Jedro

Zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

I. Okrajno sodišče v Piranu je obsojenega A.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki pa se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, po določbi 2. odstavka 105. člena ZKP pa mu je v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - Splošne bolnice I. v znesku 2.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2002 dalje do plačila. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

II. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 4.7.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja "zoper kazenski postopek, ki se je vodil pri naslovnem sodišču, zaključen s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 23.2.2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča Piran z dne 13.9.2004". V zahtevi zagovornik ne konkretizira nobenega izmed zakonskih razlogov iz 1. odstavka 420. člena ZKP, iz katerih se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti; navaja pa, da je bila s sodbo prekoračena obtožba, da obsojenec ni potrdil, da je razumel spremembo obtožbe, da obsojenca ne zadovoljuje pojasnilo sodišča glede izraženega pomisleka obsojenca do prepričljivosti in popolnosti izvedenskega mnenja in da obsojenec ne more sprejeti odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. V zahtevi Vrhovnemu sodišču predloga ni podal. Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 10.11.2005, predlagal zavrnitev zahteve.

III. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

V. 1. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bila s sodbo obtožba prekoračena, Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

Zoper obsojenca je državni tožilec dne 10.10.2002 vložil obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/1 KZ, v katerem je sodišču predlagal, da po opravljeni glavni obravnavi spozna obdolženca za krivega po obtožnem predlogu ter ga kaznuje po členu 224/1 v zvezi s členom 16/2 KZ. Sodišče je obsojencu vročilo obtožni predlog in kopijo psihiatričnega izvedenskega mnenja (izdelanega dne 9.7.2002) dne 8.9.2004. Na glavni obravnavi dne 13.9.2004 je državni tožilec, opirajoč se na psihiatrično izvedensko mnenje, obtožni predlog spremenil tako, da je iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izpustil besedilo prvih treh vrstic obtožnega predloga ("v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ko zaradi histrionične osebnostne motnje povezane z akutno vinjenostjo ni mogel imeti v oblasti svoje ravnanje"). Iz zapisnika te glavne obravnave je razvidno, da je obsojenec na posebno vprašanje sodnice odgovoril, da je obtožbo razumel ter zatem tudi podal svoj zagovor. Zato navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenec ni potrdil, da je razumel pomen spremembe obtožnega predloga, v podatkih spisa nimajo podlage. V dokaznem postopku na tej glavni obravnavi je sodišče izvedlo tudi dokaz psihiatričnega izvedenstva, ko je v soglasju s strankami (2. odstavek 340. člena ZKP) izvedensko mnenje izvedenca psihiatra prebralo, zatem pa po izvedenem dokaznem postopku izreklo sodbo, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ po spremenjenem obtožnem predlogu. Obsojenčev zagovornik je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal, da je sodišče prve stopnje z izrekom obsodilne sodbe prekoračilo obtožbo. Pritožbeno sodišče je te pritožbene navedbe utemeljeno zavrnilo, ko je presodilo, da je sodišče prve stopnje odločalo znotraj obtožbenega zatrjevanja, kot ga je obsegala na glavni obravnavi dne 13.9.2004 spremenjena obtožba (stran 3 sodbe).

Po določbi 1. odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru sodišče obsojenca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ na način in v obsegu, kot ga je v opisu dejanja v obtožnem aktu na glavni obravnavi dne 13.9.2004 spremenil državni tožilec (ki je obtožni akt spremenil skladno z določbo 1. odstavka 344. člena ZKP), zato z izrekom pravnomočne obsodilne sodbe sodišče obtožbe ni prekoračilo.

2. Ostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti: da je za obsojenca nesprejemljivo, da se izvedenec opredeljuje do njegovega zdravstvenega stanja brez vpogleda v celotno zdravstveno dokumentacijo; da je nedvomno obsojenčevo bolezensko duševno stanje narekovalo hospitalizacijo in zato botrovalo storitvi kaznivega dejanja; da samomorilske težnje obsojenca, ki jih izkazuje njegov zdravstveni karton, kažejo na obsojenčevo samoneobvladovanje in duševno stanje, ki ga je moč navezati na določbo člena 16/2 KZ oziroma celo 16/1 KZ, predstavljajo nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini takšne navedbe pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

3. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da "obdolženec tudi ne more sprejeti odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, da je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku potrebno navezati na določbo člena 164 OZ in nasl.". Obsojencu, ki je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega, da je tujo stvar poškodoval s tem, ko je s svojim osebnim avtom zapeljal v dvojna steklena vrata bolnice, katera je razbil, s tem pa bolnico oškodoval za najmanj 2.500.000,00 SIT, je sodišče v z izpodbijano pravnomočno sodbo v plačilo naložilo tudi premoženjskopravni zahtevek oškodovane bolnišnice v višini povzročene škode. Zagovornik v zahtevi ni obrazložil, katere določbe zakona naj bi sodišče z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku prekršilo. Zato sodišče teh navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni moglo preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP).

VI. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik nakazoval v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VII. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker je obsojenec brez premoženja in brez sredstev za preživljanje, ga je sodišče oprostilo plačila povprečnine, kot stroška nastalega v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom.