Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dejstvo, ali je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ali je stalno prebivališče odjavil sam, je pravno relevantna okoliščina, ki je tolikšnega pomena, da bi po presoji sodišča glede na trditve tožnika v njegovi zahtevi ter glede na razhajanja med računalniškimi in ročnimi evidencami, moral prvostopenjski organ vsaj seznaniti tožnika z ugotovitvami in mu dati možnost, da se o njih pisno ali ustno izreče in po potrebi postaviti izvedenca grafologa.
I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 492-191/2016-13 z dne 9. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženki v ponovno odločanje.
II. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 234,02 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju organ prve stopnje) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložiti odločbe se sklicuje na 2. člen Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Na podlagi evidence stalnega prebivalstva, gospodinjske kartoteke in ročno vodenih evidenc registra stalnega prebivalstva je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za povračilo škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, saj ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, temveč se je sam odjavil z naslova stalnega prebivališča 4. 1. 1991, z obrazcem odjava stalnega prebivališča, ki ga je tudi podpisal. Tako za tožnika niso nikoli začele veljati določbe 81. člena Zakona o tujcih, saj je bil odjavljen iz naslova stalnega prebivališča pred 26. 2. 1992. Iz registra tujcev izhaja, da je tožnik pridobil dovoljenje za stalno prebivanje 6. 6. 2016 in da je 5. 7. 2016 prijavil stalno prebivališče na naslovu Cesta v Pečale 32, Ljubljana. V nadaljevanju prvostopenjski organ še pojasnjuje, da je odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je dejansko stanje v celoti ugotovil na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana in na podlagi uradnih podatkov, ki jih organ ima.
2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da ni nikoli odjavil svojega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in da podpis na obrazcu za odjavo stalnega prebivališča ni njegov. Na podlagi spornega obrazca za odjavo stalnega prebivališča je bil spremenjen register stalnega prebivalstva po več kot 25 letih, kar je razvidno iz dveh izpisov iz evidence stalnega prebivalstva, in sicer z dne 15. 9. 2016, kjer odjava ni evidentirana, in 9. 3. 2017, ko je sporna odjava prebivališča evidentirana. Pred spreminjanjem evidence na podlagi neverodostojne listine, tožnik ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, sicer mu toženka ne bi izdala dovoljenja za stalno prebivanje po določbah ZUSDDD. V nadaljevanju tožnik navaja, da se izbris ni zgodil le 26. 2. 1992, temveč tudi v letu 1990 in 1991. Zatrjuje kršitev pravil upravnega postopka, saj je toženka odločila v skrajšanem postopku, čeprav za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Toženka ni odločila na podlagi dejstev, ki so ji znana kot upravnemu organu, saj ji sicer ne bi bilo potrebno preveriti registra stalnega prebivališča. Toženka je tožniku odrekla možnost izreči se o dejstvih in dokazih, ki ji niso v korist, kot tudi izreči se o celotnem uspehu dokazovanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek toženki ter ji naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.
4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti zavrača navedbe tožnika, vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe, številka 492-114/2017/2 (1322-10) z dne 15. 6. 2017, povzema dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani odločbi, ter dodatno citira določbo 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
K točki I:
5. Tožba je utemeljena.
6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena zavrnilna odločba Upravne enote Ljubljana št. 492-191/2016-13 z dne 9. 3. 2017 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 492-114/2017/2 (1322-10) z dne 15. 6. 2017, ki je bila izdana po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP. Upravna enota Ljubljana je namreč ocenila, da na podlagi splošno znanih dejstev in na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima (Upravna enota), lahko v konkretnem primeru odloči o stvari po skrajšanem ugotovitvenem postopku, pri čemer za ugotovitev pravno relevantnih dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni potrebno opraviti še kakšnega dejanja v postopku, tem zaključkom pa je pritrdila tudi tožena stranka kot pritožbeni organ druge stopnje ob obravnavanju tožnikove pritožbe, vendar po presoji sodišča (vsaj) preuranjeno.
7. V skladu s 1. točko prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana.
8. Po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP pa lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Upravni organ torej lahko po skrajšanem ugotovitvenem postopku takoj odloči v zadevi zgolj v primeru, če za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločitev v upravni zadevi, ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, ni potrebno opraviti nobenega dejanja, vendar v obravnavani sporni zadevi ne gre za tak primer.
9. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1-A4) utemeljeno navaja, da je toženka odločila v skrajšanem postopku, čeprav za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji po 144. členu ZUP, in da toženka v predmetni zadevi ni odločila na podlagi 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, torej na podlagi dejstev, ki so ji znana kot upravnemu organu, saj ji sicer ne bi bilo potrebno preveriti registra stalnega prebivališča. Iz podatkov upravnega spisa kot tudi iz odločbe prvostopenjskega in drugostopenjskega organa izhaja, da je prvostopenjski organ ugotavljal dejansko stanje, pri čemer je potrebno upoštevati tudi načelo materialne resnice, tako, da je preverjal podatke iz evidenc, to je Registra stalnega prebivalstva, Matičnega registra, Registra državljanstev ter Registra tujcev, in zaprosil Oddelek za javni red za podatke iz registra stalnega prebivalstva glede naslova, datuma in razloga odjave stalnega prebivališča stranke v Republiki Sloveniji, torej na podlagi uradnih podatkov, ki jih organ ima. V izpodbijani odločbi prvostopenjski organ sicer pojasnjuje, da je odločil (tudi) na podlagi splošno znanih dejstev, ki so organu znana, vendar ne pojasni, katera dejstva šteje za splošno znana dejstva, zaradi česar sodišče pritrjuje navedbi tožnika, da podlaga za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka ni 1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP.
10. Po presoji sodišča se kot utemeljen izkaže tožbeni očitek absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP s tem, da tožniku ni bila dana možnost izreči se o ugotovljenih oziroma odločilnih dejstvih in dokazih, kot tudi izreči se o celotnem uspehu dokazovanja. V svoji zahtevi za plačilo denarne odškodnine, vloženi po prvem odstavku 8. člena ZPŠOIRSP dne 15. 8. 2016, tožnik zatrjuje, da izpolnjuje pogoje za status upravičenca po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP, saj je bil izbrisan iz registra stalnega registra in je pridobil dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). K zahtevi je tožnik priložil tudi dovoljenje za prebivanje z dne 6. 6. 2016. Iz podatkov v upravnem spisu pa je prav tako razvidno, da ob vložitvi zahteve za plačilo denarne odškodnine elektronska in ročna evidenca nista bili usklajeni, saj iz fotokopije obrazca za odjavo stalnega prebivališča z dne 4. 1. 1991 in gospodinjske kartoteke izhaja, da je tožnik sam s pisno vlogo odjavil stalno prebivališče, medtem ko iz izpisa elektronskega Registra stalnega prebivalstva z dne 15. 9. 2016 ni razvidno, da bi se tožnik odjavil. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 8. člena ZPŠOIRSP je namreč upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 - uradno prečiščeno besedilo), Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 50/11 in 57/11 - popr.), Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10 - uradno prečiščeno besedilo) ali Zakonu o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97, 94/2000 - odločba US, 67/02, 2/04 - ZPNNVSM, 65/05 - ZZRO). Za osebo, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva po določbah ZPŠOIRSP, se šteje tisto osebo, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določbe 81. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 – odločba US in 14/99 – odločba US). Dejstvo, ali je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ali je stalno prebivališče odjavil sam, je pravno relevantna okoliščina, ki je tolikšnega pomena, da bi po presoji sodišča glede na trditve tožnika v njegovi zahtevi (kot tudi v pritožbi in obravnavani tožbi) ter glede na razhajanja med računalniškimi in ročnimi evidencami, moral prvostopenjski organ vsaj seznaniti tožnika z ugotovitvami in mu dati možnost, da se o njih pisno ali ustno izreče in po potrebi postaviti izvedenca grafologa, (saj v pritožbi in tožbi namreč tožnik zatrjuje, da podpis na obrazcu za odjavo stalnega prebivališča ni njegov). Pred odločitvijo v upravni zadevi je treba ugotoviti namreč vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP), stranki pa dati možnost, da se zaradi uveljavitve in zavarovanja svoje pravice in pravne koristi izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP). V primeru, ko je postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno po uradnih podatkih, ki jih ima organ, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka v svoji zahtevi, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, onemogoča organu sprejetje odločitve po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic oziroma pravnih koristi stranko zaslišati. Po mnenju sodišča je prvostopenjski organ preuranjeno zaključil, da za ugotovitev pravno relevantnih dejstev in okoliščin ni potrebno opraviti še kakšnega dejanja v postopku ter da tožnik ne spada v nobeno izmed kategorij upravičencev do povračila škode po določilih 2. člena ZPŠOIRSP, posledično pa zakonski pogoji iz 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka niso bili podani, zato je utemeljen tožbeni očitek glede absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj tožniku ni bila dana možnost, da se v skladu z 9. členom ZUP pred izdajo določbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Prvostopenjska odločba pa je pomanjkljiva tudi zato, ker ne vsebuje tožnikovih opredelitev do v postopku ugotovljenega dejanskega stanja, saj z dejanskim stanjem tožnik niti ni bil seznanjen.
