Jedro

Po 1. odst. 352. čl. OZ zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Če je škoda posledica telesne poškodbe, zastaranje praviloma ne začne teči prej, kot je končano oškodovančevo zdravljenje. Šele takrat je namreč oškodovancu znan celoten obseg njegove nepremoženjske škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2. odst. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku: tožnici je prisodilo 12.522,00 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi, višji zahtevek pa je zavrnilo. Toženki je naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 1.290,04 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženka se je pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni: tožničin zahtevek naj v celoti zavrne, podrejeno pa, naj zniža prisojeno odškodnino in tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka. Ponovno poudarja, da je bila tožba prepozna. Iz zdravniškega spričevala, ki ga je predložila tožnica, izhaja, da je bilo njeno zdravljenje končano najkasneje 26.3.2004, medtem ko je tožbo vložila 27.3.2007, po preteku treh let. Tožnica po pregledu pri dermatologu 26.3.2004 ni nikoli več obiskala zdravnika zaradi obravnavane poškodbe. Sodišče bi moralo njen zahtevek zavrniti zaradi zastaranja. Podrejeno toženka ugovarja višini prisojene odškodnine, ki ni v skladu s sodno prakso, posebej za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tudi pravdnih stroškov sodišče ni pravilno odmerilo. Temelj zahtevka ne more vplivati na ugotovljeni uspeh v pravdi, zato bi moralo upoštevati samo uspeh tožnice po višini, ta znaša zgolj 39,5 %.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 1. odst. 352. čl. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07-UPB1) zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Če je škoda posledica telesne poškodbe, zastaranje praviloma ne začne teči prej, kot je končano oškodovančevo zdravljenje. Šele takrat je namreč oškodovancu znan celoten obseg njegove nepremoženjske škode.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo tožničino zdravljenje končano že 26.3.2004, ko je bila tožnica zadnjič na pregledu pri specialistu. Iz zdravniškega spričevala, na katerega se sklicuje toženka, je razvidno, da je bila tožnica na pregledu, resda pri splošnem zdravniku, tudi še 30.3.2004 in da je bila v bolniškem staležu do vključno 3.5.2004. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno verjelo tožnici, da se je zdravila dva meseca po poškodbi. Tudi izvedenec medicinske stroke je namreč potrdil, da toliko časa ni bila sposobna za delo, medtem ko je mesec dni in pol po poškodbi celo potrebovala tujo pomoč. Jasno je torej, da tožnici 26.3.2004 še ni mogel biti znan celoten obseg njene škode, zato tudi prej navedeni zastaralni rok ob vložitvi tožbe 27.3.2007 še ni potekel. Potemtakem so bila v zvezi z ugovorom zastaranja pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva in je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bila tožba pravočasna.

7. Toženka v pritožbi ne oporeka dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe o vrstah in obsegu tožničine nepremoženjske škode, ki temeljijo na tožničini izpovedi in izvedenskem mnenju. Teh ugotovitev zato ni treba ponavljati. Pač pa toženka oporeka višini prisojene odškodnine, vendar je bilo po presoji pritožbenega sodišča pri njeni odmeri pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč pri tem upoštevalo vse ugotovljene okoliščine primera, tako da prisojena odškodnina ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ, zlasti stopnji in trajanju prestanih in bodočih telesnih in duševnih bolečin ter strahu. V višini odškodnine so se ustrezno odrazile tudi tožničina starost, narava in teža njene poškodbe, trajanje zdravljenja ter s tem povezane nevšečnosti, ki jih je tožnica morala prestati. Pravilno so bile upoštevane tudi občutne omejitve, ki jih trpi tožnica v vsakdanjem življenju zaradi posledic poškodbe, zlasti ob dejstvu, da je zaradi družinskih razmer kljub upokojitvi še prisiljena delati. Celotna prisojena odškodnina (12.500,00 EUR) predstavlja protivrednost 12 povprečnih plač v času sojenja (november 2008: 981,58 EUR – Ur. l. RS, št. 8/09) in tako pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Z nižjo odškodnino, za katero se zavzema toženka v pritožbi, ne bi bilo mogoče doseči namena odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanka pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Sodišče prve stopnje je torej pri odmeri odškodnine primerno uravnovesilo načelo individualizacije višine odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti. Sicer pa toženka za svojo pritožbeno trditev, da odškodnina odstopa od ustaljene sodne prakse, ni ponudila nobenega dokaza.

8. Tudi odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je pri oceni uspeha strank v pravdi skladno z 2. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) upoštevalo tako višino prisojenega zneska v primerjavi z zahtevanim, kot tudi uspeh glede podlage tožbenega zahtevka. Toženka je namreč nasprotovala ne samo svoji odškodninski odgovornosti, ampak tudi svoji pasivni legitimaciji; dvomila je celo, da se je škodni dogodek sploh zgodil in kako je prišlo do tožničine poškodbe. Ti toženkini ugovori so podaljšali in otežili dokazni postopek, s tem pa povzročili dodatne pravdne stroške. Sicer pa je takšen način, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje pri oceni uspeha strank v pravdi, splošno sprejet v sodni praksi. Stroški so bili odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Drugačna pritožbena trditev o domnevno nepravilni odmeri stroškov je ostala v pritožbi neobrazložena.

9. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala toženka, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato v skladu s 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo prvo sodbo.

10. Toženka je s pritožbo propadla, zato po 1. odst. 154. čl. ZPP ni upravičena do povračila svojih stroškov zanjo. Odločitev o teh je v skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe.