Jedro

Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek (to je glede na vrednost glavnega zahtevka), kar izhaja tudi iz 1. odstavka 39. člena ZPP, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke (npr. v tožbi).

ZOdvT v tar. št. 6002 določa pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % nagrade, vendar največ v znesku 20,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo pavšalni znesek v višini 20,00 EUR, čeprav v konkretnem primeru znaša 20 % nagrade manj kot 20,00 EUR. Zato je pritožba v tem delu utemeljena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka III. izreka) delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižajo na znesek 81,84 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 6,96 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe in toženi stranki naložilo, da je dolžna v 8 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 92,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Zoper III. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je vrednost spornega predmeta tožeča stranka določila že v tožbi, zato bi moralo sodišče stroške odmeriti skladno s to vrednostjo. Tožeča stranka vrednosti spornega predmeta tekom postopka ni spreminjala. Sodišče prve stopnje v vrednost spornega predmeta ni dvomilo, saj tožeče stranke k popravi tožbe v tem delu ni pozvalo. Zaradi tega ne bi smelo samo brez predloga nasprotne stranke te vrednosti spreminjati. Taksna obveznost nastane ob vložitvi tožbe. Le v primeru, če bi v obdobju po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 63/2013), ki je uredil tudi plačilo sodnih taks glede individualnih delovnih sporov premoženjske narave, prišlo do razširitve tožbenega zahtevka, bi sodišče v okviru odločanja o odmeri taks lahko preverjalo pravo vrednost spornega predmeta. Tako pa je materialno pravo zmotno uporabilo, ker je po uradni dolžnosti preverjalo vrednost spora, katerega namen je plačilo ustreznih sodnih taks, ne pa zviševanje nagrade in stroškov zastopanja pooblaščenca tožeče stranke.

V zvezi z odločitvijo o domnevni pravi vrednosti spornega predmeta je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je upoštevalo 20 mesečnih razlik v plači, ni pa izvajalo dokazov s tem v zvezi. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je v tožbi navedeni znesek dejansko tista razlika v plači, do katere bi bila tožeča stranka upravičena zaradi odprave tretje četrtine plačnih nesorazmerij, niti ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka res upravičena do razlike v plači za vseh 20 mesecev ali morda za krajše obdobje (npr. zaradi morebitnega prenehanja delovnega razmerja) in o tem pa ni izvajalo dokazov. Skladno s 40. členom ZPP bi sodišče nato moralo vrednost spornega predmeta določiti v zneskih za pet let, kar pomeni, da tožeča stranka s pretežnim delom zahtevka ni uspela. V skladu z določbo ZNIRPJU se je z izplačilom prvega obroka v mesecu februarju 2014, tožeči stranki izplačala razlika od 1. 10. 2010 do 31. 7. 2011, kar je 10 mesecev. Tožeča stranka je v preostalem tožbo umaknila, zato je v sporu uspela z manj kot polovico zahtevka, v primerjavi s 60 meseci. Sodišče prve stopnje bi tako moralo v skladu z določbami 155. in 158. člena ZPP tožeči stranki stroške naložiti glede na uspeh v postopku oziroma glede na to, da pretežni del njenega zahtevka še ni izpolnjen, pa je tožeča stranka kljub temu umaknila tožbo tudi v tem delu, v katerem še ni prejela izpolnitve. Poleg tega pa tožena stranka še navaja, da je sodišče napačno odmerilo tudi pavšalne materialne stroške, ki pri nagradah do 100,00 EUR ne dosegajo 20,00 EUR, pač pa se odmerijo v deležu 20 %, posledično pa je napačno odmerjen tudi znesek DDV, ki se prav tako odmerja v odstotku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožba navedla, da so pritožbene navedbe neutemeljene, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo delno napačno materialno pravno odločitev.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta za odločitev o priglašenih stroških postopka upoštevati vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v uvodu tožbe (in od katere je sprva tudi priglasila nagrado za postopek), saj je iz tožbenega zahtevka jasno razvidno, da se zahtevek nanaša na prikrajšanje za daljše obdobje in sicer od 1. 10. 2010 dalje in zajema, ob vložitvi tožbe, še nedospele - bodoče terjatve. Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek (to je glede na vrednost glavnega zahtevka), kar izhaja tudi iz prvega odstavka 39. člena ZPP, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke. Zahtevo za povračilo stroškov zastopanja lahko stranka, čeprav jo je že navedla v tožbi (oziroma v odgovoru na tožbo ali v drugi vlogi), do konca postopka na prvi stopnji spremeni, kar je tožeča stranka tudi storila v pisni vlogi - umiku tožbe z zahtevo za povračilo stroškov (drugi in tretji odstavek 163. člena ZPP).

Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta (tožeča stranka je v tožbi vtoževala mesečne razlike v plači od oktobra 2010 dalje) predstavlja določba prvega odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji), po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Sodišče prve stopnje je kot vrednost spornega predmeta določilo seštevek dvajsetih vtoževanih razlik v plači, upoštevajoč dejstvo, da je za toliko mesecev javnim uslužbencem priznana razlika v plači po Zakonu o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev (ZNIRPJU, Ur. l. RS, št. 100/2013), kar je v okviru citirane določbe prvega odstavka 24. člena ZOdvT. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta določilo napačno. Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka za potrebe odmere nagrade za zastopanje izračun omejila na 20 razlik v plači, kar je v okviru citiranih zakonskih določil, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo znesek mesečnega prikrajšanja pri plači 35,22 EUR bruto mesečno, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v okviru tožbenega zahtevka, ne pa zneska „cca 43,00 EUR“, ki ga je kot mesečno prikrajšanje opredelila v umiku tožbe ob priglasitvi stroškov saj tožba v tem smislu ni bila spremenjena oz. zahtevek ni bil zvišan tekom postopka na prvi stopnji.

Ker je pravna podlaga za določitev vrednosti spornega predmeta določba prvega odstavka 24. člena ZOdvT, niso odločilnega pomena pritožbene navedbe, da v času vložitve tožbe še ni veljal ZST-1, ki določa plačilo sodnih taks glede individualnih delovnih sporov premoženjske narave.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem navaja, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov v zvezi s tem, ali je tožeča stranka res upravičena do razlike v plači za vseh 20 mesecev ali morda za krajše obdobje (npr. zaradi morebitnega prenehanja delovnega razmerja). S podatki o trajanju zaposlitve javnih uslužbencev razpolaga tožena stranka in jih sodišče prve stopnje v nobenem primeru ni bilo dolžno uradoma preverjati. Poleg tega pa sodišče prve stopnje v primeru umika tožbe nedvomno nima nobene podlage za izvajanje dokaznega postopka v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka. Bistveno pa je, da se nagrada za postopek oz. vrednost spornega predmeta določa glede na tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe (tožeča stranka do umika tožbe zahtevka ni spreminjala), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na hipotetično situacijo v zvezi z morebitnim prenehanjem delovnega razmerja tožeče stranke pred iztekom roka dvajsetih mesecev (v obdobju na katero se nanaša tožbeni zahtevek). Sodišče prve stopnje je torej pravilno določilo vrednost spornega predmeta v višini 20 bruto razlik v plači, upoštevajoč v tožbi navedeno mesečno bruto razliko.

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe na podlagi 155. člena ZPP in v skladu z ZOdvT tožeči stranki, glede na vrednost spora, priznalo pravdne stroške za postopek v višini 55,90 EUR (tar. št. 3100), 20,00 EUR materialnih stroškov, navedeno pa povečano za 22 % DDV (16,70 EUR). Utemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi tar. št. 6002 ZOdvT glede pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev upoštevati 20 % nagrade in ne zneska 20,00 EUR. ZOdvT v tar. št. 6002 namreč določa pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % nagrade, vendar največ v znesku 20,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo pavšalni znesek v višini 20,00 EUR, čeprav v konkretnem primeru znaša 20 % nagrade 11,18 EUR. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijan del sklepa (III. točka izreka) delno spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižalo na znesek 81,84 EUR, kar obsega nagrado za postopek v višini 55,90 EUR, znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 11,18 EUR, navedeno pa povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 81,84 EUR.

Ker je uveljavljeni pritožbeni razlog delno podan, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu z določbo 3. odstavka 365. člena ZPP znižalo stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki na znesek, kot izhaja iz izreka sklepa, v ostalem pa je v skladu z drugim odstavkom 356. člena ZPP pritožbo zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sklepa.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela z 11,6 %, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti priglašene pritožbene stroške glede na uspeh s pritožbo. Stroški pritožbe znašajo 50,00 EUR (tar. št. 3220 OT) in 20 % nagrade za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 v višini 10,00 EUR, tako da pritožbeno stroški skupaj znašajo 60,00 EUR. Glede na uspeh tožene stranke s pritožbo (11,6 %) je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 6,96 EUR (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP), svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, pa krije sama.