Jedro

Utemeljenost ugovorov iz temeljnega posla se ugotavlja potem, ko naročitelj bančne garancije terja povračilo od upravičenca. Takrat se torej šele presoja, ali obstaja pravna podlaga za to, da ostane izplačan znesek pri upravičencu. Tak zahtevek nima narave odškodninskega zahtevka, saj ob neupravičeni unovčitvi ne gre niti za protipravno ravnanje upravičenca niti za kršitev obveznosti iz temeljne pogodbe. Zahtevek na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR ima naravo neupravičene pridobitve.

Določbe OZ za zastaranje terjatve iz tretjega odstavka 1087. člena ZOR ne utemeljujejo uporabe triletnega zastaralnega roka, saj ne gre niti za odškodninsko terjatev (352. člen OZ) niti za terjatev iz gospodarske pogodbe (349. člen OZ). Za vse terjatve, za katere ni določen poseben zastaralni rok, pa velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ, ki ga je treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži do končne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 300.000,00 EUR od 20. 4. 2011 dalje do plačila in od zneska 100.000,00 EUR od 12. 4. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Ob tem je odločilo, da je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki 4.059,30 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamujenega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik sta sklenili: 1) dne 17. 11. 2009 Pogodbo o oddaji javnega naročila št. 5879/2009 za „Rekonstrukcijo obstoječega objekta in gradnjo prizidka k temu objektu za potrebe M. v Ljubljani“ (priloga A2) ter 2) dne 12. 2. 2010 Pogodbo za obnovo objekta 03 – nekdanja vratarnica v območju M., 17. 11. 2010 pa še Aneks št. 1 k tej pogodbi (prilogi A4 in A5). Na podlagi navedenih pogodb je tožeča stranka toženi stranki izročila dve bančni garanciji za pravočasno in kvalitetno izvedbo pogodbenih del št. 38310 (priloga A3) in št. 38950 (prilogi A6 in A7). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za neodvisni bančni garanciji.(1)

6. Tožeča stranka zahteva od tožene stranke vračilo zneska, izplačanega na podlagi obeh unovčenih bančnih garancij. Tožbeni zahtevek uveljavlja na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR(2) ter na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Po določbi tretjega odstavka 1087. člena ZOR upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožba v obravnavani zadevi vložena po preteku treh let od začetka teka zastaralnega roka in pred potekom petih let od začetka teka zastaralnega roka. Presodilo je, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede verzijskega zahtevka, za katerega velja petletni zastaralni rok. Zahtevek na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR pa je ocenilo kot odškodninski zahtevek, ki zastara v treh letih. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Odgovor na pritožbene navedbe Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka

8. Pritožnik meni, da je tožena stranka ugovor zastaranja podala prepozno, saj ga je podala po izteku roka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje za predložitev pripravljalnih vlog s sklepom z dne 16. 11. 2015(3) na podlagi 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

9. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Pripravljalna vloga tožene stranke z dne 16. 12. 2015(4) in s tem njen ugovor zastaranja bi se lahko štela kot prepozna le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ocenilo, da bi dopustitev presoje utemeljenosti ugovora zastaranja zavlekla reševanje spora.(5) Bistvo sistema prekluzij je namreč v koncentraciji in pospešitvi postopka. Ugovor zastaranja pa postopka praviloma ne podaljšuje. Poleg tega lahko do prekluzije na podlagi 286.a člena ZPP pride zgolj v primeru, da je poziv stranki vsebinsko konkretiziran in usmerjen. Zgolj splošen poziv oziroma poziv, oblikovan „po vzorcu“, kot ga je v obravnavanem primeru izdalo sodišče prve stopnje, pa za sankcijo prekluzije ne zadostuje.(6) Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo toženkin ugovor zastaranja vtoževane terjatve.

Glede zmotne uporabe materialnega prava

10. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, kakšen zastaralni rok se uporablja za presojo terjatve na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR, torej pri obravnavi vrnitvenega zahtevka naročitelja bančne garancije do upravičenca.

11. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da premik sredstev s strani banke (garanta) na toženo stranko ni bil opravljen brez pogodbene podlage, zato ne gre za verzijo. Ker pride na podlagi regresne pravice garanta(7) do zmanjšanja premoženja na strani tožeče stranke, kar ustreza definiciji škode iz 132. člena OZ, gre za odškodninski zahtevek, za katerega velja zastaralni rok treh let. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno.

