Jedro

Tožeča stranka s pavšalnimi navedbami, da bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe onemogočeno njeno poslovanje in s tem ogroženo preživetje nje in njene družine, konkretne škode, ki bi ustrezala predpisanim merilom, ni izkazala. Izguba dovoljenja za opravljanje dejavnosti brez dvoma pomeni nastanek materialne škode. Vendar pa materialna škoda, povezana z vzpostavitvijo zakonitega stanja, sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo z dne 24. 4. 2018 je tožena stranka začela postopek za odvzem dovoljenja tožeči stranki na podlagi 468. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) . Z izpodbijano odločbo z dne 5. 6. 2018 je v 1. točki izreka ugotovila, da je podan razlog iz 8. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja tožeči stranki, ki ga je pridobila s tam navedeno odločbo tožene stranke, ker ponavljajoče krši prvi odstavek 561. člena ZZavar-1 s tem, ko od marca 2016 dalje za tožečo stranko posle zavarovalnega zastopanja opravlja fizična oseba, ki nima dovoljenja tožene stranke za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Z 2. točko izreka je odločila, da se tožeči stranki odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, s točko 3. izreka izpodbijane odločbe pa ji naložila, da na tam navedeni račun toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe plača takso za odločanje v višini 840,00 EUR.

2. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo o odvzemu dovoljenja z dne 5. 6. 2018 v povezavi z odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja z dne 24. 4. 2018 iz razloga bistvene kršitve pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se citirani odločbi odpravita in zadeva vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), s katero zahteva, da se do pravnomočnega zaključka predmetnega upravnega spora zadrži izvršitev in učinkovanje izpodbijane odločbe, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. V zahtevi navaja, da opravlja dejavnost zavarovalnega zastopanja kot samostojni podjetnik posameznik. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe o odvzemu dovoljenja bi ji nastala težko popravljiva oziroma nenadomestljiva škoda, ker ji je z izpodbijano odločbo onemogočeno opravljanje njene osnovne dejavnosti, ki zanjo predstavlja edini vir dohodka. Posledično bi bilo ogroženo tudi preživetje tožeče stranke in njene družine. Z izdajo predlagane začasne odredbe pa ne bi nastale nikakršne škodljive posledice za javni interes in nasprotno stranko oziroma bi bile bistveno manjše od težko popravljivih škod, ki bi jo z izvršitvijo izpodbijane odločbe utrpela tožeča stranka. Tožeča stranka lahko kršitev, ki ji jo očita tožena stranka odpravi in zaposli osebo z dovoljenjem tožene stranke, ki bo zanjo opravljala posle zavarovalnega zastopanja, tako da ne obstaja prav nikakršna nevarnost, da bi bilo z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe poseženo v trdnost in zanesljivost delovanja trga zavarovalno zastopniških oziroma posredniških družb ter zaupanje zavarovancev v ta trg.

5. Tožena stranka je na poziv sodišča podala obširen odgovor na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Navaja, da tožeča stranka nastanka težko popravljive škode ni z ničemer izkazala. Pri tem se sklicuje na ustaljeno upravno sodno prakso glede pravnega standarda težko popravljive škode. Verjetnost nastanka škode mora biti sedanja, dejanska in predvidljiva. Zgolj hipotetično stališče o škodi, ker ne bo mogla ustvarjati dohodkov iz dejavnosti, pa ne predstavlja strokovno utemeljenega in verodostojnega dokaza o dejanski škodi tožeče stranke. Tožeča stranka tudi ni z ničemer prisiljena v likvidacijo družbe, saj lahko opravlja druge gospodarske dejavnosti, za katere izpolni zakonske pogoje. Opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS, da materialna škoda sama po sebi praviloma ne predstavlja težko popravljive škode oziroma, da težko popravljive škode ne predstavlja niti izguba pričakovanega dohodka ali izgubljena možnost opravljati gospodarsko javno službo v bodočnosti.

