, ker očitano dejanje ni prekršek, izpodbijano sodbo spremeni in odločbo o prekršku odpravi. Navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 29. 11. 2013 z M. V. sklenjena z namenom opravljanja funkcije v.d. direktorja in ne z namenom samostojnega opravljanja zdravniške službe. Za zasedbo tega delovnega mesta pa je M. V. izpolnjeval vse pogoje, saj licenca ni bila določena kot pogoj. V 1. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo sicer navedeno, da bo v.d. direktorja zaradi deficitarnosti zdravnikov opravljal poleg svoje funkcije tudi delo zdravnika, vendar označitev dodatnega dela v pogodbi ne implicira imetja licence. Ta je pogoj le za samostojno opravljanje zdravniške službe, ne pa za opravljanje zdravniške službe na splošno. Glede na dejstvo, da je šlo za dodatno in ne primarno dejavnost, to ne more predstavljati zadostne podlage za zaključek, da je bila pogodba sklenjena za samostojno opravljanje zdravniške službe. Vrhovni državni tožilec še navaja, da je bilo dežurstvo po sporni pogodbi o zaposlitvi akcesorne narave, saj zaposlitev zgolj za opravljanje dežurstva niti ni mogoča, zato tudi iz tega razloga ni mogoče sprejeti očitka o zaposlitvi za samostojno opravljanje zdravniške službe.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema. Na zahtevo je dne 14. 11. 2016 podala odgovor pravna oseba Zdravstveni dom M., ki se z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti strinja.

B.

4. Pravna oseba Zdravstveni dom M. in Đ. N. kot njena odgovorna oseba sta bila spoznana za odgovorna storitve prekrška po drugem oziroma četrtem odstavku 80. člena ZZdrS, ker sta za samostojno opravljanje zdravniške službe v nasprotju z določbami 10. člena ZZdrS zaposlila zdravnika M. V., ki v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni imel licence.

5. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je Zdravstveni dom M. po predsedniku sveta zavoda Đ. N. z M. V. dne 29. 11. 2013 za dobo enega leta sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v.d. direktorja zavoda. V 1. členu pogodbe je bilo določeno, da bo v.d. direktorja v času opravljanja svoje funkcije zaradi deficitarnosti zdravnikov opravljal delo tudi kot zdravnik, 7. člen iste pogodbe pa je določal, da se M. V. za čas, ko dela kot zdravnik v dežurstvu oziroma stalni pripravljenosti, določi plača oziroma se ga razvrsti na delovno mesto zdravnika brez specializacije z licenco. V postopku je bilo ugotovljeno, da M. V. licence v času sklenitve pogodbe ni imel. 6. Prekršek po drugem odstavku 80. člena ZZdrS stori zdravstveni zavod, druga pravna oseba s koncesijo, gospodarska družba in zasebna ordinacija oziroma odgovorna oseba pravne osebe (četrti odstavek 80. člena ZZDrS), ki za samostojno opravljanje zdravniške službe zaposli zdravnika, ki ne izpolnjuje pogojev iz 10. člena tega zakona. V skladu z 10. členom ZZdrS sme zdravnik samostojno opravljati zdravniško službo, če poleg pogojev, določenih z delovno-pravnimi in drugimi predpisi, kumulativno izpolnjuje tudi posebne pogoje, določene s tem zakonom. Eden izmed pogojev je tudi ta, da mora imeti zdravnik dovoljenje za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju (licenca). Drugi odstavek 33. člena ZZdrS licenco opredeljuje kot javno listino, ki dokazuje strokovno usposobljenost zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju. Zdravniku, ki izpolnjuje pogoje za samostojno opravljanje zdravniške službe, licenco podeli Zdravniška zbornica (prvi odstavek 33. člena ZZdrS). Podrobnejša določila glede postopka za podelitev, podaljšanje in odvzem licence so urejena v Pravilniku o zdravniških licencah. Iz določb ZZdrS izhaja, da je pogoj za pridobitev licence zdravnikova strokovna usposobljenost. Zahteva po kakovostni in varni zdravstveni oskrbi namreč terja, da je zdravnik - kot temeljni odgovorni nosilec opravljanja zdravstvene dejavnosti (drugi odstavek 1. člena ZZdrS) - za opravljanje zdravniške službe ustrezno strokovno usposobljen, kar se dokazuje z licenco.

