Jedro

Ob takšnih razlogih, ki jih sodišče druge stopnje sprejema, in ugotovitvi, da ravnanje obdolženca ni bilo usmerjeno zoper delavca kot osebo, temveč zoper njegove pravice, ki mu pripadajo skladno s predpisi, se je strinjati z zagovornico, da na podlagi dejstva različnih gospodarskih družb in različnih oškodovancev ni mogoče ustvarjati samostojnega kaznivega dejanja za vsako od gospodarskih družb, ampak je mogoče govoriti le o enem kolektivnem kaznivem dejanju. Pri tem je potrebno upoštevati, da je novela KZ-1E izrecno določila, da gre za eno kaznivo dejanje, če je z izvršitvenim ravnanjem prikrajšan za pravico en sam delavec (ali mu je pravica omejena), kot tudi v primeru, če je oškodovanih delavcev več. To dejstvo je pravno pomembno glede presoje že razsojene stvari in prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari.

Izrek

I. Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice obdolženega A. A. in ob delni ugoditvi pritožbi okrajne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje spremeni: ‒ v odločbi o krivdi tako, da se dejanje obdolženca, v izreku opisano pod točko I, izpusti, ‒ v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se po 57. in 58. členu Kazenskega zakonika obdolžencu izreče pogojna obsodba, v kateri se mu določita: ‒ za kaznivo dejanje, opisano pod točko II izreka, po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika kazen 2 (dva) meseca zapora in denarna kazen 50 (petdeset) dnevnih zneskov po 13,00 EUR (trinajst EUR), to je 650,00 EUR (šesto petdeset EUR), ‒ za kaznivo dejanje, opisano pod točko III izreka, po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika kazen 2 (dva) meseca zapora.

Po drugem odstavku 60. člena Kazenskega zakonika se obdolžencu ne prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 4235/2018 z dne 2. 6. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 4235/2018 z dne 19. 1. 2022 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 4235/2018 z dne 1. 6. 2023. Nato se obdolžencu določi po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena Kazenskega zakonika, upoštevaje kot določene: ‒ kazni zapora po tej sodbi; ‒ enotno kazen 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora, določeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 4235/2018 z dne 2. 6. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 4235/2018 z dne 19. 1. 2022 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 4235/2018 z dne 1. 6. 2023; enotna kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora in denarna kazen 50 (petdeset) dnevnih zneskov po 13,00 EUR (trinajst EUR), to je 650,00 EUR (šesto petdeset EUR).

Enotna kazen zapora in stranska denarna kazen obdolžencu ne bosta izrečeni: ‒ če v novi preizkusni dobi 3 (treh) let, ki se šteje odpravnomočnosti te sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja; ‒ pod posebnim pogojem, da v roku 2 (dveh) let po pravnomočnosti te sodbe skupaj z B. B. plača oškodovanim C. C. znesek 1.183,00 EUR; Č. Č. znesek 1.323,91 EUR, D. D. 323,75 EUR, E. E. znesek 1.388,84 EUR, F. F. znesek 1.983,61 EUR in G. G. znesek 166,05 EUR.

V primeru preklica pogojne obsodbe je obdolženec dolžan plačati denarno kazen v roku 3 (treh) mesecev. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil 1 (en) dan zapora.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni ter se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 51544/2019 z dne 14. 2. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; dejanji, opisani pod točko I in II izreka) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 (dejanje, opisano pod točko III izreka) ter mu za vsako od dejanj izreklo (pravilno: določilo) kazni tri mesece zapora ter za tem na podlagi 53. člena KZ-1 (pravilno bi bilo 3. točke drugega odstavka 53. člena) izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, kar vse bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo sta se pritožili zagovornica obdolženega in okrajna državna tožilka. Zagovornica pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti obtožbe, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Okrajna državna tožilka se pritožuje zaradi kršitve zakona, s predlogom sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu za kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 izreče tudi denarno kazen.

3. Zagovornica obdolženca je na pritožbo okrajne državne tožilke podala odgovor, v katerem predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožbi zagovornice in državne tožilke sta delno utemeljeni.