11. Opisanih napak prvostopenjskega postopka pa ni popravil niti drugostopenjski organ v pritožbenem postopku ne glede na navedbe tožnika in dokazne predloge v pritožbi. Tožniku niti ni poslal spornega obrazca za odjavo stalnega prebivališča z dne 4. 1. 1991, niti gospodinjske kartoteke, niti obeh izpisov iz registra stalnega prebivalstva z dne 15. 9. 2016 in 9. 3. 2017, da bi se do njih tožnik opredelil oziroma izjasnil. 12. Po povedanem v obravnavani zadevi dokazovanje zgolj s podatki uradnih evidenc oziroma z javnimi listinami ne zadostuje predvsem zato, ker tožnik izpodbija zakonsko domnevo o resničnosti dejstev, ki jih javna listina potrjuje, s tem ko v tožbi, enako kot pred tem že tudi v pritožbi, zatrjuje, da podpis na obrazcu za odjavo stalnega prebivališča z dne 4. 1. 1991 ni njegov, poleg tega je že na prvi pogled drugačen tudi od podpisa tožnika na pooblastilu odvetniku. V nadaljevanju tožbe pa še navaja, enako kot pred tem že v pritožbi, da je tožnik slabo pismen, njegova pisava pa je trda in okorna, medtem ko je podpis na obrazcu stiliziran in estetsko dovršen, ter podredno predlaga angažiranje izvedenca grafologa. Drugostopenjski organ se v odločbi do slednjih navedb in dokaznega predloga tožnika ni opredelil, temveč je podpisan obrazec za odjavo stalnega prebivališča z dne 14. 1. 1991 štel v škodo tožnika, češ da je iz predmetnega obrazca razvidno, da ga je tožnik sam izpolnil, lastnoročno podpisal in v njem navedel podatke, ki so po oceni organa druge stopnje znani le tožniku. Pri svoji oceni je drugostopenjski organ skladno s prvim odstavkom 169. člena ZUP upošteval dokazno moč javne listine in štel, da so dejstva, ki izhajajo iz obrazca za odjavo stalnega prebivališča z dne 4. 1. 1991, resnična, pri čemer je po presoji sodišča preuranjeno spregledal določbo 171. člena ZUP, po kateri je dovoljeno izpodbijati zakonsko domnevo o resničnosti dejstev, ki jih javna listina potrjuje, ter se posledično do pritožbenih navedb v zvezi z izpodbijanjem navedene zakonske domneve sploh ni opredelil. 13. Tožnik utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da je bil na podlagi obrazca za odjavo stalnega prebivališča naknadno po več kot 25 letih spreminjan register stalnega prebivalstva, kar je razvidno iz podatkov dveh izpisov iz evidence stalnega prebivalstva, ki sta v predloženem upravnem spisu. Tako iz izpisa iz evidence stalnega prebivalstva z dne 15. 9. 2016 izhaja, da odjava stalnega prebivališča tožnika ni evidentirana, medtem ko iz drugega (poznejšega) izpisa z dne 9. 3. 2017 izhaja, da je odjava stalnega prebivališča tožnika evidentirana. V zvezi s tem dejstvom je drugostopenjski organ v odločbi zgolj pomanjkljivo pojasnil, da so bile ročno vodene evidence registra stalnega prebivalstva podlaga za uskladitev računalniško vodene evidence registra stalnega prebivalstva, ki jo je organ prve stopnje uskladil v času obravnavanja pritožnikove zahteve za povračilo škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Iz podatkov upravnega spisa in tožbenih navedb tožnika namreč izhaja, da je tožnik pridobil dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Postopek v zvezi s pridobitvijo slednjega dovoljenja je potekal od 5. 7. 2013, ko je vlogo vložil, do 6. 6. 