Jedro

Pravica na predmetu izvršbe, ki izvršbo preprečuje, je osnovni pogoj, ki ga mora tretji izpolnjevati, če hoče, da bo s tožbenim zahtevkom na ugotovitev nedopustnosti izvršbe uspel. Za pravilni preizkus stroškovne odločitve sodišča prve stopnje je pomemben stroškovnik, ki ga je upoštevalo sodišče in ne stroškovnik(i), ki ga (jih) je vložil zastopnik stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek Alojza K. na ugotovitev, da je izvršba upnika Jurmes d.d. Šentjur na predmet izvršbe, kot je predlagan, nedopustna in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 265.379,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje stranska intervenientka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posebej pa izpodbija tudi stroškovni izrek prvostopenjske sodne odločbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Obširne pritožbene navedbe stranske intervientke, ki se v glavnem pridružuje navedbam tožnika v tožbi in pripravljalnih vlogah, pritožbeno sodišče zaradi preglednosti povzema v nadaljevanju obrazložitve. V skladu z določbo 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) je bila pritožba vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ) nalaga izvršilnemu sodišču, da tretjega, če se njegov ugovor nanaša na vprašanje dopustnosti oziroma nedopustnosti izvršbe, napoti na pravdo. V izvršilnem postopku upnika J... d.d. Š... zoper dolžnika Marjana K., ki se vodi pod opr.št. In 14/97, je izvršilno sodišče napotilo na pravdo Alojza K., ki je kot tretji (udeleženec) vložil ugovor zoper tam izdan sklep o izvršbi, temu ugovoru pa je upnik v skladu z določbo drugega odstavka 65. člena ZIZ pravočasno nasprotoval. Tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe tožnika Alojza K. je torej sledila napotitvenemu sklepu izvršilnega sodišča, o njej pa je odločilo Okrožno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo z dne 23.03.2000. Ključni elementi tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe so, čeprav implicitno, navedeni v določbi prvega odstavka 64. člena ZIZ. Ta je sicer naslovljen z besedami "pogoji in rok za ugovor" (tretjega), vendar določa, da lahko v ugovoru zoper sklep o izvrši tretji zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Osnovni problem, ki v tej pravdi tare tožnika in stransko intervientko (pravno naslednico tožnikove terjatve) je obstoj, ali bolje neobstoj predmeta izvršbe, ki ga je v izvršilnem postopku predlagal upnik, sedaj pa tožena stranka J... d.d. Š.... Po trditvah tožnika in stranske intervientke (pritožnice) v trenutku, ko je bila upniku (sedaj tožencu) J... d.d. Š... izvršba dovoljena, predmet izvršbe, kot je bil predlagan, sploh še ni nastal. Tudi ni bil ne pogojen, ne določen ali določljiv in ni bilo mogoče predvidevati, ali bo nastal v bodočnosti. Vse to pa po mnenju sodišča prve stopnje in tudi pritožbenega sodišča ne more biti relevantno, dokler tožnik kot tretji ne izkaže osnovnega pogoja za uveljavljanje takih trditev, namreč pogoja, da ima na predmetu izvršbe, za katerega trdi, da je bil ob izdaji sklepa o izvršbi neobstoječ, pravico, ki izvršbo preprečuje. Nobene take pravice tožnik, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, niti ne zatrjuje niti ne dokazuje. Zatrjuje zgolj to, da bi bil potem, ko bi se sklep o izvršbi opr.št. In 14/97 razveljavil, sam lažje poplačan na podlagi terjatve, ki jo ima do istega dolžnika, kot tožena stranka oziroma upnik iz omenjene izvršbe. To pa ne more biti razlog za razglasitev izvršbe drugega upnika za nedopustno. To tudi ne pomeni, da je izvršilno sodišče favoriziralo enega izmed upnikov, saj je upnik (sedaj tožena stranka) J... d.d. Š..., predlog za izvršbo podal po časovnem redu prej kot upnik (sedaj tožeča stranka) Alojz K., oba pa sta imela v času vložitve predloga za izvršbo v roki izvršilni naslov, to je pravnomočno sodno odločbo zoper dolžnika Marjana K., ki je (v nasprotju z obstojem predlaganega predmeta izvršbe) nujno potrebna formalna predpostavka za dovolitev izvršbe. Izvršilno sodišče namreč po uradni dolžnosti pazi le na to, da obstaja izvršilni naslov, ne pa tudi na to, ali je predmet izvršbe obstoječ, pogojen ali kaj tretjega. Sodišče druge stopnje je torej na podlagi ugotovitve, da tožnik na predmetu izvršbe nima pravice, ki bi izvršbo preprečevala, pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Pri tem je dodati, da napotitveni sklep izvršilnega sodišča na pravdo še ne pomeni, da je sodišče v tem primeru naredilo kakršnokoli napako, saj je bilo le od Alojza K. odvisno, da po tehtnem premisleku tožbo na ugotovitev nedopustnosti vloži ali pa tudi ne, če meni, da z njo ne bo uspel. Pritožnica graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje stroškovnike zastopnika tožene stranke sprejelo nekritično in pri tem kršilo določbo prvega odstavka 155. člena ZPP, po kateri se povrnejo le tisti stroški, ki so za pravdo potrebni. Tudi tem pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti. Po pregledu spisa je bilo namreč ugotovljeno, da je sicer zastopnik tožene stranke v postopku na prvi stopnji sodišču res predložil kar tri končne stroškovnike, ki so označeni z list.št. 19, 34 in 56, vendar pa sodišče prve stopnje, tako kot zatrjuje pritožnica, posameznih postavk stroškovnikov ni podvajalo, temveč je upoštevalo zgolj zadnji stroškovnik z dne 23.03.2000 (list.št. 56). Iz njega je razvidno, da je sodišče prve stopnje zastopniku tožene stranke, ki je v pravdi v celoti uspela, priznalo 43.700,00 SIT za odgovor na tožbo (priglašenih 500 točk), prav toliko za pripravljalno vlogo z dne 06.03.2000, 65.550,00 SIT za zastopanje na glavnih obravnavah (1250 priglašenih točk), 26.220,00 SIT za porabljeni čas oziroma odsotnost iz pisarne (priglašenih 300 točk), nadalje kilometrino v višini 37.493,50 SIT in nenazadnje takso za odgovor na tožbo v višini 14.675,50 SIT. Ni res, kar zatrjuje pritožnica, da se lahko toženi stranki priznajo samo substitucijski stroški. Velja, da ima stranka pravico do odvetnika, ki si ga izbere sama, nič nenavadnega ni, da odvetnik ne deluje prav na sedežu sodišča prve stopnje, deluje pa na območju pristojnega Višjega sodišča, poleg tega pa daje odvetniku Odvetniška tarifa v določbi tretjega odstavka 14. člena pravico do plačila kilometrine za uporabo osebnega avtomobila, če odvetnik potuje na razdalji do 400 km v eno smer. Tudi ni utemeljena pritožba glede priznanja stroškov tožene stranke v zvezi z opravljenimi glavnimi obravnavami. Ti stroški so toženi stranki nedvomno nastali, in ji jih mora tožeča povrniti, ne glede na to, da meni, da jih je povzročilo sodišče. Nerazumljiva je tudi pritožbena navedba, da sta postavki v stroškovniku "obv. subst." in "por. subst." nejasni, saj jih sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov sploh ni upoštevalo, ker sta navedeni v prvem in ne zadnjem, za sodišče prve stopnje relevantnem stroškovniku. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi vsega zapisanega v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo stranske intervientke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.