5. Zagovornica v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko III uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vendar ne konkretizira, katero kršitev po 371. členu ZKP uveljavlja, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijane sodbe po 383. členu ZKP v tem delu kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

6. Očitek zagovornice, da izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve, zakaj v predmetni zadevi ne pride v poštev sankcija opozorilne narave, ampak zaporna kazen (bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), ni utemeljen.

7. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri in izbiri kazenske sankcije pri obdolžencu upoštevalo težo kaznivih dejanj in krivdo, kot obteževalni okoliščini pa poleg zavrženosti dejanj še predkaznovanost, med drugim za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1, olajševalnih okoliščin pa ni ugotovilo. V točki 35 obrazložitve je zapisalo, da obdolženčevo izvrševanje kaznivih dejanj kaže na negativen odnos obdolženca do pravnih in družbenih norm ter vrednot, ki jih očitno kljub predkaznovanosti ne spoštuje, zato po presoji sodišča prve stopnje v obravnavni zadevi ne pride v poštev sankcija opozorilne narave, ki ne bi dosegla namena kaznovanja, sploh pa ne bi pa bila v skladu s težo vseh kaznivih dejanj ter stopnjo obdolženčeve krivde. Zaključilo je, da je kot edina pravična in primerna odmera sankcije prostostne narave. Po ugotovitvi sodišča druge stopnje je bilo v odločbi o kazenski sankciji zadoščeno standardu obrazloženosti sodne odločbe.

8. Zagovornica v pritožbi glede dejanj iz prvega odstavka 196. člena KZ-1, opisanih v točki I in točki II prvostopenjskega izreka, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki naj bi bila podana, ker je sodišče ravnanje obdolženca zmotno opredelilo kot dve kaznivi dejanji iz prvega odstavka 196. člena KZ-1, torej napačno uporabilo kazenski zakon. Z navedbo, da gre za ponovno odločanje o že pravnomočno odločeni stvari, pa uveljavlja kršitev kazenskega zakona še po 3. točki 372. člena ZKP.

9. Pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ravnanja obdolženca med 18. 12. 2017 in 18. 1. 2018 pomenijo dve kaznivi dejanji. Pravilno zatrjuje, da kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 po svoji pravni naravi predstavlja eno - kolektivno kaznivo dejanje. Ob pravilnih izhodiščih za presojo homogenosti ravnanj, to je kdaj nek trajajoči življenjski dogodek predstavlja eno kolektivno kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 in kdaj gre za več kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje kot odločilno okoliščino upoštevalo dejstvo, da je obdolženec ravnal v okviru dveh različnih gospodarskih družb z lastno pravno identiteto, vsaka od družb pa je zaposlovala lastne delavce, do katerih je imel obdolženec v okviru posamezne družbe obveznosti, ki jih ni izpolnil. Glede časovne povezanosti posameznih izvršitvenih ravnanj pa je presodilo, da ne odraža zadostne homogenosti obdolženčevih ravnanj, da bi jih opredelili kot zgolj eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev.

10. Pritožba zatrjuje, da bi moralo sodišče poleg drugačnega tehtanja že upoštevanih okoliščin upoštevati tudi, da je dejansko šlo za lastniško povezani pravni osebi z istim vodstvom in isto računovodsko službo. To so okoliščine, ki so tekom dokaznega postopka ugotovljene bodisi v izreku bodisi v razlogih sodbe. Iz v izreku sodbe opisanih dejanj izhaja enotnost vodstev obeh gospodarskih družb in položaj obdolženca kot dejanskega poslovodje dveh družb ter prepletenost ravnanj v okviru obeh gospodarskih družb, ki jo potrjujejo razlogi v prvostopenjski sodbi, da sta bili gospodarski družbi povezani kot ena družba z različnimi imeni in sta opravljali isto dejavnost, v vseh primerih se obdolžencu očita enak izvršitveni način, to je, da je deloval kot dejansko poslovodna oseba.

