Jedro

Zgolj dejstvo, da je drugotoženec zakonec prvotožene stranke, ki naj bi v preteklosti že ravnala s takim namenom in dejstvo, da naj bi nepremičnina, na kateri se naj bi prepovedala odtujitev in obremenitev, predstavljala njuno skupno premoženje, ne predstavlja zahtevane podlage za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom, opr.št. P 2131/2008-III z dne 29.7.2008, je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se drugotožencu, A. K. prepove odtujiti ali obremeniti njemu lastne nepremičnine vpisane v vl. št. ... k.o. Č., vpisane v zemljiški knjigi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, ter da naj se ta prepoved obremenitve in odtujitve zaznamuje, tožena stranka pa naj ji plača stroške tega postopka.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni v zadostni meri izkazana nevarnost, da bo zaradi toženčevega ravnanja oz. razpolaganja s premoženjem uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Sklicevalo se je na to, da naj bi tožeča stranka navedla zgolj preteklo ravnanje prvotožene stranke, medtem, ko naj bi glede ravnanja drugotožene zgolj sklepala. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta toženi stranki zakonca, in je torej premoženje, v katerega spada tudi nepremičnina vpisana v vl. št. ... k.o. Č., skupno premoženje in je potrebno ravnanje prvotožene stranke ocenjevati s stališča zavarovanja njunega skupnega premoženja. Iz tega razloga predstavlja ravnanje prvotožene stranke dovolj konkretno nevarnost, da bo tudi drugotožena na enak način prenesla lastništvo na nepremičnini in bo tako poplačilo terjatve oteženo oz. onemogočeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da je tožeča stranka obstoj denarne terjatve izkazala za verjeten (1. odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)), ugotovilo pa je, da ni izkazala nadaljnjega kumulativnega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve in sicer verjetnosti obstoja nevarnosti, da je zaradi drugotoženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Konkretno je namreč tožeča stranka verjetno izkazala le takšno preteklo ravnanje prvotožene stranke, ne pa tudi drugotožene, zoper katero je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje popolnoma strinja.

Za zavarovanje denarnih terjatev mora biti podana subjektivna nevarnost za oteženo oz. onemogočeno uveljavitev terjatve, kar pomeni, da more v danem primeru drugotožena stranka s svojimi konkretnimi ravnanji povzročiti nevarnost in je zaradi njenega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Izkazano mora biti torej drugotoženčevo ravnanje v navedeni smeri. Tožeča stranka takšnega ravnanja drugotožene stranke ni zatrjevala oz. izkazala, zgolj dejstvo, da je drugotoženec zakonec prvotožene stranke, ki naj bi v preteklosti že ravnala s takim namenom in dejstvo, da naj bi nepremičnina, na kateri se naj bi prepovedala odtujitev in obremenitev, predstavljala njuno skupno premoženje, pa ne predstavlja zahtevane podlage za izdajo začasne odredbe.

Pogoji za izdajo začasne odredbe po določilu 270. člena ZIZ torej niso podani. Ker je pritožba v celoti neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 2. odstavka 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Tožeča stranka v skladu z navedenim sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.