7. Vrhovni državni tožilec v zahtevi zatrjuje, da je bila sporna pogodba o zaposlitvi z M. V. primarno sklenjena zaradi zasedbe delovnega mesta v.d. direktorja zavoda, pri čemer licenca za zasedbo tega delovnega mesta ni bila pogoj, in ne z namenom samostojnega opravljanja zdravniške službe. Označitev dodatnega dela v pogodbi o zaposlitvi po stališču vrhovnega državnega tožilca imetja licence ne implicira, saj v tem primeru ni mogoče govoriti o samostojnem opravljanju zdravniške službe, posledično pa ni podan prekršek po drugem (oziroma četrtem) odstavku 80. člena ZZdrS.

8. Takemu stališču vrhovnega državnega tožilca ni mogoče pritrditi. Že na podlagi jezikovne razlage besedila prekrškovne določbe drugega (oziroma četrtega) odstavka 80. člena in določb 10. člena ZZdrS, na katerega se sklicuje prekrškovna dispozicija, je jasno, da se beseda „samostojno“ (opravljanje zdravniške službe) nanaša na način opravljanja zdravniške službe v smislu, da zdravnik pri svojem delu odloča in ravna po lastni presoji in ne pod nadzorom drugega (npr. mentorja ali nadzornega zdravnika). Takšno razlago podpira tudi sistematična razlaga določb 10. člena ZZdrS, ki je umeščen v II. poglavje zakona, kjer so celovito urejeni pogoji za opravljanje zdravniške službe. Razlaga pa je skladna tudi z namenom norme 10. člena ZZdrS, ki z določanjem licence kot pogoja za samostojno opravljanje zdravniške službe želi doseči, da se zagotovi strokovna usposobljenost zdravnika, ki je nujno potrebna z vidika varne in kakovostne zdravstvene oskrbe pacientov.(1) Le tisti zdravnik, ki mu je podeljena licenca in ki je (predhodno) torej opravil preizkus strokovne usposobljenosti, lahko zdravniško službo opravlja samostojno (ne pod vodstvom in nadzorom drugega).

9. Stališče vrhovnega državnega tožilca, da licenca v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi z v.d. direktorja M. V. ni bila potrebna, ker je bila pogodba primarno sklenjena zaradi zasedbe delovnega mesta v.d. direktorja, in je šele ob tem (beri: dodatno) bilo določeno, da bo M. V. opravljal tudi delo zdravnika, ni pravilno. Napačno je izhodišče vrhovnega državnega tožilca, češ da (zgolj) zato, ker je bilo v pogodbi o zaposlitvi samo dodatno določeno, da bo v.d. direktorja M. V. opravljal tudi delo zdravnika, ni mogoče reči, da je bila pogodba sklenjena za samostojno opravljanje zdravniške službe. Sintagmo „samostojno opravljanje zdravniške službe“ na način, kot jo razume vrhovni državni tožilec, ob predhodno povedanem ni mogoče razlagati. Bistveno za presojo prekrška je, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi določeno, da bo M. V. opravljal delo tudi kot zdravnik (ki ga je po ugotovitvah prekrškovnega organa nato tudi dejansko opravljal), čeprav v trenutku sklenitve pogodbe licence ni imel. Povsem nelogično in tudi v nasprotju z načelom enakosti bi namreč bilo, če bi licenco zahtevali le v tistih primerih, ko bi se s kandidatom sklepala pogodba o zaposlitvi izključno za delo (delovno mesto) zdravnika, hkrati pa ne tudi v primerih, ko bi bila pogodba sklenjena za opravljanje dvoje ali več vrst del (delovnih mest), za katere bi bili predpisani različni pogoji, kot to velja v obravnavanem primeru. Pogoji za zaposlitev za opravljanje enakega dela ne morejo biti odvisni od tega, na kakšen način in v kakšni obliki se sklepa pogodba o zaposlitvi. Ob stališču vrhovnega državnega tožilca bi bilo v primerih, kot je obravnavani, vselej mogoče zaobiti določbe, ki opredeljuje pogoje za samostojno opravljanje zdravniške službe (10. člen ZZdrS), in jih mora delodajalec preveriti na strani kandidata ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Na ta način ne bi bil dosežen niti temeljni namen norme 10. člena ZZdrS, ki je, kot rečeno, v tem, da se za samostojno opravljanje zdravniške službe lahko zaposli samo tisto osebo, ki poleg vseh ostalih pogojev, izpolnjuje tudi pogoj strokovne usposobljenosti, kar se dokazuje prav z licenco.

10. Za očitek o obstoju prekrška torej ni bistveno, na kakšen način je bila z M. V. sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pomembno je le to, ali je M. V. kot v.d. direktorja zavoda v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi izpolnjeval tudi vse zahtevane zakonske pogoje za opravljanje dela zdravnika. Ob ugotovitvi, da M. V. licence ni imel, je zato pravilen zaključek okrajnega sodišča, da storilca pogodbe o zaposlitvi z M. V. za samostojno opravljanje zdravniške službe ne bi smela skleniti in ga (v tem delu) uvrstiti na delovno mesto zdravnika z licenco (6. točka izpodbijane sodbe). Ob vsem povedanem so neutemeljena tudi zatrjevanja vrhovnega državnega tožilca, češ da je bila pogodba v delu, kjer je bilo določeno, da bo M. V. opravljal delo zdravnika, sklenjena le za opravljanje dela v dežurstvu. Glede na vrste in vsebino dela oziroma zadolžitev zdravnika v dežurni(2) zdravniški službi(3) je povsem jasno, da pogoj licence velja tudi v primeru samostojnega opravljanja zdravniške službe v okviru dežurstva, zaradi česar je ob zaposlovanju zdravnika tudi v takem primeru treba preveriti, ali zdravnik izpolnjuje ta pogoj. Da je imetje licence nujen pogoj za samostojno opravljanje zdravniške službe, ki mora biti izpolnjen tudi v primeru izvajanja dela v dežurni službi, nenazadnje izhaja tudi iz odgovora pravne osebe na zahtevo za varstvo zakonitosti. V njem se pravna oseba sklicuje na sklep Zdravstvenega doma M. št. 112/14, izdan dne 5. 8. 2014 (torej šele dobrih osem mesecev po sklenitvi sporne pogodbe o zaposlitvi), s katerim je bil zdravniku M. V. na podlagi obveznega navodila Ministrstva za zdravje št. 0070-2/2014/1 z dne 3. 1. 2014 za delo v dežurni zdravniški službi določen konzultant prof. dr. B. M., dr. med., spec. spl. med. Iz navedenega sklepa in obveznega navodila Ministrstva za zdravje, ki ju je pravna oseba priložila svojemu odgovoru, tako izhaja, da je zdravstveni zavod zdravniku, ki nima licence, dolžan določiti konzultanta, ki bo zdravniku ves čas na razpolago za konzultacijo. S tem torej tudi pravna oseba sama (vsaj implicitno) pritrjuje razlagi, da je imetje licence pogoj za samostojno opravljanje zdravniške službe tudi v času dežurstva, saj mora biti v nasprotnem primeru zdravniku določen konzultant, ki mu mora biti ves čas na voljo za posvetovanje pri delu.

11. Glede na vse navedeno ni mogoče pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da storilcema očitani dejanji ne predstavljata prekrška po drugem oz. četrtem odstavku 80. člena ZZdrS.

C.

12. Po ugotovitvi, da uveljavljana kršitev predpisa, ki določa prekršek iz 1. točke 156. člena ZP-1, ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

(1) Prvi odstavek 4. člena ZZdrS zdravniško službo opredeljuje kot poklicno dejavnost zdravnikov, ki temelji na spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah.

(2) Po prvem odstavku 42. člena ZZdrS je dežurstvo posebna oblika dela, s katero se zagotavlja neprekinjeno zdravstveno varstvo.

(3) Kaj vse obsega zdravniška služba, opredeljuje drugi odstavek 4. člena ZZdrS.