Jedro

Tožnikova zahteva, da organ z aktom ugotovi protipravnost ravnanj javnih uslužbencev v upravnem postopku ureditve meje (zaradi parcelacije), ne šteje za upravno zadevo iz 2. člena ZUP, saj iz določb ZEN ali ZUP ne izhaja, da bi bila tovrstna ugotovitev (in posledično izdaja deklaratorne odločbe) v obravnavanem postopku sploh možna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel zahtevo za izdajo ugotovitvenega upravnega akta, s katerim se ugotovi, da je pravno razmerje ali pravno stanje nastalo že na podlagi predpisa ali po sili zakona v postopku, ki se je zaključil z izdajo sklepa, št. 02112-142/2008-2b z dne 22. 1. 2010, ter sklepa in odločbe, št. 02112-142/2008-2c z dne 5. 2. 2010 (1. točka izreka), ugodil predlogu za oprostitev plačila upravne takse (2. točka izreka) in odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je 31. 8. 2011 prejel vlogo tožnika, s katero je tožnik v postopku ureditve meje (kot predhodni postopek parcelacije) – odmera ceste, zahteval izdajo ugotovitvene odločbe oziroma ugotovitvenega akta, z zgoraj navedeno vsebino. Organ naj bi izdal ugotovitveno odločbo na način, da ugotovitveni akt predstavlja jasno sporočilo stranki, v katerem predpisu je upravnopravno razmerje zanjo oblikovano, ter način, kako bo to razmerje realizirano, v zvezi ustavno zagotovljene enake obravnave v pridobitvi pravice do dostopa do občinske javne ceste iz parc. št. 288, k.o. …. Organ je tožnika zaradi nejasnosti vloge pozval na njeno dopolnitev tako, da navede, uvedbo katerega upravnega postopka, ki ga določa Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) ali Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), dejansko zahteva in ga še poučil o vrsti potrdil po ZUP. V dopolnitvi vloge je tožnik med drugim navedel, da kot stranka v postopku organa uveljavlja način urejanja pravice, pri katerem se s posamičnim upravnim aktom ugotavlja obstoj neke pravice in tako spreminja pravni položaj stranke, ne ustvarja pa novih pravic oziroma obveznosti. Navedel je še, da z vlogo izkazuje pravni interes, da se ugotovi protipravnost ravnanj javnih uslužbencev, ki se konkretno kaže v nepriznavanju enake obravnave v postopku za tožnika, s čimer mu je onemogočeno enako uresničevanje njegove pravic do enakopravnosti in enakega varstva pravic. Organ je ugotovil, da opisano ni upravna zadeva v smislu 2. člena ZUP, v upravnih predpisih tudi ni mogoče najti pravne podlage za izvedbo upravnega postopka, v katerem bi upravni organ izdal deklaratorni upravni akt. Gre torej za primer absolutne stvarne nepristojnosti, po kateri stranka zahteva nekaj, o čemer organ ne more odločati. V primeru izdaje takega akta bi šlo za ponovno potrjevanje dejstev, ki so bila že ugotovljena v izvedenih upravnih postopkih. V teh postopkih so bili izdani upravni akti, zoper katere so imele stranke možnost vložitve pravnih sredstev. Upravne akte, s katerimi je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, lahko tožnik kot stranka postopka kadarkoli pridobi pri organu, ki je postopek vodil (prvi odstavek 82. člena ZUP). Če tožnik kot stranka ni sodeloval, lahko do dokumentov upravne zadeve dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja (četrti odstavek 82. člena ZUP). Organ je zato zahtevo zavrgel na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ker je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, je organ ugodil njegovemu predlogu za oprostitev plačila upravne takse.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da odškodninska odgovornost tudi ni upravna zadeva, pač pa sodna.