6. Prav tako ni izpolnjen niti pogoj sorazmernosti. Nesprejemljivo je namreč stališče tožeče stranke, da je v javni koristi, če tožeča stranka še naprej nezakonito opravlja dejavnost zavarovalnega zastopanja. To je v nasprotju tudi z enako obravnavo subjektov, s čimer se ruši pravna predvidljivost in pravna varnost. Poleg tega javna korist zahteva ravno nasprotno, namreč da na zavarovalnem trgu ne nastopajo subjekti, ki opravljajo dejavnost oziroma posle zavarovalnega zastopanja v nasprotju z zakonskimi zahtevami. Ravno varstvu potrošnikov na zavarovalnem področju je namenjena Direktiva EU 2016/97 o distribuciji zavarovalnih produktov, ki je trenutno v fazi implementacije, kakor tudi Direktiva 2002/92/ES o zavarovalnem posredovanju, ki je trenutno implementirana v ZZavar-1. Predlaga, da sodišče predlagano začasno odredbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

7. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

8. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki se na podlagi drugega odstavka 242. člena ZZavar-1 uporablja za postopek sodnega varstva proti odločbam Agencije, če ni z ZZavar-1 določeno drugače, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. Po ustaljenem stališču sodne prakse predstavlja začasna odredba nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta. Ker gre za nujen oziroma izjemen ukrep, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode, predvsem pa mora izkazati, da gre za škodo, ki ji konkretno grozi in je težko popravljiva, obenem pa takšna, da pretehta javno korist, ki se zasleduje z izpodbijanim aktom in za vse navedeno predložiti dokaze. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme (tako tudi sklepi Vrhovnega sodišča RS, I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011, I Up 266/2016, I Up 253/2015 in I Up 35/2018).

10. V skladu s 563. členom ZZavar-1 nadzor nad zavarovalnimi zastopniki in posredniki, zavarovalno zastopniškimi in posredniškimi družbami ter družbami iz četrtega odstavka 558. člena opravlja Agencija za zavarovalni nadzor. Ker gre za ukrep nadzora, katerega posledica je odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja ali posredovanja, ki jo je tožena stranka kot nadzorni organ na podlagi 570. člena ZZavar-1 izrekla v konkretnem primeru, se obstoj javne koristi že po zakonu (ZZavar-1) predpostavlja. Navedeno pomeni, da bi morala tožeča stranka za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe že v izhodišču izkazati verjeten obstoj takšnih težko popravljivih posledic, ki so močnejše od javnega interesa, ki se zasleduje v postopku nadzora in ki je v tem, da posle zavarovalniškega zastopanja opravljajo osebe, ki izpolnjujejo zakonsko določene pogoje. Z zavarovalno pogodbo namreč zavarovalci vstopajo v dolgoročna pogodbena razmerja, zato je v javno korist, da posle pri zavarovalno zastopniški družbi opravljajo samo fizične osebe, ki imajo dovoljenje Agencije za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja ali posredovanja (prvi odstavek 561. člena ZZavar-1).

11. Po presoji sodišča tožeča stranka s pavšalnimi navedbami, da bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe onemogočeno njeno poslovanje in s tem ogroženo preživetje nje in njene družine, konkretne škode, ki bi ustrezala navedenim merilom, ni izkazala. Izguba dovoljenja za opravljanje dejavnosti brez dvoma pomeni nastanek materialne škode. Vendar pa materialna škoda povezana z vzpostavitvijo zakonitega stanja , sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 (tako tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča npr. sklep I Up 368/2011 in I Up 25/2011). Da bi bilo to škodo mogoče šteti za težko popravljivo, se ji morajo pridružiti še druge negativne posledice, npr. take, ki izhajajo iz razmer tožeče stranke. Teh pa tožeča stranka niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala, saj za svoje trditve ni predložila dokazov.

12. Ker torej predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je sodišče zahtevo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.