2016, ko je dovoljenje pridobil. Kot pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD sicer ni določeno, da ga lahko pridobi le oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in za katero so začele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), vendar se (z retroaktivno veljavo) šteje, da je imel v Republiki Sloveniji tožnik dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tudi v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se tujcu hkrati z dovoljenjem za stalno prebivanje po uradni dolžnosti izda posebna odločba (drugi odstavek 1. člena ZUSDDD). Iz podatkov predmetnega upravnega spisa prav tako izhaja, da je bilo v postopku pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD ugotovljeno, da je od izbrisa dalje tožnik imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 do 4. 1. 1991 ter da do izdaje posebne odločbe ni upravičen, ker ni bil izbrisan 26. 2. 1992 na podlagi 81. člena Zakona o tujcih. Slednje pomeni, da se je že v postopku pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD ugotavljalo, ali je bil tožnik izbrisan na podlagi določbe 81. člena Zakona o tujcih, kar je pogoj za določitev denarne odškodnine v predmetnem postopku. Poleg tega je postopek za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje potekal skoraj tri leta, vendar kljub temu in dejstvu, da je bil razviden razhod med ročno in računalniško evidenco uskladitve le-te ni bilo, temveč je bila usklajena šele v postopku določitve denarne odškodnine zaradi izbrisa. Tožena stranka je bila pred postopkom določitve denarne odškodnine zaradi izbrisa nedvomno seznanjena s tem, da evidenca iz registra stalnega prebivalstva za tožnika ni usklajena, kot bi morala biti, zato je po presoji sodišča pomanjkljiva obrazložitev drugostopenjskega organa, da so razhajanja v izpisu iz evidence stalnega prebivalstva z dne 15. 9. 2016 in izpisu iz evidence stalnega prebivalstva z dne 9. 3. 2017 posledica uskladitve ročne in računalniške evidence, pri čemer ne pojasni, zakaj ta uskladitev glede na to, da je predhodno potekal postopek, v katerem je to dejstvo relevantno, in je posledično bila z neusklajenostjo seznanjena že prej, ni bila urejena že pred predmetnim postopkom. Usklajevanje ročne evidence z računalniškimi med postopkom določitve denarne odškodnine zaradi izbrisa, pri čemer se med postopkom ni ugotavljalo, ali je obrazec za odjavo stalnega prebivališča z dne 4. 1. 1991 res podpisal sam tožnik, niti se tožniku ni dalo možnosti, da se o dejanskem stanju izjasni, bi lahko pomenile utemeljen dvom v domnevo resničnosti dejstev, ki jih javna listina potrjuje, kar je ob pomanjkljivi obrazložitvi drugostopenjskega organa le še bolj utemeljen.
14. Ker se do vseh relevantnih pritožbenih navedb drugostopenjski organ ni opredelil, so pa bistvenega pomena, saj se nanašajo prav na razlog, zaradi katerega je bila tožnikova zahteva zavrnjena, sodišče ugotavlja, da obrazložitev drugostopenjskega akta ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, saj se ob obravnavanju tožnikove pritožbe pritožbeni organ druge stopnje do dokaznih predlogov v svoji obrazložitvi sploh ni opredelil in jih tudi ni dokazno ocenil v skladu z zahtevami zakonodajalca, izhajajočimi iz določil 1. in 2. odstavka 254. člena1 ZUP v povezavi s 1. odstavkom 214. člena2 ZUP, zaradi česar je po presoji sodišča zaključkom prvostopenjskega organa preuranjeno pritrdil. 15. Po presoji sodišča so namreč pritožbene navedbe in dokazni predlogi za odločanje v tej sporni zadevi tolikšnega pomena, da bi se moral pritožbeni organ druge stopnje pri svojem odločanju o tožnikovi pritožbi z dokaznimi predlogi do njih opredeliti. Ker se pritožbeni organ do navedenih pritožbenih navedb in dokaznih predlogov ni opredelil, so pa pomembni za odločanje v obravnavani sporni zadevi, je drugostopenjska odločba tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti (7. točka 2. odstavka 239. člena v zvezi s 1. odstavkom 254. člena ZUP).
