Jedro

Sodišče prve stopnje se je argumentirano opredelilo tudi o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora, ko je nanizalo argumente v smeri, zakaj je moč samo s priporom kot najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom zagotavljati varnost življenja in zdravja oškodovancev. Tega zaključka pritožnik ne more spodnesti z naziranjem v tretjem odstavku druge strani pritožbe, češ da bosta varnost, življenje in zdravje oškodovancev ogrožena prav zato, ker država preganja storilce kaznivih dejanj, konkretno tiste, ki naj bi čez mejo spravljali ilegalne migrante.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob vložitvi obtožnice zoper obdolženega A. A. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi in obdolženca izpusti na prostost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno apliciralo določbe ZKP, zaradi česar v zaključku, da so podani vsi razlogi za pripor, ne more biti nič oporečnega. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča je v zadostni meri izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova izrazita ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Ob tem, ko se pritožnik ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. To pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, neutemeljeno. V točki 14 pritožbeno izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje nanizalo okoliščine, ki se tičejo obdolžencu očitane kriminalne količine in so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti ter tudi številne subjektivne okoliščine, torej okoliščine na strani obdolženca, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti. Sodišče prve stopnje je ob teži obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko ta zaključek pritožbeno ni problematiziran, izpostavilo dejstvo, da je obdolženec uživalec prepovedanih drog, kar da ga je pripeljalo v zadolžitev, da je brez zaposlitve, kar vse pritožbeno ni problematizirano in še, da je bil že spoznan za krivega storitve kaznivega in da naj bi obravnavano kaznivo dejanje celo storil v času teka preizkusne dobe, da pa je zoper obdolženca pred okrožnim sodiščem vložena še ena obtožnica, zaradi premoženjskega delikta. Obdolženec je sicer res priznal storitev očitanega kaznivega dejanja in s tem zavzel določeno kritično držo do svojega ravnanja, vendar pa zgolj to, ob preostalih v sklepu sodišča prve stopnje ugotovljenih subjektivnih okoliščinah, ki pritožbeno niso problematizirane, ne more biti garant, da do kriminalnega recidiva ne bi prišlo. Predmet pravnomočne obsodilne sodbe je res da bagatelno kaznivo dejanje, a obdolženec naj bi sedaj obravnavano kriminalno količino storil tekom trajanja preizkusne dobe, kar pa je vendarle pokazatelj tega, da ga niti preklic pogojne obsodbe, oziroma izrek in izvršitev zaporne kazni nista odvrnila od storitve sedaj obravnavanega kaznivega dejanja. Vse to njegovo kritično držo do svojih ravnanj absolutno relativizira, zaradi česar ne more biti dvoma v pravilnost in sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, torej o danosti pripornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Res je, kot izpostavlja pritožnik, da dejstvo, da je zoper obdolženca vložena še ena obtožnica pomeni to, da je zoper njega v teku še en kazenski postopek, vendar v situaciji, ko se ne trdi, da ta obtožba ni pravnomočna, ko se ne trdi, da utemeljen sum po tej obtožbi naj ne bi bil ugotovljen, pa seveda ni nobenega razloga, da se tudi tega dejstva ne bi upoštevalo kot okoliščine subjektivne narave pri presoji ponovitvene nevarnosti.

6. V točkah 15 in 16 pritožbeno izpodbijanega sklepa se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo tudi o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora, ko je nanizalo argumente v smeri zakaj je moč samo s priporom kot najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom zagotavljati varnost življenja in zdravja oškodovancev. Tega zaključka pritožnik ne more spodnesti z naziranjem v tretjem odstavku druge strani pritožbe, češ da bosta varnost, življenje in zdravje oškodovancev ogrožena prav zato, ker država preganja storilce kaznivih dejanj, konkretno tiste, ki naj bi čez mejo spravljali ilegalne migrante.

7. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo in prepričljivo utemeljilo tudi sorazmernost in neogibno potrebnost pripora, zaradi česar pritožbenim navedbam ni bilo moč slediti, temveč je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za sprejeto odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.