Tožnik je v obširni tožbi navedel, da je odločitev organa nezakonita, saj tožnik v postopku parcelacije v zvezi z občinsko javno cesto po OPN Občine Krško ni obravnavan enako kot ostale stranke. Uradna oseba mu ne priznava pravice dostopa iz stavbnega zemljišča na parc. št. 288, k.o. …, na javno cesto, kot to izvede za vse ostale stranke, kljub ustavnemu načelu enakosti. Utemeljenega razloga za neizdajo akta, kot ga je tožnik zahteval, ni. Značilnost deklaratornega (ugotovitvenega) akta je, da se z njim ugotavlja obstoj ali neobstoj že obstoječega pravnega razmerja, zato ne povzroči nobene spremembe obstoječega razmerja, na njegovi podlagi se pravica ne pridobi, temveč se le ugotovi, ali obstaja ali ne. Tožnik izkazuje pravni interes, da se ugotovi protipravnost ravnanj javnih uslužbencev v postopku urejanja meje kot predhodnemu postopku parcelacije. Organ bi moral vedeti, da odmera ceste pomeni določitev javne cestne infrastrukture, do katere imajo upravičenje vse stranke v postopku. Organ je zato pristransko obravnaval umik zahteve Občine Krško z dne 11. 1. 2010 glede zemljišča s parc. št. 288, k.o. …, kljub temu, da je predmet postopka ureditev meje z javno cesto, ni pa navedel, kako je dostop do javne ceste zagotovljen tožniku za parc. št. 288. Tožnik je nato v nadaljevanju tožbe obširno opisal določena ravnanja organa v postopku urejanja meje, št. 02112-142/2008-2, se skliceval na 65. člen ZUP in četrti odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je tudi še navedel, da je drugostopni organ namenoma spregledal, da je prvostopni organ pristransko obravnaval Občino Krško, saj je občina tudi oblastni organ kot prvostopni organ. Glede na 2. in 15. člen Ustave je ravnanje organa nično, zlasti glede na že povedano izkazano pristransko obravnavanje tožnika. Tožnik tudi ni nikjer navajal, da uveljavlja odškodninsko odgovornost zoper organ, temveč, da je sam odstopil od pritožbenega postopka potem, ko je bil predmet verbalnega napada sovaščanov, ki so mu v zameno za umik pritožbe obljubili ureditev enakega dostopa na javno cesto. Ker se to ni zgodilo, je izdaja ugotovitvenega akta potrebna. Postopek se tudi ni zaključil z izdajo sklepa z dne 22. 1. 2010 ter sklepa in odločbe z dne 5. 2. 2010, temveč z izdajo odločbe in sklepa z dne 19. 3. 2012. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo organu, ki ga je izdal, ali akt odpravi ter meritorno odloči o stvari.

Toženka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju tožnikove zahteve za izdajo ugotovitvenega upravnega akta, s katerim se ugotovi, da je pravno razmerje ali pravno stanje nastalo že na podlagi predpisa ali po sili zakona v postopku, ki se je zaključil z izdajo sklepa, št. 02112-142/2008-2b z dne 22. 1. 2010, ter sklepa in odločbe, št. 02112-142/2008-2c z dne 5. 2. 2010. Organ je svojo odločitev oprl na 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Tudi po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je zanjo navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja: Po 2. členu ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom odločeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek). Tožnikova zahteva, da organ z aktom ugotovi protipravnost ravnanj javnih uslužbencev v upravnem postopku ureditve meje (zaradi parcelacije), tako nedvomno ne šteje za zgoraj opredeljeno upravno zadevo iz 2. člena ZUP, saj iz določb ZEN ali ZUP ne izhaja, da bi bila tovrstna ugotovitev (in posledično izdaja deklaratorne odločbe) v obravnavanem postopku sploh možna. Z izdajo deklaratorne odločbe se namreč rešuje to, kar že zakon sam določa in se zgolj ugotovi pravno posledico glede na ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik pa tudi sam (ne v osnovni zahtevi in ne v njeni dopolnitvi) ni opredelil pravne podlage, na kateri temelji njegova zahteva, zaradi česar se tudi ne more z uspehom sklicevali na 65. člen ZUP, ki med drugim določa ravnanje organa v zvezi z vlogo, ki je organ ni pristojen sprejeti, kakor tudi ne na četrti odstavek 28. člena ZUS-1, ki stranki daje pravico sprožitve upravnega spora v primeru molka organa pod tam navedenimi pogoji, pri čemer za slednjo določbo ZUS-1 tožnik niti ne pojasni, zakaj jo uveljavlja, glede na to, da je bil o njegovi zahtevi izdan prvostopni akt (ki je predmet izpodbijanja tožnika v tem upravnem sporu) in zaradi reševanja njegove pritožbe drugostopni akt. Glede na povedano vsi tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na po njegovem mnenju nezakonito postopanje organa v postopku ureditve meje (zaradi parcelacije), na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati, jih pa lahko (oziroma jih je lahko) tožnik uveljavljal s pravnimi sredstvi v že navedenem katastrskem postopku.

Sodišče je zato tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.