12. Neodvisna bančna garancija zagotavlja upravičencu izplačilo garantiranega zneska ne glede na njegovo upravičenost iz temeljnega posla. Garant neodvisne bančne garancije torej ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega posla.(8) Svojo obveznost mora izpolniti takoj, ko so izpolnjeni v bančni garanciji določeni pogoji. Namen neodvisne bančne garancije je namreč doseči, da upravičenec ne nosi bremena zaradi možnosti zavlačevanja izplačila na podlagi postavljenih ugovorov iz temeljnega posla.(9) Omogoča pa realizacijo neodvisne bančne garancije, četudi je sporno, ali temeljni posel sploh obstaja oziroma ali je bil kršen. Utemeljenost ugovorov iz temeljnega posla se ugotavlja potem, ko naročitelj bančne garancije terja povračilo od upravičenca.(10) Takrat se torej šele presoja, ali obstaja pravna podlaga za to, da ostane izplačan znesek pri upravičencu.(11) Tak zahtevek pa po oceni pritožbenega sodišča nima narave odškodninskega zahtevka, saj glede na opisano funkcijo neodvisne bančne garancije ob neupravičeni unovčitvi ne gre niti za protipravno ravnanje upravičenca niti za kršitev obveznosti iz temeljne pogodbe.

13. Za triletni zastaralni rok bi lahko šlo tudi v primeru, če bi bila terjatev na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR terjatev iz gospodarske pogodbe.(12) Za to bi morala biti izpolnjena dva pogoja: 1) da gre za gospodarsko pogodbo in 2) da terjatev izvira neposredno iz te gospodarske pogodbe.(13) Med pravdnima strankama sicer obstaja temeljni posel, to sta gospodarski pogodbi, navedeni v 5. točki obrazložitve tega sklepa. V zavarovanje terjatev, ki izhajajo iz teh pogodb, sta bili izdani bančni garanciji, za kateri tožeča stranka trdi, da sta bili unovčeni neupravičeno. Vendar zahtevek na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR ne temelji na neposredni pogodbeni podlagi med pravdnima strankama, saj je bil toženi stranki garantirani znesek izplačan na podlagi enostranske, samostojne zaveze banke(14). Določba tretjega odstavka 1087. člena ZOR pa je namenjena temu, da se izvršeno plačilo na podlagi bančne garancije uskladi z materialnopravnim položajem na podlagi temeljnega posla.(15) Gre torej za sredstvo za saniranje nepravičnosti. Po oceni pritožbenega sodišča ima zato zahtevek na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR naravo neupravičene pridobitve.(16)

14. Iz opisanega sledi, da določbe OZ za zastaranje terjatve iz tretjega odstavka 1087. člena ZOR ne utemeljujejo uporabe triletnega zastaralnega roka, saj ne gre niti za odškodninsko terjatev (352. člen OZ) niti za terjatev iz gospodarske pogodbe (349. člen OZ). Za vse terjatve, za katere ni določen poseben zastaralni rok, pa velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ, ki ga je treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru. To pa pomeni, da vtoževana terjatve še ni zastarala.

Sklepno

15. Iz obrazloženega izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja vtoževane terjatve zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera namreč ni moglo samo dopolniti postopka ter odpraviti pomanjkljivosti za popolno ugotovitev dejanskega stanja. V konkretnem primeru bi namreč cel sklop pravno odločilnih dejstev pritožbeno sodišče prvič ugotavljalo šele na pritožbeni stopnji, s tem pa bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva - pritožbe (25. člen Ustave RS).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Garancija „brez ugovora“, „na prvi poziv“; 1087. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Op. št. (2): Ki se še vedno uporablja na podlagi drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Op. št. (3): Glej r. št. 13. Op. št. (4): Glej r. št. 18. Op. št. (5): Prim. peti odstavek 286.a člena ZPP in III. točko sklepa sodišča prve stopnje z dne 16. 11. 2015. Op. št. (6): Prim. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, Ude in ostali, 4. knjiga, Ljubljana, Uradni list in GV založba, 2010, str. 231 do 233. Op. št. (7): Drugi odstavek 1087. člena ZOR.

Op. št. (8): Prim. prvi odstavek 1087. člena ZOR. Banka lahko odkloni izplačilo le, če se sklicuje na zlorabo.

Op. št. (9): Prim. Kranjc v: Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str. 1257 in 1258. Op. št. (10): „Plačaj takoj, ugovarjaj pozneje“.

Op. št. (11): Prim. Kranjc v: Preprečitev zlorab ob unovčitvi neodvisnih bančnih garancij, Podjetje in delo, 2013, št. 1, str. 5. Op. št. (12): Prim. 349. člen OZ.

Op. št. (13): Prim. Kranjc v: Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 475. Op. št. (14): Prim. 1083. člen ZOR in sklep VSRS III Ips 33/2015 z dne 22. 4. 2016. Op. št. (15): Tako sodba VSRS III Ips 22/2014 z dne 19. 5. 2015. Na ta način pride do izraza sama kavzalnost razmerja med naročiteljem in upravičencem iz garancije (sklep VSRS III Ips 38/2009 z dne 17. 4. 2012).

Op. št. (16): Tako tudi Cigoj v: Komentar Obligacijskih razmerij, IV. knjiga, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1986, str. 2768. Prim. sodbo VSL I Cpg 1212/2010 z dne 20. 10. 2010.