11. Sodišče prve stopnje je svoje stališče, da gre za dve samostojni kaznivi dejanji po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v izpodbijani sodbi utemeljilo upoštevajoč smernice, ki se upoštevajo pri presoji kolektivnega kaznivega dejanja in razlago Vrhovnega sodišča v sodbi I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 kot tudi na odločitvi, sprejeti v sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 4235/2018 z dne 2. 6. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 4235/2018 z dne 19. 1. 2022 v zadevi obsojenih B. B. in A. A. (točka 6 obrazložitve sodbe). Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 4235/2018 z dne 1. 6. 2023 pa stališču prve in druge stopnje, da gre za dve samostojni kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ-1 (v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1) ni pritrdilo. Iz celovite ocene okoliščin izvršitvenih dejanj je sklepalo, da ravnanja obsojenca (in njegovega očeta kot sostorilca) predstavljajo zaokroženo celoto, v kateri se prepletata enak način delovanja in v katerem različni organizacijski okvir dveh gospodarskih družb ni predstavljal nikakršne ovire. Vrhovno sodišče je zato spremenilo sodbi sodišča prve in druge stopnje v odločbi o pravni opredelitvi tako, da je kaznivi dejanji obsojenca(ev) pod točko I.1 in I.2 odločbe o krivdi1 opredelilo kot eno kaznivo dejanje iz prvega in drugega odstavka 196. člena KZ-1. 12. Ob takšnih razlogih, ki jih sodišče druge stopnje sprejema, in ugotovitvi, da ravnanje obdolženca ni bilo usmerjeno zoper delavca kot osebo, temveč zoper njegove pravice, ki mu pripadajo skladno s predpisi2, se je strinjati z zagovornico, da na podlagi dejstva različnih gospodarskih družb in različnih oškodovancev ni mogoče ustvarjati samostojnega kaznivega dejanja za vsako od gospodarskih družb, ampak je mogoče govoriti le o enem kolektivnem kaznivem dejanju. Pri tem je potrebno upoštevati, da je novela KZ-1E izrecno določila, da gre za eno kaznivo dejanje, če je z izvršitvenim ravnanjem prikrajšan za pravico en sam delavec (ali mu je pravica omejena), kot tudi v primeru, če je oškodovanih delavcev več. Nenazadnje sodišče prve stopnje v razlogih (kljub pravni opredelitvi dveh kaznivih dejanj) ugotavlja podobnost ter prepletenost ravnanj obdolženca v okviru obeh gospodarskih družb ter dejanja obravnava kot celoto (str. 9). Sodišče druge stopnje je presodilo, da je potrebno obdolženčeva ponavljajoča izvršitvena ravnanja, opisana pod točko I in II prvostopenjskega izreka (v obdobju med 18. 1. 2017 in 18. 1. 2018), opredeliti kot eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1. 13. To dejstvo je pravno pomembno glede presoje že razsojene stvari in prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari. Zagovornica v pritožbi trdi, da ravnanja obdolženca pod točko I in II predstavljajo nadaljevanje strnjenega časovnega obdobja, ki je bilo obdolžencu kot sostorilcu očitano v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 4235/2018, le da gre v predmetni zadevi za krajše časovno obdobje, ki pa predstavlja nadaljevanje dogajanja v zadevi II K 4235/2018. 14. Primerjava očitkov v razsojeni zadevi II K 4235/20183 in v predmetni zadevi4 pokaže, da se je enak očitek kot pod točko I na obdolženca naslavljal tudi v postopku II K 4235/2018, v katerem je bilo ugotovljeno, da je bil očitek utemeljen. Obdolženec je v obeh primerih ravnal v svojstvu direktorja oziroma dejanskega poslovodja, s svojim ravnanjem je oziroma bi prizadel isti varovani dobrini (sistem socialnega varstva in delovnopravno varstvo zaposlenih te družbe), dejanja so časovno povezana, saj gre v obeh zadevah za čas od novembra oziroma decembra 2016 do julija oziroma avgusta 2017, torej kontinuirano brez prekinitve in s časovnim prekrivanjem. Pri ravnanju obdolženca po očitku pod točko I, ki sicer izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre tako za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti in zato predstavljajo eno kaznivo dejanje5. Očitek v obeh zadevah je treba obravnavati kot časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo (tudi) z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo. Vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih bi po oceni sodišča druge stopnje pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Utemeljen je zato pritožbeni očitek zagovornice, da je prišlo (v delu pod točko I) do kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

15. Drugače pa je glede očitka pod točko II, ki v časovnem smislu zajema čas od decembra 2017 do januarja 2018, ki ne sodi v časovni okvir pravnomočno razsojene zadeve. Kljub bistveno enakih dejstvih v obeh postopkih, se očitki niti delno ne prekrivajo, še več, med njimi je večmesečni časovni zamik, zato ni podana objektivna identiteta med kaznivim dejanjem iz pravnomočne sodbe in kaznivim dejanjem, ki je predmet novega sojenja.