16. Sodišče je po povedanem moralo odpraviti izpodbijano dokončno odločbo in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, saj je skladno z 2. členom ZUS-1 lahko predmet odločanja v upravnem sporu le tisti upravni akt, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika.
17. Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 746/2002 z dne 4. 2. 2004, na katero se toženka sklicuje, namreč v obravnavanem primeru ni relevantna, saj se nanaša na dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, pri čemer je dejansko stanje popolnoma drugačno, saj tedaj tožnik v navedeni zadevi s pravnimi sredstvi ni izpodbijal verodostojnosti podatkov iz uradnih evidenc, medtem ko v predmetni zadevi tožnik izpodbija podatke iz uradnih evidenc že odkar se je z njimi imel možnost seznaniti, na kar v tožbi utemeljeno opozarja tožnik. V ponovnem postopku je zato potrebno skrbno pretehtati relevantne okoliščine in ugotoviti dejansko stanje ter tožniku dati možnost, da se o ugotovljenem dejanskem stanju tudi izreče preden bo v zadevi ponovno odločeno.
18. Glede na obrazloženo je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ki onemogoča preizkus odločbe (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) in posledično nepravilne uporabe materialnega prava (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo v ponovni postopek upravnemu organu prve stopnje, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ne da bi se sodišče še dodatno posebej spuščalo v presojo utemeljenosti ostalih navedb tožnika v tožbi. V ponovljenem postopku se bo moral prvostopenjski organ v ugotovitvenem postopku, med drugim, opredeliti do tega, ali je podpis na obrazcu za odjavo stalnega prebivališča tožnikov in po potrebi izvesti predlagane dokaze ter zaslišati tožnika, pojasniti bolj natančno, zakaj je prišlo do uskladitve računalniške evidence šele v postopku določitve denarne odškodnine zaradi izbrisa, ter do preostalih navedb tožnika s tem v zvezi po potrebi izvesti še druge dokaze, na podlagi tako izvedenega ponovnega postopka pa ponovno odločiti in ugotoviti, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za odločitev o pravici do povračila škode, kot jih določa 2. člen ZPŠOIRSP.
19. Sodišče je v tej zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).
K točki II:
20. Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je zastopal odvetnik, zato bi bil skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov upravnega spora v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Vendar po prvem odstavku 40. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge, kar pomeni, da je sodišče tudi glede stroškov vezano na tožbeni predlog tožnika. Ker je tožnik v tožbi priglasil stroške za nagrado za tožbo v znesku 500 točk in materialne stroške v višini 2 % je sodišče priznalo stroške v višini 234,02 EUR. Vrednost točke znaša 0,459 EUR, kar pomeni, da znašajo stroški za tožbo 229,50 EUR, materialni stroški v višini 2 % od priglašenih stroškov za tožbo pa so 4,52 EUR. V nasprotnem primeru bi namreč sodišče odločilo preko tožbenega predloga. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka 15 dnevnega roka od vročitve te sodbe za njihovo prostovoljno plačilo. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.2./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).
1 Določilo 1. odstavka 254. člena ZUP se glasi:"Določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, se smiselno uporabljajo tudi za odločbe o pritožbi." Določilo 2. odstavka 254. člena ZUP se glasi: "V obrazložitvi odločbe II. stopnje se morajo presoditi vse pritožbene navedbe. Če je že organ I. stopnje v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se lahko organ II. stopnje sklicuje na razloge iz prve odločbe." 2 Določilo 1. odstavka 214. člena ZUP se glasi: "Obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank."