Jedro

Morebitna gradnja v nasprotju z izdanim lokacijskim dovoljenjem ne more biti predmet pritožbenega postopka in upravnega spora proti izdanemu lokacijskemu dovoljenju, temveč je taka gradnja predmet nadzorstva v postopku urbanistične inšpekcije po določbah 75. člena ZUN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Občinskega sekretariata za finance in gospodarstvo z dne 13.10.1993, s katero je dovoljena lokacija za gradnjo nadomestnega stanovanjskega objekta na parc. št. 1172 in 2772 investitorjev K.R. in K.T.K. pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da se območje sporne lokacije ureja na podlagi Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini (Uradne objave, št. 19/88, v nadaljevanju: odlok) in leži v območju stavbnih zemljišč, kjer je dovoljena gradnja stanovanjskih hiš pod splošnimi pogoji, ki se nanašajo na lego, komunalno opremljenost in podobno. Izpolnjeni so pogoji glede oblikovanja objekta, npr. glede višine, ki znaša P+1, naklona strehe, odmikov od meja in sosednih objektov in podobno. Po določbi 12. člena odloka morajo biti novi prostostoječi objekti odmaknjeni od parcelne meje najmanj 4 m in ta pogoj je izpolnjen, kar nedvoumno izhaja iz predloženih spisnih podatkov. Lokacijska dokumentacija je izdelana v skladu s pogoji odloka. Organ prve stopnje je izdal lokacijsko dovoljenje v skladu s temi pogoji in jih povzel v izrek lokacijskega dovoljenja (57. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor). V postopku so bila pridobljena tudi vsa v posameznih zakonih predpisana soglasja, investitorja pa sta izkazala, da sta upravičena razpolagati z zemljiščem, ki je predmet posega (53. člen zakona). Pritožbeni ugovori, da bi tožnik moral dati soglasje, niso utemeljeni, ker to soglasje po zakonu in odloku ni pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. Tožnik nima prav, da znaša odmik objekta 1,6 m od meje, kjer naj bi bil prej kamniti zid. Predviden odmik od meje znaša več kot 5 m, kar je v skladu s citirano določbo odloka. Neutemeljeni so tudi ugovori glede spremenjenih sanitarno higienskih razmer, saj je v postopku bilo izdano poprejšnje sanitarno soglasje, v zvezi s pritožbo pa je bila na drugi stopnji pridobljena še dodatna obrazložitev tega soglasja, iz katere izhaja, da je tožnikova parcela na južni strani objekta, tako da ni možno poslabšanje osončenja njegove parcele, ki je v naravi travnik oziroma delno sadovnjak. Odvajanje fekalnih vod pa je zagotovljeno s troprekatno greznico z iztokom v vaško kanalizacijo. Organ prve stopnje je pravilno in zakonito izdal zahtevano lokacijsko dovoljenje.

V tožbi tožnik navaja, da je lastnik parcele št. 1174/3, ki je zahodno od investitorjeve parcele št. 1172 iste k.o., torej mejita. Tožnik je sprožil mejni ugotovitveni postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da meja ni sporna. Glede na to je lokacijska dokumentacija glede mej sporna, nadomestni objekt ni odmaknjen od meje tožnikove parcele 4 m, ampak komaj 1,6 m, kar tožnik dokazuje s tožbi priloženimi fotografijami, skicami in mapnimi kopijami. Nobena lokacijska dokumentacija tega dejstva ne more spremeniti, objekt je postavljen v nasprotju z jasno določbo odloka in je zato lokacijska odločba nezakonita. Tožnik zahteva, da se lokacijska odločba razveljavi in investitorju naloži, da objekt od mejne črte odmakne za predpisane 4 m. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Investitorja, kot prizadeti stranki v tem upravnem sporu, na tožbo nista odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93, v nadaljevanju: ZUN) se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona graditev prepovedana, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Odlok v 1. odstavku 12. člena določa, da mora lega objekta upoštevati terenske danosti, obstoječo sosednjo zazidavo in mikroambientalne pogoje, v 2. odstavku pa med drugim določa, da morajo biti novi prostostoječi odmaknjeni od parcelne meje najmanj 4 m. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je odmik objekta od parcelne meje po lokacijski dokumentaciji in lokacijskem dovoljenju več kot 5 m in torej ni manjši od predpisanega, da bi bilo v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja potrebno tožnikovo soglasje glede odmika. Morebitna gradnja v nasprotju z izdanim lokacijskim dovoljenjem pa ne more biti predmet pritožbenega postopka in upravnega spora proti izdanemu lokacijskemu dovoljenju, temveč je taka gradnja predmet nadzorstva v postopku urbanistične inšpekcije po določbah 75. člena ZUN. Zato je tožena stranka pravilno odločila in je izpodbijana odločba zakonita.

Iz navedenih razlogov tožnik ni mogel uspeti v tem upravnem sporu. Zato je sodišče njegovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.