16. Z zagovornico ni mogoče soglašati, ko navaja, da iz opisa dejanja pod točko III izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ter iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru izhaja očitek storitve istovrstnih ravnanj z močnimi povezovalnimi okoliščinami, ki narekujejo uporabo pravila o kolektivnem kaznivem dejanju. Pri tem niti ne pove, katere so tiste med seboj neločljivo (krajevno, časovno in glede predmeta) povezane konkretne okoliščine, nedvomno pa čas storitve kaznivega dejanja to ni.

17. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o krivdi tako, da je po ugotovitvi, da je potrebno v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisani kaznivi dejanji pod točko I in točko II opredeliti kot eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1, in ugotovitvi, da opisano kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe sodi v okvir že razsojene stvari, to kaznivo dejanje iz opisa izpustilo. Zato se v tem delu do pritožbenih navedb zagovornice v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni opredeljevalo.

18. Zagovornica z navedbo, da v opisu dejanja pod točko III izreka sodbe zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 niso konkretizirani, neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. V obravnavanem primeru se obdolžencu očita, da je ponarejeno listino uporabil kot pravo s tem, da je v decembru 2017 dvema delavcema izročil pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 7. 2017, čeprav je vedel, da je podpis navedenih delavcev na pogodbi o zaposlitvi ponarejen, saj jih delavca nista podpisala. Iz takega opisa kaznivega dejanja so v nasprotju s pritožbo razvidna dejstva in okoliščine, iz katerih je razbrati, da pogodb o zaposlitvi nista podpisali osebi, ki sta na njih navedeni kot podpisnika.

19. Pritožbena graja prvostopenjske dokazne ocene ni utemeljena. Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse za presojo relevantne dokaze, popolno in pravilno ugotovilo odločilna dejstva ter na njihovi podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, da je obdolženec storil (v ugotovljenem manjšem obsegu) kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 in kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je povzelo vsebino izvedenih dokazov, jih celovito analiziralo in ocenilo, se opredelilo do zagovora obdolženca in do vseh odločilnih dejstev ter svojo dokazno presojo pojasnilo z argumentiranimi, logičnimi in prepričljivimi razlogi.

20. Po pritožbi je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izpovedbo priče K. K., da so zaposleni plače redno prejemali in imeli vse obveznosti poravnane. Razlog neplačila oškodovanki L. L. je spor o utemeljenosti njene terjatve. Ni nobenega dokaza, da oškodovanec M. M. ne bi prejel dela plače za december. Dejansko stanje v zvezi kaznivim dejanjem ponarejanja listin je nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem za raziskavo pisav in rokopisov. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo, da je v konkretnem primeru podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki jih je povzročil kazenski postopek.

21. Zagovornica nima prav. Povzeta pritožbena izvajanja predstavljajo ponovitev obdolženčevega zagovora, katerega je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo. Verjelo je izpovedbama prič – delavcema, zaposlenima pri družbi N. d.o.o., ki sta podprti z listinsko dokumentacijo (točke 18, 19, 20, 21 obrazložitve sodbe). Računovodkinja O. O., zaslišana kot priča, ni potrdila, da so se (obračunane) plače redno izplačevale, nasprotno, dokumentacije ji niso redno dostavljali. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo prav nobenega razloga zakaj ne bi verjelo oškodovancema, strankama pogodb, ki sta zanikala podpis pogodbe, navedene pod točko III izreka izpodbijane sodbe. Ker jim je utemeljeno verjelo, da pogodbe nista podpisala in sta to obdolžencu tudi povedala in je bil s tem seznanjen, vendar ni storil ničesar (točka 29, 30 in 33, 34 obrazložitve sodbe), tudi utemeljeno ni videlo potrebe, da bi njuno izpovedbo v tem delu preizkusilo z izvedencem grafološke stroke, ki bi preveril pristnost njihovih podpisov. Ne drži navedba zagovornice, da priča K. K. ni potrdila očitka obtožbe, da bi naj pogodbe o zaposlitvi k njej prinašal le obdolženec, saj je slednja izpovedovala nasprotno.

