Jedro

Ob neosporavani ugotovitvi, da gre pri delu predmetne nepremičnine, ki ga zaseda toženka, za skupno lastnino, tožnik kot skupni lastnik nima zahtevka za varstvo skupne lastnine na delu stvari. Poleg tega je bilo na tožniku dokazno breme (glede na toženkin ugovor upravičenosti do posesti dela stvari na podlagi pogodbe s solastnico (natančneje skupno lastnico)), da dokaže, da toženka ni upravičena do posesti, česar mu ni uspelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 131,52 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za izpraznitev prostorov, ki jih toženka zaseda v gospodarskem poslopju na naslovu K. 82, v približni izmeri 21 m2 ter njihovo izročitev v posest tožniku proste oseb in stvari, posledično pa mu je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 192,00 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da so prostori v gospodarskem poslopju na naslovu K. 82, ki jih toženka zaseda oziroma ima v posesti, stanovanje, da sta tožnik in J. P. solastnika predmetne nepremičnine oziroma gre za skupno premoženje zakoncev, toženka pa stanovanje uporablja (ga zaseda, ima v posesti) na podlagi z J. P. sklenjene najemne pogodbe, tožnik pa ni dokazal, da se z J. P. ne bi dogovoril, da bo le-ta upravljala s stanovanji (ki se nahajajo v preurejenem gospodarskem poslopju). Sodišče prve stopnje celo zaključuje, da sta se tožnik in J. P. dogovorila, da bo v gospodarskem objektu, v katerem se nahaja delavnica in stanovanja, ki se oddajajo študentom (med temi stanovanji je tudi stanovanje, ki ga zaseda toženka), tožnik uporabljal delavnico, J. P. pa bo stanovanja oddajala v najem. Tako dejansko stanje je glede oddajanja stanovanj že od leta 2002 oziroma 2005. Toženka ima torej za bivanje v stanovanju pravni naslov, sklenjeno najemno pogodbo.

2. Iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), poleg tega pa še zaradi kršitve ustavnih pravic (!?), se zoper sodbo pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi zahtevku tožnika, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja toženkino izpovedbo (da ji je tožnik omenil, da je to gospodarsko poslopje(!) njegova lastnina), kar bržkone kaže, da bi morala navedena kot dober gospodar pred sklepanjem (vsaj) naknadnih aneksov pridobiti od tožnika kot lastnika (!) določeno soglasje in odobritev, da sme zaseči ter uporabljati (tudi) njegov (so)lastniški delež. V nasprotnem primeru gre vendarle za poseg v lastninsko pravico kot najbolj zavarovano stvarno pravico, o čemer sodišče ni podalo razlogov (omejilo se je le na pravila nepravdnega postopka ter pravila o upravljanju skupnega premoženja zakoncev, kar je presplošno). Sodišče je tožnika prikrajšalo za koriščenje in upravljanje njegove (so)lastninske pravice ter v konfliktu z najemnico vero poklonilo slednji, kar je pravno nevzdržno. Tožnik je jasno izpovedal, da sta se z bivšo ženo dogovorila, da bo, ko bo gospodarsko poslopje obnovljeno, spremenjena namembnost in se bo šele nato oddajalo, o teh pravno pomembnih dejstvih pa sodišče nima razlogov, s čimer je kršena njegova ustavna pravica do enakosti in do pritožbe. Zakonske težave tožnika z njegovo nekdanjo ženo ne odtehta dolžnosti sodišča v smislu popolnejše ugotovitve dejanskega stanja raziskati okoliščine dogovora pod pogoji, kot jih je izpovedal tožnik in so navedeni. Prav tako izpodbijana sodba nima razlogov o zaključku, da tožnik ni dosegel soglasja o spremenjenem načinu uporabe dela gospodarskega poslopja, ko pa je tudi priča J. P. izpovedala, da predmetni objekt nima nobenega uporabnega dovoljenja ter tudi ne dovoljenj za oddajo študentskih sob, ob čemer tožnik izpostavlja še njegovo izpoved, da „ne more dovoliti, da se stanuje v gospodarskem poslopju“. Očitno je toženka sklepala najemno razmerje le z enim izmed (so)lastnikov, za kar ni bilo pravne podlage, po drugi strani pa toženka ni bila dovolj skrbna v pravnem prometu, ko je vseeno sklenila oziroma podaljšala sporno najemno razmerje ter tako neupravičeno posegla v (so)lastninsko pravico tožnika.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru opozarja, da tožnik v pritožbi ponavlja trditve iz postopka na prvi stopnji ter izpostavlja, da iz izpovedbe tožnika in priče J. P. povsem jasno izhaja, da je samo J. P. skrbela za oddajanje stanovanj. Zato ne gre za poseg v lastninsko pravico tožnika; tožnik z izpodbijano sodbo ni v ničemer prikrajšan v zvezi z uporabo in uveljavljanjem svoje solastninske pravice. Navedbe tožnika o zatrjevanem dogovoru z J. P. pa so se izkazale za neresnične, saj je bilo kot nesporno ugotovljeno, da se stanovanja oddajajo že 20 let. Dejstvo, da objekt nima uporabnega dovoljenja, je stvar upravnega postopka in na dogovor med zakoncema ne vpliva. Za toženko zadošča, da je pogodbo sklenila z J. P., ki je za to imela podlago v sklenjenem dogovoru o tem, da bo ona skrbela za oddajanje stanovanj s tožnikom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik uveljavlja varstvo njegove solastninske pravice na delu stvari (gospodarskega poslopja, in sicer stanovanja v izmeri približno 21 m2) oziroma (natančneje) uveljavlja varstvo lastninske pravice na stvari, ki je, kot neosporavano ugotavlja sodišče prve stopnje, skupna lastnina tožnika in J. P. (v skladu z določbami 92. in 100. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ), toženka pa zahtevku ugovarja z upravičenostjo do posesti (iz 93. člena SPZ) na podlagi s solastnico (natančneje skupno lastnico) sklenjene najemne pogodbe. Varstvo lastninske pravice solastnika in skupnega lastnika ureja 100. člen SPZ, ki določa, da imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Ob neosporavani ugotovitvi, da gre pri delu predmetne nepremičnine, ki ga zaseda toženka, za skupno lastnino, tožnik kot skupni lastnik nima zahtevka za varstvo skupne lastnine na delu stvari in je že iz tega razloga odločitev sodišča prve stopnje utemeljena in pravilna. Poleg tega je bilo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, na tožniku dokazno breme (glede na toženkin ugovor upravičenosti do posesti dela stvari na podlagi pogodbe s solastnico (natančneje skupno lastnico)), da dokaže, da toženka ni upravičena do posesti, česar mu ni uspelo. In pritožba tega prav v ničemer ne omaja. In to velja še posebej upoštevajoč določbo tretjega odstavka 72. člena SPZ o domnevano soglasnem razpolaganju, razen če se dokaže, da tretji ni bil v dobri veri, to pa je, če je tretji vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. Zakonski pogoji o nedobrovernosti toženke (kot tretje) pa v obravnavani zadevi niti zatrjevani niso bili.

6. Glede na navedeno se pritožbene trditve pokažejo kot povsem nerelevantne (pravno nepomembne) za odločitev v obravnavani zadevi, kar velja še posebej glede pritožbenih navedb, kar je v postopku izpovedal tožnik, toženka oziroma J. P., upoštevajoč da se dokazujejo trditve (o dejstvih, na katere stranke opirajo svoje zahtevke – primerjaj 7. in 212. člen ZPP), in ne izpovedbe, ki predstavljajo zgolj izvedene dokaze, katere sodišče presoja v okviru dokazne ocene v okvirih 8. člena ZPP. V skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, in to le v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na v drugem odstavku 350. člena ZPP naštete bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker pritožba kakšnih razumnih razlogov nima, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni ugotovilo, pa tudi ne nepravilne uporabe materialnega prava, kar je bilo že obrazloženo, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. V skladu z določbami prvega odstavka 165. in 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik dolžan toženki (v roku 15) dni povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene na znesek 131,52 EUR, saj tožnik s pritožbo ni uspel. Pritožbeni stroški toženke (nagrada za postopek 89,60 EUR in materialni stroški 20,00 EU, vse z 20% DDV) so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.