Jedro

Pravni pouk (če je pravilen) omogoča učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva, ki gre upravičencu na podlagi samega zakona.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je zoper njo dovoljena pritožba.

Rok za vložitev pritožbe začne teči z vročitvijo sodbe Vrhovnega sodišča.

Obrazložitev

A. 1. L.P. je bil odločbo Postaje prometne policije M. z dne 16.3.2005 spoznan za odgovornega prekrška po b) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 30.000 SIT in ena kazenska točka v cestnem prometu. Zoper navedeno odločbo je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Mariboru z izpodbijano sodbo z dne 12.7.2005 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec A.P. Navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi storilcu dalo pravni pouk, da zoper sodbo ni pritožbe, čeprav je bila po določbi drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1), veljavni v času izdaje sodbe, pritožba zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo dovoljena tudi v primeru, če je bila v postopku pred prekrškovnim organom izrečena stranska sankcija. Ker je bila v obravnavani zadevi storilcu z odločbo Postaje prometne policije M. z dne 16.3.2005 izrečena poleg globe tudi ena kazenska točka, je sodišče s tem, ko je storilcu dalo pravni pouk, da zoper sodbo ni pritožbe, potrditvi zahteve ob kršitvi določbe drugega odstavka 66. člena ZP-1 prekršilo storilčevo pravico do pritožbe (obrambe), taka odločitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 371. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da je zoper njo dovoljena pritožba.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Po prvem odstavku 66. člena ZP-1 je zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena in zoper sodbo, s katero je bila na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka odločba prekrškovnega organa spremenjena v škodo storilca, dovoljena pritožba iz vseh razlogov, navedenih v 154. členu ZP-1. Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje je pritožba dovoljena le, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane mere za prekršek, stranska sankcija ali odvzem premoženjske koristi ali odločeno o premoženjskopravnem zahtevku (drugi odstavek 66. člena ZP-1; ta določba je bila po izdaji izpodbijane sodbe spremenjena s 25. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških - ZP-1C, Ur.l. RS, št. 40/2006).

5. Z odločbo prekrškovnega organa z dne 16.3.2005, zoper katero je bila vložena zahteva za sodno varstvo, je bila storilcu L.P. poleg globe izrečena tudi stranska sankcija ena kazenska točka v cestnem prometu, zato je pravilna trditev vrhovnega državnega tožilca, da je bila zoper izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 dovoljena pritožba.

6. ZP-1 izrecno določa, da mora imeti pouk o pravici do pravnega sredstva odločba o prekršku prekrškovnega organa (peti odstavek 56. člena ZP-1), plačilni nalog (drugi odstavek 57. člena ZP-1) ter sodba o prekršku, izdana v rednem sodnem postopku (prvi odstavek 140. člena ZP-1). V navedenih določbah je predpisana tudi (minimalna) vsebina tega pravnega pouka, to je rok in način vložitve pravnega sredstva. V devetem poglavju ZP-1, ki ureja zahtevo za sodno varstvo (59. do 66. člen), nasprotno ni izrecnih določb o tem, da mora sodba okrajnega sodišča, s katero odloči o zahtevi za sodno varstvo, vsebovati pouk do pravici do pritožbe.

7. Vrhovni državni tožilec v zvezi s tem pravilno navaja, da je Okrajno sodišče v Mariboru storilcu v izpodbijani sodbi dalo pravni pouk, da zoper sodbo ni pritožbe. Pravni pouk upravičencu sam po sebi pravice do pravnega sredstva (pritožbe) ne zagotavlja niti mu (napačen) pravni pouk, da pritožba ni dovoljena, te pravice ne jemlje, saj gre storilcu pravica do pritožbe na podlagi samega zakona, to je določbe drugega odstavka 66. člena ZP-1. Storilec v obravnavani zadevi pritožbe sicer ni vložil, vendar bi glede na navedeno to kljub drugačnemu pravnemu pouku lahko storil. Namen pouka o pravnem sredstvu je, da upravičencu omogoča učinkovito uveljavljanje te pravice, kar pa velja le pod pogojem, da je pravilen. Čeprav ZP-1 izrecno ne predpisuje, da mora imeti sodba, s katero je odločeno o zahtevi za sodno varstvo, pravni pouk, niti (nikjer) ne predpisuje kakšne so pravne posledice napačnega pravnega pouka, pa dani pouk v dejanskem pogledu ne sme biti v škodo upravičenca.

8. Pravica do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave, je v hitrem postopku o prekršku prekrškovnega organa, zagotovljena že z zahtevo za sodno varstvo (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.3.2007, opr. št. U-I-56/06-31). Določba drugega odstavka 66. člena ZP-1 je v položajih kot je obravnavani, dovoljevala tudi pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo, torej je zakon z vidika stranke v takšnih primerih zagotavljal odločanje o prekršku na treh stopnjah. Namen navedene določbe ZP-1 je v tem, da lahko upravičenec tudi na ta način učinkovito brani svoje pravice oziroma pravne interese. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je bil storilec z napačnim pravnim poukom, da pritožbe zoper sodbo ni (ob upoštevanju, da gre za prava neuko stranko), v obravnavani zadevi zaveden in je bila v tem pogledu prekršena njegova pravica do pritožbe, ki mu jo zagotavlja drugi odstavek 66. člena ZP-1. 9. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Ugotovljena kršitev ne zahteva razveljavitve izpodbijane sodbe, zato jo je Vrhovno sodišče odpravilo tako, da je odločilo, da je zoper izpodbijano sodbo v roku 8 dni od vročitve te sodbe dovoljena pritožba, ki se vloži pisno v dveh izvodih pri Okrajnem sodišču v Mariboru. Rok za vložitev pritožbe začne teči z vročitvijo sodbe Vrhovnega sodišča.