22. 4. točka 358. člena ZKP določa kriterije, na podlagi katerih je mogoče izreči oprostilno sodbo zaradi majhnega pomena kaznivega dejanja, in sicer morata biti izpolnjena tako subjektivni kot objektivni kriterij. Po zakonski definiciji je namreč pomen kaznivega dejanja majhen, če je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže kaznivega dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno (objektivni kriterij), ali zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin (subjektivni kriterij) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Četudi se obdolžencu očita, da je delavca z neizplačilom (dela) posameznih plač in sorazmernega dela regresa (eni delavki) prikrajšal, pa po drugi strani ni mogoče prezreti skupnega učinka prikrajšanja, ker je delavcema ta dohodek predstavljal osnovna sredstva za preživljanje. V tem se kaže tudi nevarnost tega kaznivega dejanja, četudi gre za krajši čas, ob tem ko vendarle ni prezreti obdolženčeve predkaznovanosti za istovrstna kazniva dejanja. Zato zaključek o neznatni nevarnosti očitanih kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1 ni na mestu.

23. Ker pritožba zagovornice ne ponuja ničesar takšnega, kar bi utegnilo vsaj omajati prvostopenjsko dokazno oceno, se pokaže, da ni nobenih razlogov za spremembo prvostopenjske sodbe v smeri pritožbenega predloga.

24. Glede na spremenjen krivdorek je moralo sodišče druge stopnje poseči v kazensko sankcijo, pri čemer je pri izbiri in odmeri kazni (49. člen KZ-1) izhajalo iz okoliščin, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, presojalo pa tudi utemeljenost pritožbenih navedb zagovornice in državne tožilke.

25. Po pritožbi zagovornice predkaznovanost obdolženca za istovrstno kaznivo dejanje ne more predstavljati takšne okoliščine, ki bi narekovala izrek zaporne kazni, še posebej glede na dejstvo, da predkaznovanost izvira iz istega časovnega obdobja in po tem obdobju obdolženec kaznivih dejanj ni ponavljal, prav tako ni bila upoštevana kolektivna narava kaznivega dejanja. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da olajševalnih okoliščin ni bilo najti. Od dejanja je poteklo že več let, obdolženec ima urejeno življenje, redno zaposlitev, majhnega otroka, za katerega mora v večji meri skrbeti, otrok se je rodil kot nedonošenček in terja posebno nego, en oškodovanec je bil med postopkom poplačan.

26. Zagovorničino zavzemanje za izrek opozorilne sankcije je utemeljeno. V obravnavani zadevi gre za časovno odmaknjeni kaznivi dejanji, ki sta po podatkih kazenske evidence tudi zadnji dejanji, obdolženec v obdobju zadnjih pet let ni storil novega kaznivega dejanja, teža kaznivih dejanj je majhna (delno v posledici ugotovljenega dvojnega kaznovanja), obdolženec je osebnostno urejen, kar vse nakazuje, da je bil z izrečenima kaznima, to je pogojno obsodbo in denarno kaznijo6 dosežen njun namen. Od tod tudi pozitivna prognoza obdolženčevega vedenja v bodoče, zaradi česar mu je sodišče druge stopnje ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih okoliščin po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo ter mu za vsako kaznivo dejanje določilo kazen po dva meseca zapora. Višino zaporne kazni je odmerilo upoštevajoč zlasti težo kaznivih dejanj in obdolženčevo krivdo. Gre za eno kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 (po odločitvi sodišča druge stopnje) na škodo dveh delavcev (v obdobju november-december 2017 delavcema ni izplačal plače oziroma dela plače in delavki ni izplačal sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017), posledica dejanja je delno odpravljena (en oškodovanec poplačan), pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 251. člena KZ-1 pa gre za dve pogodbi, ki nista bili podpisani od delavcev.

27. Sodišče druge stopnje je s pogojno obsodbo ob glavni kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 obdolžencu določilo tudi stransko denarno kazen in tako odpravilo v pritožbi državne tožilke utemeljeno uveljavljano kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje s tem, ko obdolžencu ni izreklo stranske denarne kazni, ki bi jo po zakonu moralo izreči7. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (točka 36) pojasnilo, da obdolžencu ni izreklo stranske denarne kazni, ker je na eni strani upoštevalo njegovo premoženjsko stanje, na drugi strani pa obremenitev s plačilom visoke denarne kazni v drugem kazenskem postopku. Državna tožilka pravilno izpostavlja, da je pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 196. členu novele KZ-1 izrek stranske denarne kazni obligatoren, s čimer pa mora vsakdo, ki se za izvrševanje takega kaznivega dejanja odloči, tudi računati (ne glede na šibko premoženjsko stanje).

28. Iz premoženjskih razmer obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razvidno, da prejema plačo v višini od 900,00 do 1.000,00 EUR, poleg tega je lastnik poslovno stanovanjskega objekta na naslovu bivanja. Upoštevajoč okoliščine, upoštevane pri izreku pogojne obsodbe in v njenem okviru določene kazni ter zgoraj izpostavljene premoženjske razmere obdolženca kot tudi njegovo preživninsko obveznost, je sodišče druge stopnje obdolžencu določilo stransko denarno kazen 50 (in ne predlaganih 100) dnevnih zneskov8. Pri določitvi višine dnevnega zneska je upoštevalo podatke kazenskega spisa glede premoženjskih razmer obdolženca in njegovo preživninsko obveznost in tako določilo dnevni znesek v višini 13,00 (in ne predlaganih 30,00) EUR ter mu tako določilo 650,00 EUR stranske denarne kazni.

29. Zagovornica, ki v odgovoru na pritožbo navaja, da je imelo sodišče prve stopnje v omilitvenih določilih druge alineje 50. člena ter 52. člena KZ-1 podlago, da obdolžencu poleg zaporne kazni ni izreklo denarne kazni, nima prav. Obdolžencu ni bila izrečena omiljena kazen zapora, zato določil o omilitvi stranske kazni ni mogoče upoštevati9. 30. Glede na pozitivno prognozo obdolženčevega vedenja v bodoče je sodišče druge stopnje obdolžencu izreklo tako imenovano razširjeno pogojno obsodbo (drugi odstavek 60. člena KZ-1), saj mu je pri izreku te kazenske sankcije upoštevalo tudi pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 4235/2018 z dne 2. 6. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 4235/2018 z dne 19. 1. 2022 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 4235/2018 z dne 1. 6. 2023, s katero je bila obdolžencu zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev v sostorilstvu po prvem in drugem odstavku 196. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, kaznivega dejanja davčne zatajitve v sostorilstvu po tretjem odstavku 249. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 določena enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora ter preizkusna doba treh let10 in posebni pogoj, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe skupaj z B. B. plača C. C. znesek 1.183,00 EUR, Č. Č. znesek 1.323,91 EUR, D. D. znesek 323,75 EUR, E. E. znesek 1.388,84 EUR, F. F. znesek 1.983,61 EUR in G. G. znesek 166,05 EUR11. Tudi pri teh kaznivih dejanjih gre za časovno odmaknjenost šest let, očitno pa je bila že tedanja ocena sodišča o pozitivni prognozi v bodoče povsem utemeljena, saj obdolženec po izreku navedene pogojne obsodbe 2. 6. 2021 ni storil kakšnega novega kaznivega dejanja. Takšni oceni se sodišče druge stopnje pridružuje in je ob vsem ugotovljenem ni spreminjati. Sodišče druge stopnje je nato obdolžencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1, upoštevaje kot določene kazni dva meseca zapora in denarna kazen 650,00 EUR ter dva meseca zapora po tej sodbi ter kazen eno leto in štiri mesecev zapora, določeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 4235/2018 z dne 2. 6. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 4235/2018 z dne 19. 1. 2022 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 4235/2018 z dne 1. 6. 2023, pravnomočno 16. 2. 2022, določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora in denarno kazen 650,00 EUR, ki obdolžencu ne bosta izrečeni, če v preizkusni dobi treh let, ki se šteje od pravnomočnosti te sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da oškodovanim delavcem v roku dveh let plača zneske, kot so navedeni v izreku sodbe. Tako določena enotna kazen je po prepričanju sodišča druge stopnje primerna in pravična ter odraža obdolženčevo dosedanjo predkaznovanost in nizko težo dejanj ter je tako v sorazmerju z vso obdolženčevo kriminalno dejavnostjo, prav tako pa je v sorazmernem odnosu do posameznih določenih kazni ter celotne kriminalne dejavnosti. Preizkusna doba treh let je potrebna in zadostna, prav tako rok dveh let za poplačilo obveznosti do delavcev. V primeru preklica pogojne obsodbe je obdolženec dolžan plačati denarno kazen v roku treh mesecev. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Glede na sprejeto odločitev se določena denarna kazen ne bo začela izvrševati s pravnomočnostjo sodbe, ker je tudi v tem delu bila izrečena pogojna obsodba. Zato je pritožba državne tožilke s pritožbenim predlogom le delno uspešna.

31. Glede na obrazloženo, in ker preizkus izpodbijane sodbe, opravljen v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, je sodišče druge stopnje o pritožbah zagovornice obdolženega A. A. in okrajne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391 člen ZKP).

32. Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo s to sodbo delno odločeno v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Da sta od 18. 7. 2014 do 31. 12. 2016 v družbi H. d.o.o. ter od 31. 12. 2015 do 1. 7. 2017 v družbi I. d.o.o. kot sostorilca več delavcev (1) prikrajšala za pravico do plače, do izplačila regresa in v enem primeru do povračila stroškov prehrane pri delu; in (2.) jima odvzela pravico, da se jima obdobje neobračunanih prispevkov upoštevajo v pokojninsko dobo, kar sta storila s kršitvijo delovnopravnih predpisov (po 44. členu v zvezi s 126. členom ter prvim in drugim odstavkom, po 131 členu v zvezi s prvim odstavkom 161. člena 134. člena ZDR-1 v vlogah direktorjev oziroma dejanskih poslovodij obeh gospodarskih družb; s tem pa storila dve kaznivi dejanji po prvem in drugem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 2 Objekt varstva pri tem kaznivem dejanju je delovno razmerje in socialna varnost. 3 Očitek pod 3. 4 V tej zadevi se obdolžencu očita, da v nasprotju s predpisi kot dejanski poslovodja pod točko I: v družbi J. d.o.o. v času med 18. 1. 2017 in 18. 8. 2017 delavcu ni izplačal dela plače za marec 2017 in plače za april 2017 (točka a); ker delavcema ni izplačal sorazmernega dela regresa za letni dopust in sicer prvemu za leto 2017, drugemu pa za leto 2016 in 2017 (točka b) in ker ni poskrbel za obračun in plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od mesečne bruto plače trem delavcem (točka c) ter pod točko II: v družbi N. d.o.o. (prej I. I. d.o.o) v času med 18. 12. 2017 in 18. 1. 2018 delavcu ni izplačal plače za november 2017 in delavcema dela plače za december 2017 (točka a) ter delavcu sorazmeren del regresa za letni dopust za leto 2017 (točka b). 5 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019, tč. 19. 6 Že citirana sodba sodba Okrajnega sodišča v Mariboru II K 4235/2018 z dne 2. 6. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 4235/2018 z dne 19. 1. 2022 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 4235/2018 z dne 1. 6. 2023 in sodba Okrajnega sodišča v Mariboru III K 8357/2019 z dne 5. 10. 2021 1 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 8357/2019 z dne 22. 2. 2022 zaradi kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 7 Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1, storjeno po uveljavitvi novele KZ-1 E, to je od 2. 7. 2017 naprej, je predpisana kazen zapora do treh let in denarna kazen. 8 Število dnevnih zneskov, izrečenih v denarni kazni se določi z upoštevanjem teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde (drugi odstavek 47. člena KZ-1). 9 Bergant K. v Šepec M. et al, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 743. 10 Preizkusna doba izteče 16. 2. 2025. 11 Premoženjskopravni zahtevki so bili oškodovancem priznani s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 4235/2018 z dne 2. 6. 2021; oškodovancu F. F. spremenjen s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 4235/2018 z dne 19. 1. 2022.